Grem! In ne pridem več nazaj.

Saj ne... V bistvu bom verjetno se kar nekaj časa tukaj. V bistvu tukaj, ampak po svoje pa v čisto nekem drugem svojem svetu, ki obstaja samo v moji glavi.

Jutri grem na tekaški tabor. Po eni strani se ga že zelo veselim, ker upam, da bom končno uspela malo odklopit svoje možgane in misli, ki me trenutno preganjajo. Po drugi strani si ne želim delati prevelikih utvar, ker vem, da bom potem lahko spet razočarana.

Trenutno sem v enem takem čudnem obdobju. Fizično sem tukaj, za računalnikom, na faksu, pred televizijo, na treningu... Z mislimi pa vse prevečkrat odtavam nekam stran, tja na začetek poletja, ko je bilo življenje še precej bolj optimisitčno. Ko se je za stvari zdelo, da bodo mogoče imele srečen konec. Ta mogoče se je v trenutku razblinil kot milni mehurček, sama pa rabim veliko več časa, da to dojamem. Da priznam, da boli bolj kot želim povedati. Definitivno sem dosegla dno v sredo, ko sem v knjižnici sedela približno dve uri in v tem času uspela predelati natanko dve strani knjige, ki sem jo imela pred sabo. Ja, treba se bo spraviti k sebi, si priznati, da se stvari včasih kruto končajo in iti naprej. V nov dan.