Taki dnevi

Včasih pridejo taki čudni dnevi. Ko zjutraj najprej čakaš eno uro, da lahko daš kri v laboratoriju. Zato ti seveda zmanjka časa, da bi uredil nekaj stvari na občini (ki ima seveda uradne ure močno prilagojene njenim uporabnikom). Nato odhitiš v Ljubljano, zamujaš na sestanek, ugotoviš, da si po poti izgubil ključe od avta, kličeš mamo, mama poišče brata, brat najde rezervni ključ, se izgubiš na poti na sestanek, zamudiš na sestanek za pol ure, človek je tako prijazen, da ti podari dodatne pol ure svojega časa. Huh, sedaj gredo lahko stvari samo na bolje. Kličeš brata, da ti pripelje ključe in upaš, da je avto še na parkirišču. In je. Z bratom se odpeljeta domov, drug za drugim, vsak v svojem avtu (kakšna potrata bencina). Prideš domov prešvican ful. Se stuširaš, odideš nazaj v Ljubljano na kosilo s sošolcem. Zamujaš. Spet. Poješ kosilo. Nadoknadiš zamujeno s sošolcem. Greš naročit nov laptop. Vmes te ujame dež, dežnik si seveda pozabil v avtu. Prideš do avta delno do pretežno moker. Greš domov, se dobiš z drugo sošolko na kavo. Predebatiraš vse. Ugotoviš katera je noseča in kdo se je poročil. Prideš domov. In greš spat. Ja, pridejo taki dnevi.