Mixed feelings

Te dve besedi sta verjetno edini, ki lahko na kratko opišeta moje trenutno stanje. No, moje stanje zadnje meseca, ki se je zadnje dneve samo še poslabšalo.

Vedno sem precej močno čustveno reagirala na stvari, ki so se mi dogajale. Zadnje čase pa se stvari precej pospešeno izmenjujejo med občutkom absolutne sreče in veselja ter precejšnje žalosti in osamljenosti. Poznam razloge za občutke, ki me prevevajo, ampak jih ne znam ukrotiti. Ne znam jih zatreti in obvladati. Vem zakaj sem žalostna. Še vedno. Čeprav vem, da je danes že mnogo, mnogo bolje. Čeprav sem govorila o stvareh, ki so me težile, nikoli nisem z nikomer stvari res prišla do dna. In to me tako zelo mori. Sploh, ker se mi danes zdi, da me nihče zares ne razume in da večina misli, da nekaj "za brezveze travmiram".
Trenutno sem težko vesela za srečo svojih prijateljev. Sem zaradi tega slaba prijateljica? Zato se rahlo izogibam družbe, odgovarjam z enozložnicami in čakam, da me mine. Ali pa da nekdo na pravi način pobeza v to moje gnezdo, v pajčevino, ki jo spletam okoli sebe in me izbeza ven. Nazaj. Ali obstaja nekje sreča za vsakogar? Obstaja sreča zame?

Za zabavo

Nama je z Nino malo dogajalo in sva zbrali na kup citate iz srednje šole. Žal bodo nekateri zabavni samo tistim, ki so bili takrat prisotni na licu mesta.

"Today, the safest thing to do in the world is to be a soldier. You kill people, but you rarely get killed" (A.S.)

"Men je ta probability tok grozn, k je treba razmišljat!" (Ž.V.)...

"occurs less faster" (T.P.N.)

"Js mam sošolko... k ma brata... k igra pr Terrafolk. Pa hodu je z A.B." (J.I.)

"A successful phenotype: long blonde hair, nice face, big boobies" (A.S.)

"This is why gorillas have such a wide neck - like Mike Tyson" (A.S.)

"Why don't people in England say anything nice before they start eating? Something like the French do, buon apetit... Because their food is terrible!" (B.G.)

Pogovor o Alamutu.
S. Č: No, N., kaj ti misliš?
N. K.: Ibn Tahir se mi zdi, da bi znal umret.

Pred začetkom seciranja podgan smo dobili stroga navodila našega profesorja za biologijo.
A. S.: Two per rat.

A. P.: To je improvizirana puščica.
J. L.: Kaj? Motorizirana?

D. H.: Konstanta ima eno lepo lastnost, to pa je, da je konstantna.

U. M.: Če človek ve, da je svinja, potem mora nehat bit svinja.

Pogovor o individualizmu.
S. Č.: V bistvu ideja ni prav zelo napačna. Kaj misliš?
J. L.: Ja, zdej je zlo razširjena ...

Na hodniku pred koncem ure se sliši nenadno močno povišano pogovarjanje (ki mu v žargonu pravimo tudi dretje). Profesorjev komentar:
A. S.: Luckily I've never been a 16 year old girl.

Si delimo kopije pri zgodovini. J. A. se rahlo zamisli: Mislim, da je to original ... Profesorica ima seveda pripravljen odgovor: Original je knjiga!

Pri kemiji je čas, da kaj naredimo sami. Profesorica nam torej da navodila: "Let us do on your own ..."

Se ukvarjamo z verjetnostjo pri matematiki in profesorica pravi, da moramo stvari začeti razumeti in se jih pač ne moremo naučiti. M. misli, da je stvari končno razumel, ampak ga prof. kmalu postavi na realna tla: "You have something wrong in your head."

Prof. za matematiko: "What did I write on the blackboard?"
J. L.: "To tud mene zanima."


Med slovenščino nekdo od obeh J.: "Mi smo zafural Evropo s tem kapitalizmom in mormo zdej pocrkat in dat priložnost novim."

Prof. za biologijo ne prenaša mobitelov. Imamo uro v 4. nadstropju, sošolcu zvoni telefon.
F.: I'm sorry, I'm sorry.
A. S.: You should be. But this is like virginity. It's too late to be sorry!

A. ima predstavitev pri angleščini. " He was born in 17... In 17... In 17... In 18th century!"

Pri kemiji se nekdo ne more spomniti odgovora na vprašanje. Profesorica deli z nami nasvet: "Tko se začne!" Težave s spominom namreč.

Sreč(n)a

Lepo je biti srečen. Kar tako, brez razloga.
Mogoče zato, ker se naredila verjetno najbolj piflarski izpit na faksu. Sedaj imam občutek, da bom dejansko lahko izpeljala svoj prvotni načrt = narediti vse izpite do sredine septembra. Ni ravno ocena, ki bi mi bila v ponos - pravzaprav je to moja najslabša ocena v indeksu, ampak meni se zdi kot kakšna desetka.:)
Mogoče je vzrok v tem, da imam končno normalne krvne izvide. Tega že doooolgo nisem videla.
Mogoče je vzrok v pogovorih: tistih s prijateljico danes po sistematskem pregledu, tistih z najboljšo prijateljico po telefonu. V "pogovorih", pravzaprav mailih z nekom, ki sem ga že pred davnimi leti spoznala na ircu in letos tudi v živo. Ali pa v tistih na facebooku z biokemiki, s katerimi se v bistvu niti ne poznamo, pa pogovor prav prijetno teče.
Mogoče mi je dan nezavedno polepšal tisti mail, da so papirji v Avstralijo že prišli.

Sreča. Srečna. Dve stvari bi sicer še bolj pripomogle k temu. Samo naj ostaneta pri meni. Zaenkrat. ;)

Sistematski pregled

Ni bolj butaste stvari od sistematskih pregledov. Zakaj? Zato, ker študentje za njih porabimo prb. 2 uri in pol, izvemo tako ali tako nič, zdravniki pa v tisti eni uri na hitro pregledajo 30 relativno zdravih ljudi namesto da bi počeli kaj bolj koristnega (sploh sedaj, ko ne bojo delali več dežurstev).

Koliko sistematskih pregledov smo že dali skozi v teh 16 letih? Se niti ne spomnim. Vem pa, da je bil tale danes zadnji. Vsaj za čas študija.
Kako izgleda en tak pregled? Zjutraj prideš ob 7.30 (kdor si je to zmislil - tako zgodaj in še med izpitnim obdobjem - verjetno ni bil nikoli študent), se najprej skregaš s sestro, ker baje ne upoštevaš njenih navodil. Dokumente bi moral dati v zaporedju kartica - indeks - kartica - indeks ... Kartice so se potem izgubile, ona pa seveda nima časa iskati pripadajočih kartic in indeksov. Z nasmehom urediš dokumente, potem dobiš dovoljenje, da stopiš na tehtnico, dobiš en list za izpolnit in čakaš na laboratorij. Kakšna je povezava med izobrazbo mojih staršev in mojim zdravstvenim stanjem, mi še zmeraj ni jasno. Tako da prosim nekoga, ki to ve, da mi obrazloži. Potem ti zamesarijo roko in vzamejo kri, tako da jo malo steče v epruveto, nekaj pa zraven in imaš potem popoldne eno lepo modrico. Če spadaš v XY skupino ali pa v skupino XX in nimaš menstruacije, še oddaš urin v za to namenjem prostor. Nato se vseh 30 študentov zbere na predavanju. Če imaš srečo, to ni o varni spolnosti ali pa antipropaganda proti kontracepcijskim tabletkam. No, danes smo imeli srečo in smo se pogovarjali o zdrave življenjskem slogu. Toliko, da vas razsvetlim: zdrava prehrana in redno gibanje sta priporočljiva, alkohol in cigarete pa so škodljive. Če slučajno še ne veste. Potem se za minuto ali dve usedeš na zobozdravniški prestol in ti na hitro počekirajo čekane. In na koncu. Tadam tadam! Prideš do zdravnika. Mu poveš, da ne veš koliko imaš dioptrije na očalih, da slišiš pa kar dobro. Potem posluša srce in pljuča in te udari tam nekje malo nad kolki. Če nič ne boli, si oproščen vseh nadaljnjih raziskav in si greš lahko iskat indeks in se nazaj učit. Ker smo vendarle med izpitnim obdobjem.:)

Pa rezultati: od prvega letnika sem shujšala za 5 kg, se začela več gibat, prehranjujem se pa še vedno enako obupno - po svoji obrnjeni prehranski piramidi.:) Hemoglobin imam ponovno dovolj visok, da grem lahko na krvodajalsko, krvnih izvidov pa že dolgo časa nisem imela tako dobrih. Očitno se moje življenje, po vseh pretresih zadnje čase, počasi vrača v stare tirnice.:)

Tih deževen dan

Še preden dobro odprem oči, zaslišim, kako na okensko polico padajo kapljice. Tiho, komaj neslišno potrkavajo ob steklo in me poskušajo prebuditi. Res bo čas, da se skobacam iz tople postelje, se oblečem, naredim zajtrk in se spravim za knjige.

Odprem okno in se zazrem v sivino, ki se razprostira pred menoj. Z bambusa pred mojim oknom čisto počasi kaplja, veje starega oreha pa se počasi premikajo v lahnem vetriču. Ja, danes bo res deževen dan. Ravno pravšnji za vse tisto učenje, ki je pred menoj. Molekularna genetika. Klinična biokemija. Za posladek pa še biološke membrane. Dolgčas mi ne bo, to je dejstvo. Danes mi paše tak dan. Tih. Zaspan. Otožen. Tak, kot sem jaz trenutno.

Nič, čakajo me knjige. Ampak ... Če zaprem oči, pa mogoče lahko odpotujem daleč stran. Ravno tako kot pojejo 1x band: http://www.youtube.com/watch?v=XCnphh-wjsM

Tebi (2)

Nekoč ... To pomeni pred nekaj leti (ker smo še mladi in ima nekoč malo drugačen pomen kot potem, ko si starejši) ... Sva imela s prijateljem debato o temle blogu. Da je preveč oseben, je rekel. Nato sem ga za nekaj časa zaklenila. Ter se odločila, da ga ponovno odprem za vse ljudi, ki jih dejansko zanima moje življenje, ki ga tule res nosim na pladnju. To je moja terapija. V osnovni šoli so bile misli zapisane v zvezku, ki ga še sedaj hranim nekje globoko (da ga ja ne bo nihče odkril, še najmanj si ga želim brati sama). Danes pa pišem na računalnik in objavljam na svetovnem spletu, vsem na očeh. Najbolj skrite misli še vedno ostanejo pri meni. In včasih pri kakšnem od prijateljev ali pri družinskih članih.

Tebi. Drugič. Ne isti osebi. Ampak skoraj enako pomembni kot takrat. Verjetno ne bo nikoli bral. Tudi če bo bral .. Se ga verjetno ne bo dotaknilo. Dejstvo je, da si delam neke iluzije, da se bom potem sama bolje počutila. Da se ne bom več toliko obremenjevala. Da bodo vse te stvari, ki bi jih morala povedati, napisane tukaj, da jih prebere.

V naša življenja ljudje vstopajo na različne načine. O tem sem že pisala. Ti si vstopil tako .. Na skrito. Kar naenkrat si mi prišel globoko pod kožo. Še sama se nisem dobro zavedla kdaj in kako. Ampak očitno si imel dobro taktiko. Zaljubila sem se. Čutila metuljčke v trebuhu. Te pogrešala, ko te ni bilo ob meni. Delala nore stvari. Bila otročja. Se smejala. S tabo ponavljala osnovno kemijo (ki sem jo večinoma že uspešno pozabila). Preživljala čas v Tivoliju in na gradu. Bila otročja. Otroška. Se imela težave osredotočiti na delo na faksu. Verjetno se mi je to zgodilo sploh prvič v življenju (vsaj iz tega razloga). Je pa na mojem obrazu sijal nasmeh, iz mojih ust pa so prihajale izjave ob katerih so bili ljudje okoli mene nemalokrat začudeni. Tako sproščena že dolgo nisem bila.
Ampak ... Vsaka pravljica se enkrat konča. Baje (nekateri pravijo da ena tudi traja večno). Tudi najina se je. Ni bil kriv on. Verjetno tudi jaz ne. Je bil napačen timing? Ali se je vse samo tako hitro odvilo? Kakih 14 dni je bilo blazno hudo, nato pa so se stvari spet začele postavljati na svoje mesto. Še vedno nisem v redu. Še vedno mislim nate. Verjetno si ne želim, da bi bila spet par, pogrešam pa prijatelja, ki sem ga imela v tebi. Nekoga, ki je natančno vedel kaj želim. Ki je na trenutke bral moje misli. Tistega, ki me je v 14 dnevih poznal bolje kot nekateri v nekaj letih. Včasih pogrešam tiste nore ideje - iti v živalski vrt, sprehodi po napornih dnevih na faksu, preživljanje časa zunaj dokler naju ni obeh zeblo ... Ja, pogrešam te. Še vedno ti želim voščiti srečno pred izpitom. Se veseliti s tabo dobrih ocen. Proslavljati dobre rezultate naših nogometašev.:P Iti na kosilo in se ure dolgo pogovarjati. Pa ne vem kako bi ti gledal na to in se raje ne vtikam v tvoje življenje. Enkrat me bo minilo.
Nikoli mi ne bo žal za to, kar sva imela. Vedno pa mi bo žal, da sem izgubila prijatelja. In verjetno me bo vedno preveval tisti zoprni občutek, da je vsaj delno to moja krivda.

Absint

Tukajle: http://kandela.blog.siol.net/2007/11/16/skrivnostni-zelenkasti-mocni-absint sem prebrala precej zanimivo izkušnjo. Kar me je spomnilo na mojo izkušnjo z absintom.:)

Seveda je spet povezano z IAESTE. V bistvu s prav posebnim projektom, ki se mu reče CEC (Central European Convention), ki je namenjen izmenjavi znanja med državami, kjer je IAESTE študentsko vodena organizacija. Lani jeseni je čast organizacije pripadla Sloveniji in kar pol leta (ali pa še več) smo se precej aktivno ukvarjali s tem projektom, ki je na koncu res dobro izpadel.

Bil je konec oktobra. In bil je čuden vikend ... Pa začnimo na začetku.
Ker sva imeli s Klaro v soboto še plezanje, sva predhodno sporočili, da bova malo zamudili. V soboto je seveda precej deževalo in na poti v Ljubljano so popravljali cesto. Zato smo se zadnji kilometer premikali po polžje. S Klaro sva na plezanje zamudili, ampak sva si nekako uspeli izboriti še dodatne pol ure, da ponoviva vozle, enojno in dvojno prevezovanje in kar je še ostalih zabavnih stvari pri plezanju. Ko sva po plezanju sedeli pri njej v študentu, je Klara rekla, da ne bi šla na CEC. Ker je imela precej stvari, ki so se ji dogajale v življenju. Kar je razumljivo. In človeka nima smisla siliti v nekaj, kar mu ne odgovarja. V Bohinj sem tako prispela na konec kosila, ki ga je do takrat seveda že zmanjkalo. Pa se je pojavil nek osebek, recimo mu osebek X, ki se je prijazno ponudil, da mi gre po sendvič in čokolado.:) Vmes se je razjasnilo in Bohinj je izgledal nekako takole:

Po zabavnem popoldnevu in večerji je prišla na vrsto "international dinner". To je dogodek, kjer vsaka država predstavi hrano in pijačo, ki je tipična za njihovo državo. Sama sem najprej pomagala pri postavitvi naše mize, nato pa sva z osebkom
X, s katerim sva nato preživela še pretežni del večera in preplesala dober del noči (ja, če imam dobrega soplesalca, tudi jaz nisem tak štor), odšla na en krog okoli miz. češka miza je izgledala tako:

Osebek X vzame z mize po dva kozarčka te barvaste tekočine in enega ponudi meni. Probam in me precej zadane. "Bljah, kaj je to?" "Absint." Hmm... V tistem trenutku sem dobila neke prebliske, da sem nekoč slišala, da so zaradi absinta ljudje že umirali. Baje. Sicer je res, da smo na Švedskem pili precej bolj močan domači šnops, ampak vseeno mi ni bilo preveč do tegale absinta. Zato sem kozarček porinila nazaj v roke osebi X, predvidevam pa, da ga je na koncu popil še kdo drug izza slovenske mize:

Ja, moja izkušnja z absintom se je kar hitro končala. Je pa bila zabavna.:) Predvsem zaradi tega, ker sem ugotovila, da mogoče včasih ljudem malo preveč slepo zaupam.