nedelja, 6. avgust 2017

Pripadnost nečemu/nekomu

Razlogov za odhod je verjetno toliko kot je ljudi, ki so kdajkoli odšli: želja po boljšem življenju, iskanje dogodivščine, selitev k partnerju, možnost dodatne/bojše izobrazbe ... Prav vsem odhodom pa je skupno nekaj: vsi za seboj pustijo prav vse, kar so prej poznali. Družino, prijatelje, udobje vsakodnevne rutine ... Selitve so stresne: že znotraj iste države je včasih težko, selitev v drugo državo pa ta faktor še poveča. Kamorkoli prideš, vedno začneš znova, ne glede na pozicijo. Tudi v znanosti je tako, ko prideš v nov laboratorij, vedno vzame nekaj časa, da ljudje ugotovijo kakšno znanje si prinesel s seboj in da začnejo verjeti, da ti lahko zaupajo. Poleg tega je vse novo: osvojiti moraš kako najti stanovanje, kako je organiziran zdravstveni sistem, kaj vse moraš narediti, ko kupiš nov avto ... Prvi nakupi v trgovini vzamejo ure, ker seveda stvari niso tam, kjer bi jih pričakoval. In priznam, odhodi v trgovino se pogosto končajo z googlanjem: "Kje najti ... v ...?" Ampak, to so vse stvari, na katere se lahko zelo hitro navadiš. In nato ugotoviš, da že kar nekaj časa nisi slišal ničesar od svojih prijateljev, da življenje doma teče dalje tudi brez tebe, da si bil pač ti tisti, ki se je odločil oditi. In prav lahko se je hitro ujeti v nek krog (ne)pošiljanja sporočil, čakanja na drugega in izgovorov zakaj še vedno nisi odgovoril na sporočilo prijatelja izpred tednov. Prav vsi se ujamemo v to in počasi pustimo, da nam stvari spolzijo iz rok.

Zanimivo kako ob selitvi vedno pogrešamo tisto, kar smo pred tem imeli na dosegu roke. Tako sva, na primer, v Evropi pogrešala Tim Tame in honeycomb. Odkar sva tu, sva verjetno kupila točno en paket Tim Tamov, zato pa toliko bolj pogrešava Cockto, Smokije in Laderach. Pa gore. In predvsem njihovo dostopnost. In dobro izolirana stanovanja. Predvsem pa mi manjka nekdo, s komer bi lahko popoldne šla na kavo in povedala vse, kar me teži. V bistvu se do pred kratkim nisem zavedala, da sem imela srečo, da sem v Švici v zelo kratkem času spoznala nekaj ljudi, ki so hitro postali dobri prijatelji (poleg tega, da je Švica blizu in da se je praktično istočasno iz Slovenije preselilo tudi nekaj ostalih prijateljev). Tukaj te sreče še nimava. Čeprav sva spoznala nekaj simpatičnih ljudi, sva kar kmalu ugotovila, da nas očitno ne druži prav veliko skupnega in da druženje deluje le kadar sva midva pobudnika le-tega. V Švici velja pravilo, da se je najlažje vključiti v družbo preko športa in tako se veselim poletja, ko bodo razmere končno bolj ugodne za letenje in plezanje.

Še vedno me včasih prevzame občutek, da bi se najraje zaprla v kokon in vse skupaj prespala. Potem se zavem, da je to pač pot za katero sva se odločila in da sta pred nama le dve leti in pol, ko se bova lahko ponovno odločila kaj je za naju najbolje. Do takrat pa sva le midva odgovorna za to, da nama je tu lepo.