Smučat!

Bila je sreda. Menda. Z Ano in Nino smo se končno uspele uskladiti in se dobiti na kavi (no, pravzaprav sta bili dve vroči čokoladi in kakav, ampak to je stranskega pomena). Vmes se nam je pridružil še bivši sošolec, ki je bil sicer na poti na faks, ampak druženje s 3 bivšimi sošolkami je definitivno bolj zabavno od urejanja zadev v referatu. Torej ... Sedimo tam, ko na moj mobitel prileti sms: "Greš jutri z nami smučat?" V moji glavi se odvije naslednji scenarij: "Smučat? Jutri? Pa, ne morem. Imam predavanja. No, ne da se mi. Prehlajena sem in kašljam. Ne, ne grem smučat ... Smučat?" Potem začne zvoniti moj telefon - neznana številka, kar se zadnje čase po zaslugi IAESTE pogosto dogaja. Se oglasim in zaslišim glas:
"Oj, kako si? Ja, a grep jutri z nami smučat?"
"Ne, ne morm, mam faks, pa ..."
"Dej no, pejt z nami no ..."
"Pa res no ... Pa glih sm misla jutri nekej narest. Kdo pa gre?"
"Ja, jes pa Andrej pa njegov brat in neki kolegi. Dej pejt no, veš kolk bo fajn."
"Ok, bom premisla."
In sedim za mizo ter se poskušam spomniti kaj pravzaprav imam naslednji dan na faksu. Ko mi Nina pogleda na internet (mojega žal kljub mnogim poskusom še nismo uspeli usposobiti), se odločim, da grem smučat. Faks bo stal na istem mestu tudi dan zatem, prehlad pa se lahko spremeni v bolezen ali pa se pozdravi. V vsakem primeru bolje kot to nadležno hrkanje in smrkanje.

Naslednji dan naj bi se odšlo ob 7.15. Jaz in 6 fantov.:) Dobro razmerje. No, odšli smo veliko kasneje (po zaslugi pozabljenih hlač nekoga izmed njih) in naleteli na obupno gnečo pred vhodom v jajčke. Naj bi bilo lepo vreme. Pa še gorenjska regija ima počitnice. Počitnice so bile res, vreme pa je postalo lepo šele kako uro kasneje. Ampak to nas ni motilo in smo smučali. In smučali. Nekateri so obupali. Ostali pa smo smučali. Malo pred koncem smo ostali trije in čisto na koncu sva le še midva z Andrejem iskala nerazrite koščke smučišča. Med tem časom so sonce spet zakrili oblaki in čas je bil, da odidemo iz te idile nazaj v realnost. Ki se po tem niti ne zdi več tako slaba.

Prvo smučanje letos. Z najboljšo družbo. Z dobrimi pogovori. S pogovori, ki bodo mogoče prešli v prijateljstva. S pogovori, ki so premaknili kamne, ki so vladali med nama. Vsaj upam. S super dnevom. Hvala vam fantje.:)

Moje mesto?

Včasih se vprašam: kje je moje mesto? Velikokrat imam občutek, da sem povsod, pa me v bistvu nikjer ni. Da je okoli mene ogromno ljudi, pa me nihče zares ne posluša. Da me ljudje kličejo samo takrat, ko kaj potrebujejo od mene, nihče pa me ne vpraša kako sem. Da ...

Ljudje prehajajo moje življenje. Sošolci iz osnovne šole so se že davno porazgubili. Verjetno je tako prav, saj smo si bili preveč različni, da bi ohranjali kakšne tesnejše vezi. S tistimi na gimnaziji smo se sicer dobro razumeli, a so se s koncem našega druženja, končale tudi naše skupne poti. Preostalo je le še nekaj ljudi s katerimi se občasno srečamo. In Ana ... Mogoče komu delam krivico. Ne izključujem dejstva, da se ljudje vrnejo. Pravzaprav se mi ravno zdi, da se bodo mogoče nekateri osebki z nekaj truda vrnili v moje življenji. Tisti, ki to so, že vejo za to. ;) Ampak, dejstvo je, da se s koncem naših skupnih poti, končajo "prijateljstva". "Prijateljstva", ki so bila spletena le po sili razmer.

Jaz pa imam spet tisti občutek, da povsod sem, pa me nikjer v bistvu ni. Da sem na faksu, pa ljudje ne bi opazili, da me ni. Da sem na skavtih, pa bi bilo pravzaprav vseeno če me ni bi bilo. Da se velikokrat zgodi, da se ljudje nekaj dogovarjajo, pa name pozabijo. Čeprav stojim zraven. In to boli. Je to posledica moje osebnosti? Da veliko govorim, pa se nikoli ne odprem? Da sem z vsemi prijateljica, pa v bistvu z nikomer ne navežem tesnejšega stika? Da za večino ljudi v bistvu ne obstajam? Da ... Očitno nisem za to družbo. Hmm...

Kje je moje mesto? Bom kdaj ugotovila? Ga bom kdaj našla? Ali bom ostala tam, kjer sem? Tu in nikjer.