Ljubljanski maraton 2008

Je letos minil brez moje udeležbe. Vročina me je položila v posteljo v torek, sedaj pa že cel teden stagnira na 37,1. Sam vem, da to ni omembe vredno, samo si pa ne želim še enkrat obležati. Sicer pa sem se že odločila, da grem jutri na trening in da se po enem tednu ležanja in prenajedanja odvijem iz klobke in spet kaj naredim zase.

Mislim, da sem delno zbolela tudi zaradi maratona. Na tako količino treningov moje telo zaenkrat še ni navajeno. Poleg tega glava na tako goldgo tekmo še ni bila pripravljenja. Verjamem, da si ljudje lahko s psiho marsikaj dopovemo in mislim, da je za vročino malo kriv tudi moj strah pred maratonom. Da si v končni fazi letos res še nisem dovolj želela preteči te razdalje in da me je bilo strah toooliko stvari, ki so na maratonih na žalost nepredvidljive. Sama spadam med tiste ljudi, ki morajo vedno imeti "backup" plane, tukaj pa jih enostavno ne moreš imeti, ampak se moraš prepustiti vsemu kar ti maraton ponuja.

Tako sem že v sredo sporočila, da ne bom tekla in da bom vesela v kolikor bo mojo številko koristno uporabil kdo drug. Želela pa sem si iti navijati, čeprav nisem hotela nikomur obljubiti. Včeraj se je moj oči prijazno ponudil, da gre z mano in sva šla. Ob desetih od doma in na Ljubljansko obvoznico prispela ravno takrat, ko je večja skupina tekačev prečkala most nad obvoznico pri WTCju. Pogled je bil fantastičen. S parkiranjem nisva imela nobenih posebnih težav in do najinega stojišča pri osemnajstem kilometru sva prišla še kar nekaj minut pred Kejžarjem in prvimi Kenijci. Ti so res neverjetni- na njihovem obrazu ni niti sledu utrujenosti, čeprav tečejo s povprečno hitrostjo 20 km/h. Našega prvega, Tadeja, sem skoraj uspešno spustila, saj nisem pričakovala, da bo tako hiter. Opazila sem ga še ravno pravi čas, da sem lahko zavpila za njim: Tadej, teeeeci, on pa je v pozdrav dvignil roko.:) In dosegel prvo mesto v kategoriji. Nato je bilo kar naenkrat veliko ljudi in težko sem usklajevala fotografiranje in navijanje za tiste, ki jih poznam. No, nekaj fotk je le uspelo. Upam, da je moje navijanje vseeno pripomoglo, da jim je bilo malo lažje. Sem pa po pregledu rezultatov ugotovila, da sem kar nekaj naših, ki sem jih želela vzpodbuditi, uspešno spustila. Človek šele v takih trenutkih ugotovi kako težko je razpoznati ljudi v vseh tistih velik skupinah. Na srečo je bila Andreja bolj zadaj, tako da sem jo uspešno pofotografirala (ker se vedno pritožuje, da nima nobene slike :P), ji povedala kakšno vzpodbudno besedo in že je odšibala naprej.

Z očetom sva počakala še prve Kenijce in Etiopijca ter se nato počasi popokala domov. Na kosilo.:)

Bilo je fino. Ko sem pregledovala rezultate in videla kako dobro so tekli kolegi, s katerimi skupaj treniramo, mi je bilo malo žal, da mene ni bilo zraven. Vseeno pa upam, da sem s svojo prisotnostjo komu olajšala tiste zadnje kilometre in vem, da bo še veliko drugih tekem, ki se jih bom lahko udeležila.

Popolna kombinacija

Tek, morje in dobra družba definitivno sestavljajo popolno kombinacijo za človeka, ki ga retrogradni Merkur dela rahlo depresivnega. To je bilo rečeno rahlo v šali. Na kratko bi lahko rekla, da je bil tekaški tabor v Rovinj zakon in da mi definitivno ni žal, da sem se ga tudi letos udeležila.

Z Andrejo sva bili zmenjeni ob treh v Ljubljani. Tako bi načeloma lahko prišli pravočasno v Rovinj (to pomeni do prvega treninga ob šestih). Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi že od doma zamujala. To je bila posledica pakiranja v zadnji minuti in posledično pozabljenih stvari doma. V Ljubljano tako pridem s petnajstminutno zamudo. Prepakiram svojo prtljago v Andrejin avto in počasi se odpraviva na pot. Proti morju.:) Gužva se začne že pri Logatcu, kjer popravljajo cesto. Enako se ponovi še na dveh drugih predelih slovenske avtoceste. Najina vožnja se tako zavleče na skoraj 3 ure in pol. Na srečo se nobena od naju s časom ni preveč obremenjavala. Najina edina skrb je bila, ali naju bi Sladjana počakala in nama dodelila sobi. Tečt greva tako ali tako lahko tudi sami. Ko prideva do hotela, je Sladjana še na svojem mestu in nama pove, da je gost promet na cesti ustavil več kot tretjino prijavljenih. Mojih cimer še ni, zato imam priložnost izbrati sobo in posteljo. Ko čakam Andrejo, da parkira svoj avto, se mimogrede zmenim z enim človekom, da gremo skupaj tečt. Ko se dobimo je ura 18.45 in sonce že počasi zahaja. Kar kmalu ugotovim, da že dolgo nisem tekla s tako lahkoto. Ko smo tek po pol ure dokončali, je sonce že zašlo za morje. Po obilni večerji smo odšli na "sprehod" v Rovinj. Sprehod se je rahlo zavlekel in nazaj v hotel smo prišli v kar poznih urah. Letos je bilo vse drugače, ker sem poznala veliko več ljudi in sem zato imela neprimerno več družbe kot lansko leto.

Jutra na taborih se začenjajo ob sedmih zjutraj z jutranjo telovadbo. Letos smo imeli s seboj strokovnjaka za odganjanje stresa, ki nas je naučil nekaj osnovih vaj za umiritev. Ni lepšega kot biti zjutraj ob morju in gledati sonce kako vzhaja. Ker sva v petek z Andrejo zamudili, sva imeli ta dan prvi pravi trening. Na programu so intervali. V zadnjih tednih sem se na dolge vzržjivostne teke že malo navadila, predvsem pa sem ugotovila da nima smisla jamrati, ampak je bolje stisniti zobe in biti kasneje zadovoljen s seboj. Trenerji so nam uspešno našli precej razgiban dvokilometrski krog in trening se je začel. Naredila sem 3 hitre in 2 počasna kroga, kar je bilo toliko, kolikor sem si na začetku zadala. Po treningu je sledil potop v morje. V tekaških oblekah. Zanimiva izkušnja.:)
Popoldne je minilo veliko hitreje kot sem pričakovala. Najbolj zabaven del tabora se je hitro približeval. Vsi smo bili nestrpni kaj so nam letos pripravili trenerji, še posebej ker se je Tadej že popoldne težko zadrževal, da nam ni povedal. Ko so prišli iz sobe v dvorano, oblečeni v aerobične kostume žensk iz šestdesetih let, smo vsi zelo težko zadrževali smeh. Spet so odlično opravili svojo vlogo in prišli do dobre ideje in še boljše izvedbe. Le kaj bodo pripravili drugo leto? Matevž in Klemen sta poskrbela, da mi v nadaljevanju večera ni bilo dolgčas. Na moj ogorčen stavek: "Pa jes ne znam plesat no!" sta samo skomignila z rameni in plesala naprej. Pa je bilo vseeno zabavno. Ob polnoči smo se usedli za mizo in debatirali do treh zjutraj. Idej za pogovor je bilo ogromno in misli so me nato begale še celo noč, ki je (podobno kot prva) minila s perecj malo spanca. Pa nič zato. Spim lahko tudi doma.

Nedelja je minila prehitro. Udeležila sem se predavanja o tremi in motivaciji v teku. Že to je bilo slišati dovolj zanimivo za udeležbo, v bistvu pa je šlo vse skupaj še malo globje v psihologijo človeka in o zankah, ki jih vsi ljudje podzavestno uporabljamo za obvladovanje čustev in reševanje problemov. Kolega tekača sta mi dala kar nekaj tem za razmišljanje. Po predavanjih smo odtekli še zadnji tek. Malo manj kot 10 kilometrov smo uspeli preteči v 56 minutah. Ponovno smo ugotovili kako fajn je tek ob morju in kako se lažje teče na morskem sončku kot v ljubljanski megli. Še zadnji pozdravi in zahvale in že sva z Andrejo dohiteli nazaj domov. Po poti sva predebatirali zadnje tri dneve in mislim, da sva se obe strinjali, da je bil to najboljši tabor do sedaj. Organizacija na nivoju (nobenih problemov ni bilo niti v petek, ko nas je večina zamudila, pa smo vseeno takoj dobili sobe in vse potrebne informacije), treningi so bili dobro zasnovani in izpeljani, družba pa je bila tako ali tako spet zakon.

V nedeljo in ponedeljek sem uspešno nadoknadila tistih nekaj neprespanih ur čez vikend. V ponedeljek in torek sem bila zaradi dela na fakulteti na prislinem počitku, zato sem se še toliko bolj veselila sredinega treninga. Zadnji intervali so minili hitreje kot vsi prejšnji skupaj. Tale vikend je očitno prinesel preporod vseh nas.:) Trening je prehitro minil. Škoda, da dan nima 48 ur.

Grem! In ne pridem več nazaj.

Saj ne... V bistvu bom verjetno se kar nekaj časa tukaj. V bistvu tukaj, ampak po svoje pa v čisto nekem drugem svojem svetu, ki obstaja samo v moji glavi.

Jutri grem na tekaški tabor. Po eni strani se ga že zelo veselim, ker upam, da bom končno uspela malo odklopit svoje možgane in misli, ki me trenutno preganjajo. Po drugi strani si ne želim delati prevelikih utvar, ker vem, da bom potem lahko spet razočarana.

Trenutno sem v enem takem čudnem obdobju. Fizično sem tukaj, za računalnikom, na faksu, pred televizijo, na treningu... Z mislimi pa vse prevečkrat odtavam nekam stran, tja na začetek poletja, ko je bilo življenje še precej bolj optimisitčno. Ko se je za stvari zdelo, da bodo mogoče imele srečen konec. Ta mogoče se je v trenutku razblinil kot milni mehurček, sama pa rabim veliko več časa, da to dojamem. Da priznam, da boli bolj kot želim povedati. Definitivno sem dosegla dno v sredo, ko sem v knjižnici sedela približno dve uri in v tem času uspela predelati natanko dve strani knjige, ki sem jo imela pred sabo. Ja, treba se bo spraviti k sebi, si priznati, da se stvari včasih kruto končajo in iti naprej. V nov dan.

Prvi šolski dan

Moj prvi pravi šolski dan je bil sicer že dooolgo časa nazaj. 14 let, če smo natančni. In po pravici povedano se ga bolj slabo spominjam. Vem, da smo dobili torto in to je to. V osnovni šoli nisem bila najbolj družabno bitje in se tudi nikoli ne bi več vrnila nazaj v tiste čase.

Se pa zato toliko bolj spominjam prvega šolskega dne na gimnaziji. Tudi takrat smo dobili torto z velikim napisom 1.E. Spomnim se kako smo zmedeni stali pred razredom in se (vsak v svojih mislih) spraševali ali smo pred pravim razredom. Prav tako se dobro spomnim sošolke, ki je prišla med zadnjimi in me vprašala: "Kaj je tukaj še prosto?" In tako sva presedeli skupaj cel prvi letnik, čeprav sva kmalu ugotovili, da nimava veliko skupnih interesov.

Prvih dni je bilo še nekaj. Recimo prvi dan v tretjem letniku, ko sem zamenjala razred. Šli smo na izlet, da se bolje spoznamo. In ravno tistega 1. septembra je prav obupno deževalo. Komentar moje razredničarke je bil: "No, se bomo pa vsaj bolje spoznali, ker nimamo vsi dežnikov s sabo." Mislim, da smo si tistega dne vsi želeli, da bi čimprej prišli domov na toplo. Smo pa nato preživeli skupaj zabavni dve leti, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu. Naredili smo ogromno neumnosti, delali sive lase razredničarki z zamujanjem in "špricanjem" ter ostalim profesorjem s svojim (ne)znanjem, smo se pa tudi ogromno naučili, pridobili pomembne življenje izskušnje in na koncu vsi skupaj kar precej uspešno končali maturo.

Če dobro premislim, prvi šolski dnevi nikoli niso bili nič posebnega (no, če odmislimo torto :)). Zakaj ljudje pravzaprav dajemo tak poudarek na prvi šolski dan? Ravno to je bil povod mojega pisanja. Danes je bil namreč prvi dan novega študijskega leta. 3. letnik... Vse gre tako hitro. Ja, ni bil nič posebnega. V bistvu je bilo prav obupno, ker smo imeli zjutra samo eno uro (do devetih) in smo se nato potikali po Ljubljani do enih, ko smo začeli naslednja predavanja. Če bo še dolgo tako, bomo kmalu bankrotirali na teh naših kavicah.:P