Stop the world!

Pomagaj mi ustaviti svet ... Samo za trenutek ... Za minuto! Da si lahko odpočijem ... Vzamem čas in globoko zadiham. Ter postanem spet jaz.

Ljudje vse preveč hitimo. Tempo življenja nas sili v to, da samo tekamo od ene obveznosti do druge in se nikoli zares ne ustavimo. Tudi meni se dogaja podobno: vedno je toliko dela za IAESTE, za skavte, faks ... Nikoli pa si zares ne vzamem časa za tiste, ki mi največ pomenijo. V mojem mobitelu je en kup sporočil, ki prijazno sprašujejo kdaj imam čas za kosilo ali pijačo. Jaz pa vedno rečem: saj bom odgovorila, samo da najdem 5 minut, da napišem tisti sms. In navadno se zgodi, da jaz ne odgovorim, tisti drugi pa obupa. Saj bi jaz tudi.

In zato je toliko bolj super, ko si lahko vzamem prost vikend. Ugasnem mobitel in računalnik. Se odpravim v gozd. Poslušam ptičje petje in se zapodim med bele zvončke. Čas pa ne obstaja več. Vsaj za tistih nekaj trenutkov. To je moj nerealni svet.

Kako lepo je včasih pobegniti v tak svet. Stran od ur, ki neusmiljeno tiktakajo in od obveznosti, ki me čakajo na faksu. Se malo umiriti in samo uživati. In ta vikend je definitivno bil preživet v takem svetu. Skavti seveda.:) Bolj natančno MŠŽD oziroma Mala šola življenja v džungli. To je ena prav posebna šola, v kateri se voditelji naših najmlajših skavtov in naši popotniki na služenju učimo, kako Mavglijeve zgodbe prikazati otrokom na čimbolj zanimiv način. Tako, da bodo od njih kaj odnesli in si zapomnili. In čeprav je bilo vse skupaj v osnovi namenjeno učenju tehnik, ki jih bomo lahko uporabili pri naših voditeljskih podvigih, se je na koncu izkazalo, da se bo večino tehnik lahko uporabilo vsakič, ko bomo delali z otroki. Ja, preživeli smo 4 super dneve v enem najlepših delov naše male države, se skupaj z Mavglijem podili po džungli, premagali Širkana, se borili z rdečimi psi, reševali uganke o Knjigi o džungli, se trudili pomagati našim skritim prijateljem, tekli v dežju in se nastavljali soncu. Nabirali cvetlice. In premišljevali o naši skavtski poti, o voditeljstvu, v čem smo močni, katere slabe lastnosti moramo popraviti in kje imamo še zaloge, da se izboljšamo. In konec koncev spoznavali voditelje iz drugih krdel, se z njimi pogovarjali in se od njih učili. V nedeljo smo se le ztežka poslovili, a verjamem, da smo vsi odšli z eno posebno izkušnjo in novim znanjem, ki ga bomo lahko koristno uporabili v svojih krdelih.

Super vikend skratka. Samo padec v realnost je bil malo trd. Ker sem se v nedeljo zvečer spomnila, da me čaka še poročilo za imunologijo. Ampak mi ga je uspelo spisati. In tega vikenda ne dam. ;)

Standing still

Zadnje čase ... Imam tak čuden občutek. Da stojim na mestu. In se nikamor ne premaknem.

Dnevi so si precej podobni: predavanja na faksu, učenje za izpite, delo za IAESTE in skavte, kak odtrgan trenutek za tek ali sprehod v naravi. Hrana in spanje. In to je že skoraj to. Včasih me vse skupaj malo spravlja v obup. Ker se mi zmeraj zdi, da stvari nikoli niso dovolj dobro narejene. Pri IAESTE vedno ostane še kakšna praksa ali pa neodgovorjen mail v inboksu. Po skavtih se mi vedno zdi, da stvari niso bile dovolj dobre: ne dovolj dobro zastavljene in ne dovolj dobro izpeljane. Da moji sovoditelji in otroci niso bili zadovoljni ter je vse skupaj moja krivda. Na faksu vedno ostane še nekaj nepredelane snovi in vedno se pojavi enaka situacija na predavanjih, ko se počutim kot največji butec v razredu. Nikoli ni nič dovolj dobro.

Iz Avstralije še vedno ni uradnega odgovora. Pa mogoče niti ne bi bilo slabo sploh ne iti. Potem se ne bom ukvarjala s tem kdaj bom diplomirala in bom nehala imeti tisti zoprn občutek, da bi nekateri profesorji uživali v tem, da mi stvari malo "potegnejo". Po drugi strani se mi zdi, da je to tista stvar, ki jo nujno potrebujem - oditi ven, stran od vseh ljudi in živeti malo po svoje.

Zaradi vsega skupaj bolj malo spim. Ne da semi govoriti. Malo več jokam. In si želim nekoga za pogovor (ne mami, ti ne šteješ :) ). Samo kaj, ko so vsi tako zasedeni, da jaz pač ne pridem do besede. Bo že tako. Enkrat bo vsega skupaj konec.