Moje mesto?

Včasih se vprašam: kje je moje mesto? Velikokrat imam občutek, da sem povsod, pa me v bistvu nikjer ni. Da je okoli mene ogromno ljudi, pa me nihče zares ne posluša. Da me ljudje kličejo samo takrat, ko kaj potrebujejo od mene, nihče pa me ne vpraša kako sem. Da ...

Ljudje prehajajo moje življenje. Sošolci iz osnovne šole so se že davno porazgubili. Verjetno je tako prav, saj smo si bili preveč različni, da bi ohranjali kakšne tesnejše vezi. S tistimi na gimnaziji smo se sicer dobro razumeli, a so se s koncem našega druženja, končale tudi naše skupne poti. Preostalo je le še nekaj ljudi s katerimi se občasno srečamo. In Ana ... Mogoče komu delam krivico. Ne izključujem dejstva, da se ljudje vrnejo. Pravzaprav se mi ravno zdi, da se bodo mogoče nekateri osebki z nekaj truda vrnili v moje življenji. Tisti, ki to so, že vejo za to. ;) Ampak, dejstvo je, da se s koncem naših skupnih poti, končajo "prijateljstva". "Prijateljstva", ki so bila spletena le po sili razmer.

Jaz pa imam spet tisti občutek, da povsod sem, pa me nikjer v bistvu ni. Da sem na faksu, pa ljudje ne bi opazili, da me ni. Da sem na skavtih, pa bi bilo pravzaprav vseeno če me ni bi bilo. Da se velikokrat zgodi, da se ljudje nekaj dogovarjajo, pa name pozabijo. Čeprav stojim zraven. In to boli. Je to posledica moje osebnosti? Da veliko govorim, pa se nikoli ne odprem? Da sem z vsemi prijateljica, pa v bistvu z nikomer ne navežem tesnejšega stika? Da za večino ljudi v bistvu ne obstajam? Da ... Očitno nisem za to družbo. Hmm...

Kje je moje mesto? Bom kdaj ugotovila? Ga bom kdaj našla? Ali bom ostala tam, kjer sem? Tu in nikjer.