Standing still

Zadnje čase ... Imam tak čuden občutek. Da stojim na mestu. In se nikamor ne premaknem.

Dnevi so si precej podobni: predavanja na faksu, učenje za izpite, delo za IAESTE in skavte, kak odtrgan trenutek za tek ali sprehod v naravi. Hrana in spanje. In to je že skoraj to. Včasih me vse skupaj malo spravlja v obup. Ker se mi zmeraj zdi, da stvari nikoli niso dovolj dobro narejene. Pri IAESTE vedno ostane še kakšna praksa ali pa neodgovorjen mail v inboksu. Po skavtih se mi vedno zdi, da stvari niso bile dovolj dobre: ne dovolj dobro zastavljene in ne dovolj dobro izpeljane. Da moji sovoditelji in otroci niso bili zadovoljni ter je vse skupaj moja krivda. Na faksu vedno ostane še nekaj nepredelane snovi in vedno se pojavi enaka situacija na predavanjih, ko se počutim kot največji butec v razredu. Nikoli ni nič dovolj dobro.

Iz Avstralije še vedno ni uradnega odgovora. Pa mogoče niti ne bi bilo slabo sploh ne iti. Potem se ne bom ukvarjala s tem kdaj bom diplomirala in bom nehala imeti tisti zoprn občutek, da bi nekateri profesorji uživali v tem, da mi stvari malo "potegnejo". Po drugi strani se mi zdi, da je to tista stvar, ki jo nujno potrebujem - oditi ven, stran od vseh ljudi in živeti malo po svoje.

Zaradi vsega skupaj bolj malo spim. Ne da semi govoriti. Malo več jokam. In si želim nekoga za pogovor (ne mami, ti ne šteješ :) ). Samo kaj, ko so vsi tako zasedeni, da jaz pač ne pridem do besede. Bo že tako. Enkrat bo vsega skupaj konec.