... kako sva ob polnoči na nebu iskala severnico?
... kako smo igrali tarok na plaži do takrat, ko nihče od nas ni več videl kart? Mi pa smo še kar igrali? In kako smo igrali tarok v 5, ko si se pritožil na tem, da ti držiš karte, jaz pa igram?
... kako smo se zabavali, ko sem s koruzo premerila nogometno igrišče?
... najinih pogovorov ob plavanju v Kolpi?
... najinih smučarskih podvigov?
... kako sva prespala noč ob ognju in pod zvezdami?
... kako sva se smejali natakarjem v Joe Penasu?
... kako smo vsi skupaj trepetali pred rezultati mature?
... kako sva šla na sprehod in ob sončnem zahodu gledala delfine?
... kako sem se zaplezala tam nekje na treh četrtinah poti na Staničev vrh? In ne bi šla naprej, če me ne bi prijel za roko in potegnil naprej.
... čokolade v čevlju?
... ležanja v snegu in gledanja zvezd za novo leto?
... najinega "pohoda" iz mesta Ios v hotel?
... taroka ob kuhanem vinu, ko se mi je pol ure kolcalo od smeha?
... kako si zavijala z očmi, ko sem že stotič zamudila na 3d strukture?
... igranja igric na mobitelu med zgodovino?
... nočnih pohodov na Stari grad?
... koncerta Katie Melua?
... nočnih pogovorov?
... mojega pogovora s carinikom na letališču v Franciji?
... zapleta s "terminalom W"?
... naših plezalskih podvigov?
... mojega izraza na obrazu, ko sva šli tečt, pa sem v tvoji sobi naletela na celotno IAESTE vodstvo? Najin tek je bil seveda preložen za dobro uro.
... naših skupnih tekov?
... pogovora po telefonu pred tvojim prvim zmenkom z Jernejem?
... tvoje bele majice z zajčkom?
... kako smo se spoznali?
... vseh lepih skupnih trenutkov?
... prvega poljuba?
Ah, spomini. Hvala, ker mi jih pomagaš soustvarjati. :)
sreda, 30. december 2009
sobota, 14. november 2009
Tih, deževen dan ...
... zaprem oči potujem daleč stran.
Čez pretekle dni.
Narišem senco ... In že me več ni.
Zadnje čase mislim samo čudne misli in čutim čudne občutke. Take res neopisljive in to, da so čudni je res edina beseda, ki jih trenutno lahko opiše. Mogoče bi rahlo rekla, da sem še rahlo zmedena, da ne vem čisto točno kaj se dogaja, da sem v zadnjem času pogosto hiperaktivna, potem pa pride trenutek, ko se vse skupaj preobrne. In to stanje nato traja. In traja. Ter traja ... Do naslednjega sončnega dne.
V mojem življenju se zadnje čase ogromno dogaja. Pravzaprav me je na to opozorila bivša sošolka, ko sva se zadnjič peljali na skavte, ko me je vprašala: "Ampak Živa, kako si pa ti vse to zmogla v prejšnjih letih, ko še nisi živela v Ljubljani." Šele takrat sem se začela zavedati, da dejansko ne prihajam domov pred deseto zvečer. V tem času se je nabralo toliko stvari, ki jih moram razčistiti, pa kar nimam časa.
Dnevi pa kar hitijo mimo. Zadnje čase me stvari ponovno prehitro prizadanejo. Že en sam napačen pogled je včasih dovolj, da se mi ulijejo solze. Ampak. Zakaj? Mogoče zaradi tega kar se dogaja eni izmed mojih dobrih prijateljic. Mogoče zaradi vseh naporov, ki so prišli v zadnjem času. Mogoče zato, ker letos nisem še nič pametnega naredila na faksu. Mogoče ...
Mogoče samo potrebujem pogovor. In tvojo podporo.
Čez pretekle dni.
Narišem senco ... In že me več ni.
Zadnje čase mislim samo čudne misli in čutim čudne občutke. Take res neopisljive in to, da so čudni je res edina beseda, ki jih trenutno lahko opiše. Mogoče bi rahlo rekla, da sem še rahlo zmedena, da ne vem čisto točno kaj se dogaja, da sem v zadnjem času pogosto hiperaktivna, potem pa pride trenutek, ko se vse skupaj preobrne. In to stanje nato traja. In traja. Ter traja ... Do naslednjega sončnega dne.
V mojem življenju se zadnje čase ogromno dogaja. Pravzaprav me je na to opozorila bivša sošolka, ko sva se zadnjič peljali na skavte, ko me je vprašala: "Ampak Živa, kako si pa ti vse to zmogla v prejšnjih letih, ko še nisi živela v Ljubljani." Šele takrat sem se začela zavedati, da dejansko ne prihajam domov pred deseto zvečer. V tem času se je nabralo toliko stvari, ki jih moram razčistiti, pa kar nimam časa.
Dnevi pa kar hitijo mimo. Zadnje čase me stvari ponovno prehitro prizadanejo. Že en sam napačen pogled je včasih dovolj, da se mi ulijejo solze. Ampak. Zakaj? Mogoče zaradi tega kar se dogaja eni izmed mojih dobrih prijateljic. Mogoče zaradi vseh naporov, ki so prišli v zadnjem času. Mogoče zato, ker letos nisem še nič pametnega naredila na faksu. Mogoče ...
Mogoče samo potrebujem pogovor. In tvojo podporo.
torek, 27. oktober 2009
Dan kot vsi drugi?
Mogoče se je na začetku res zdelo tako. Potem pa se je vse preobrnilo v nekaj povsem drugega.
Budilka zvoni ob šestih. Popolnoma prezgodaj, samo kaj ko je bilo treba zjutraj še v laboratorij, da preverijo moje zadnje stanje železa v mojem telesu. Vrsta do stopnic in dejstvo da se mi rahlo mudi, preloži to na naslednji teden. Oziroma na en dan, ko bom dopoldne končno spet v Kamniku.
Za mano je zanimiv vikend. Tak popolen. Če odmislim dež in rahlo pomanjkanje spanja. Ampak vse ostalo je bilo super. Plezanje v soboto, pogovor s Klaro, kosmiči z domačim jogurtom (mnjami), Bohinj, CEC, ljudje, zabava ... Še vreme se je na koncu navzelo našega veselja.
V soboto sem zamudila na vse kar se je dalo. Najprej na plezanje (pa sva si s Klaro vseeno uspeli izboriti še tisto dodatno uro), potem na CEC in na kosilo, ki ga je do tedaj, ko sem do Bohinja končno prispela, že zmanjkalo. Pa se je pojavil vilinec, ki se je ponudil, da mi gre po sendvič. In čokolado.:) To je pomemben podatek. Čokolada mi je dala energije do večerje, pa še jo je ostalo (za vse kruleče želodce naslednjega dne). Zvečer nas je sledil international evening, kar na kratko pomeni, da udeleženci iz vsake države prinesejo nekaj alkohola, hrane in sladkarij, ki so tipične za njihovo državo. In potem se je in pije. In pije. Do takrat, ko se gre končno plesat. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje dejansko toliko preplesala. Hvala tistemu, ki se mu je dalo. On že ve kdo je.:) Bilo je super in celo moj plesni antitalent se je mogoe za nekaj kratkih sekund umaknil v kot.
Popoln vikend se je zaključil s tekom. Takim kratkim in intenzivnim, ampak po dolgem času sem se počutila odlično. Ne rabim laboratorija, da mi pove, da sem v redu, ker sama to dobro vem.
Torek ... Danes se dogaja. Ne vem zakaj. Mogoče zaradi sonca. Ali pa zaradi kosila in odkritega pogovora. Mogoče še zato, ker misli še vedno uhajajo v vikend in v tiste super trenutke, ki jih je sicer konec, ampak ostajajo. Danes je super dan! Če bi imela čas, bi šla in iz nahrbtnika zbezala plezalke in šla plezat na rimski zid. Ampak ga nimam in nič za to. Tole še napišem, potem pa odhitim na faks in po opravkih. Ampak vseeno: danes je dan popoln in tega si ne pustim vzeti.:)
Budilka zvoni ob šestih. Popolnoma prezgodaj, samo kaj ko je bilo treba zjutraj še v laboratorij, da preverijo moje zadnje stanje železa v mojem telesu. Vrsta do stopnic in dejstvo da se mi rahlo mudi, preloži to na naslednji teden. Oziroma na en dan, ko bom dopoldne končno spet v Kamniku.
Za mano je zanimiv vikend. Tak popolen. Če odmislim dež in rahlo pomanjkanje spanja. Ampak vse ostalo je bilo super. Plezanje v soboto, pogovor s Klaro, kosmiči z domačim jogurtom (mnjami), Bohinj, CEC, ljudje, zabava ... Še vreme se je na koncu navzelo našega veselja.
V soboto sem zamudila na vse kar se je dalo. Najprej na plezanje (pa sva si s Klaro vseeno uspeli izboriti še tisto dodatno uro), potem na CEC in na kosilo, ki ga je do tedaj, ko sem do Bohinja končno prispela, že zmanjkalo. Pa se je pojavil vilinec, ki se je ponudil, da mi gre po sendvič. In čokolado.:) To je pomemben podatek. Čokolada mi je dala energije do večerje, pa še jo je ostalo (za vse kruleče želodce naslednjega dne). Zvečer nas je sledil international evening, kar na kratko pomeni, da udeleženci iz vsake države prinesejo nekaj alkohola, hrane in sladkarij, ki so tipične za njihovo državo. In potem se je in pije. In pije. Do takrat, ko se gre končno plesat. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje dejansko toliko preplesala. Hvala tistemu, ki se mu je dalo. On že ve kdo je.:) Bilo je super in celo moj plesni antitalent se je mogoe za nekaj kratkih sekund umaknil v kot.
Popoln vikend se je zaključil s tekom. Takim kratkim in intenzivnim, ampak po dolgem času sem se počutila odlično. Ne rabim laboratorija, da mi pove, da sem v redu, ker sama to dobro vem.
Torek ... Danes se dogaja. Ne vem zakaj. Mogoče zaradi sonca. Ali pa zaradi kosila in odkritega pogovora. Mogoče še zato, ker misli še vedno uhajajo v vikend in v tiste super trenutke, ki jih je sicer konec, ampak ostajajo. Danes je super dan! Če bi imela čas, bi šla in iz nahrbtnika zbezala plezalke in šla plezat na rimski zid. Ampak ga nimam in nič za to. Tole še napišem, potem pa odhitim na faks in po opravkih. Ampak vseeno: danes je dan popoln in tega si ne pustim vzeti.:)
petek, 9. oktober 2009
Sometimes
Včasih ... Stvari ne grejo tako kot si želiš.
Včasih ... Imaš po stvareh, na katere si se sicer dobro pripravil, čuden občutek.
Včasih ... Dvomiš vase. In se bojiš, da ne boš zmogel.
Včasih ... Imaš občutek, da si popolnoma nesposoben karkoli naresti dovolj dobro.
Včasih ... Te kritika prizadane bolj kot si se mislil.
Včasih ... Se sekiraš zaradi ljudi, ki si tega ne zaslužijo.
Včasih ... Pridejo dnevi, ko si želiš, da bi samo čimprej minili. In bi bil naslednji dan drugačen in lepši.
Še veliko jih je. Včasih namreč. Tudi tistih dobrih.
Včasih ... Se ti zdi, da je ves svet tvoj.
Včasih ... Dobiš desetko, ko to najmanj pričakuješ.
Včasih ... Ti zna kdo narisati nasmeh na obraz brez kakršnega koli pravega razloga.
Včasih ... Se pojavijo v tvojem življenju ljudje, ki ti pokažejo novo, lepšo pot.
Včasih ... Se kosilo spremeni v ure polne smeha.
Včasih ... Samo sije Sonce in si srečen.
Včasih sem in me ni. Včasih prvi včasih prevladujejo. Potem pa se stvari spremenijo in moj svet preplavijo drugi včasih. Včasih ne zaupam vase. Dvomim, da mi bo uspelo stvari izpeljati kot sem si zadala. Besede me prizadanejo in rabim potrditev. Včasih mora dan samo miniti ...
Včasih ... Imaš po stvareh, na katere si se sicer dobro pripravil, čuden občutek.
Včasih ... Dvomiš vase. In se bojiš, da ne boš zmogel.
Včasih ... Imaš občutek, da si popolnoma nesposoben karkoli naresti dovolj dobro.
Včasih ... Te kritika prizadane bolj kot si se mislil.
Včasih ... Se sekiraš zaradi ljudi, ki si tega ne zaslužijo.
Včasih ... Pridejo dnevi, ko si želiš, da bi samo čimprej minili. In bi bil naslednji dan drugačen in lepši.
Še veliko jih je. Včasih namreč. Tudi tistih dobrih.
Včasih ... Se ti zdi, da je ves svet tvoj.
Včasih ... Dobiš desetko, ko to najmanj pričakuješ.
Včasih ... Ti zna kdo narisati nasmeh na obraz brez kakršnega koli pravega razloga.
Včasih ... Se pojavijo v tvojem življenju ljudje, ki ti pokažejo novo, lepšo pot.
Včasih ... Se kosilo spremeni v ure polne smeha.
Včasih ... Samo sije Sonce in si srečen.
Včasih sem in me ni. Včasih prvi včasih prevladujejo. Potem pa se stvari spremenijo in moj svet preplavijo drugi včasih. Včasih ne zaupam vase. Dvomim, da mi bo uspelo stvari izpeljati kot sem si zadala. Besede me prizadanejo in rabim potrditev. Včasih mora dan samo miniti ...
četrtek, 17. september 2009
Dovolj!
Včasih pridejo dnevi, ko imaš vsega dovolj. Včasih se ti dnevi razvlečejo v obdobja. In eno tako obdobje se dogaja meni ravno v tem času.
Misli hitijo nazaj. Tja v julij in avgust, v Francijo, na Kolpo in na morje. Ja, letošnje poletje je prineslo veliko zanimivih stvari: uspešno opravljene (in popravljene) kolokvije in izpite, nekaj poglobljenih in obnovljenih prijateljstev, super potovanje v Francijo in posledično bolj povezan odnos s sestro, nepozaben skavtski tabor in tebe, ki si bil razlog, da je moje srce za trenutek spet poskočilo. Pozni poletni veter je odpihnil tebe in tvoja čustva do mene ter voljo do učenja. Je pa pustil vse lepe spomine na poletje, ki živijo naprej. Vseh teh spominov ne bo mogel odpihniti ne prihajajoči jesenski veter in dež, ne prvi zimski sneg in ne vetrič, ki bo naslednje poletje zopet zapihal.
Je pa ta isti jesenski veter prinesel nekaj novosti. Stanovanje je že ena izmed teh. Prišlo je tako na hitro, da še danes ne dojemam popolnoma, da se oktobra selim v Ljubljano. Da bom lahko odšla na faks 5 minut pred začetkom. Da mi ne bo treba čakati po pol ure pred predavalnico, ker pač tisto jutro ni bilo gneče na cesti. Da bom lahko hodila zjutraj pred faksom plavat. In to s kolesom. Da bom lahko šla zvečer ven brez skrbi kdo me bo prišel iskat in koga bom to noč zbudila s klicom. Da ... Ja, obstaja še milijona da-jev. Poleg teh pa obstaja še milijon zakajev, milijon strahov in milijon vprašajčkov, ki se pojavljajo v moji glavi. Ko sem prišla v ponedeljek domov, sem imela tak občutek polne glave. Ko bi si želela nekaj narediti, pa enostavno nisem mogla. Od tistega ponedeljka je minil že teden dni. Misli v glavi se počasi urejajo in prav tako se počasi trdno postavljam na tla. Da me naslednji veter ne bo mogel tako premakniti. Razmišljam za nazaj ... Vem, da sem pogrnila na celi črti, da sem pri eni stvari naredila čisto vsako napako, ki jo je bilo v tistem trenutku možno narediti. Če bi lahko, bi čas zavrtela nazaj in popravila. Pa ne morem. Lahko pa se učim iz lastnih napak in jih naslednjič ne ponovim.
Misli hitijo nazaj. Tja v julij in avgust, v Francijo, na Kolpo in na morje. Ja, letošnje poletje je prineslo veliko zanimivih stvari: uspešno opravljene (in popravljene) kolokvije in izpite, nekaj poglobljenih in obnovljenih prijateljstev, super potovanje v Francijo in posledično bolj povezan odnos s sestro, nepozaben skavtski tabor in tebe, ki si bil razlog, da je moje srce za trenutek spet poskočilo. Pozni poletni veter je odpihnil tebe in tvoja čustva do mene ter voljo do učenja. Je pa pustil vse lepe spomine na poletje, ki živijo naprej. Vseh teh spominov ne bo mogel odpihniti ne prihajajoči jesenski veter in dež, ne prvi zimski sneg in ne vetrič, ki bo naslednje poletje zopet zapihal.
Je pa ta isti jesenski veter prinesel nekaj novosti. Stanovanje je že ena izmed teh. Prišlo je tako na hitro, da še danes ne dojemam popolnoma, da se oktobra selim v Ljubljano. Da bom lahko odšla na faks 5 minut pred začetkom. Da mi ne bo treba čakati po pol ure pred predavalnico, ker pač tisto jutro ni bilo gneče na cesti. Da bom lahko hodila zjutraj pred faksom plavat. In to s kolesom. Da bom lahko šla zvečer ven brez skrbi kdo me bo prišel iskat in koga bom to noč zbudila s klicom. Da ... Ja, obstaja še milijona da-jev. Poleg teh pa obstaja še milijon zakajev, milijon strahov in milijon vprašajčkov, ki se pojavljajo v moji glavi. Ko sem prišla v ponedeljek domov, sem imela tak občutek polne glave. Ko bi si želela nekaj narediti, pa enostavno nisem mogla. Od tistega ponedeljka je minil že teden dni. Misli v glavi se počasi urejajo in prav tako se počasi trdno postavljam na tla. Da me naslednji veter ne bo mogel tako premakniti. Razmišljam za nazaj ... Vem, da sem pogrnila na celi črti, da sem pri eni stvari naredila čisto vsako napako, ki jo je bilo v tistem trenutku možno narediti. Če bi lahko, bi čas zavrtela nazaj in popravila. Pa ne morem. Lahko pa se učim iz lastnih napak in jih naslednjič ne ponovim.
sreda, 9. september 2009
19 otrok, 7 voditeljev, 5 dni, ena reka, ena nepozabna izkušnja, moj prvi skavtski tabor!
Hmm, sem enkrat julija res rekla, da me čaka precej dolgočasno poletje? No, motila sem se! Po prihodu iz Francije je bil že čas za tabor, za moj prvi pravi skavtski tabor.
Le-ta se je v bistvu začel že mnogo prej kot tistega 4. avgusta. Enkrat junija, ko smo se voditelji prvič dobili na načrtovanju in to je nato trajalo tisti mesec in pol, ko smo se končno odpravili na Kolpo. Kljub celemu mesecu priprav, je bilo na koncu še vedno toliko stvari, ki jih je bilo potrebno narediti v tistih zadnjih 5 dnevih: narediti bilten, imeti sestanek s starši, kupiti pripomočke za delavnico in se naučiti kakega vozla, spakirati stvari in ... Zadnji dan sem že komaj čakala, da bo tisti torek, da že končno gremo.
V torek zjutraj je deževalo. Kar je bilo v bistvu pozitivno, ker smo že vsi kar nestrpno pričakovali dež in ohladitev. Če je že moralo deževati, je bil prvi dan za to idealen. Jaz sem zamujala. Malo zaradi dežja, malo pa zato, ker sem se prepozno spravila od doma in ker sem se zaradi pozabljivosti morala še nekajkrat vrniti domov in pobrati pozabljene stvari. Volčiči in E so bili že pripravljeni na odhod. Hitro smo se poslovili od staršev in odšli na vlak. Proti Ljubljani in nato do Metlike. Vožnja je bila sicer udobna, a naporna in ko smo končno prišli na cilj, smo bili vsi veseli, da smo končno v Metliki. Po poti se je deževno nebo začelo parati in v Meliki nas je s svojimi žarki sonce že prijetno božalo. Miha nas je odpeljal do naše končne destinacije: Podzemelj, kjer so nas že pričakali ostali voditelji. Sledilo je kosilo in počitek. Poleg tega je bilo potrebno najti svoj kotiček za spanje in razpakirati prtljago. Popoldne se nam je pridružil S, ki se je kasneje izkazal za izredno pozitivno "pridobitev". Imeti kakšnega dodatnega fanta v skupini je vedno plus, saj imajo otroci do nih vedno drugačen odnos. Verjetno so nas ženskih voditeljic že rahlo naveličani.:) Popoldne smo se sprehodili po učni poti, ki je speljana v okolici župnišča, se okopali v Kolpi in odšli "domov" na odlično večerjo, ki jo je med tem za nas že pripravila Majda. Po napornem dnevu smo popadali v spalke. Fanta sta spala pri volkcih, preostal ženski del pa se je preselil v spodnjo veroučno učilnico, kjer smo imeli voditelji svoj kotiček.
Naslednje jutro nas je ob osmih zbudila M, ko nam je prišla povedat, da so otroci sicer že budni, a S sedi na stolu in jih gleda in si zaradi tega ne upajo narediti nič. Nisem se mogla upreti, da se ne bi smejala. Pravzaprav se temu še danes vsi od srca smejimo. Bil je čas, da končno naredimo našo ambientacijo - gasilce.:) Preoblekli smo se v naše majice in volkce zbudili s sireno ter jim predstavili temo tabora. Naše domovanje se je tako spremenilo v pravi gasilski dom z vsem kar mora le-ta imeti. Seznam dežurnih je že visel na mestu za dežurnega, ki je bilo že primerno opremljeno in izmene so se lahko začele. Preostali smo se preoblekli in pojedli zajtrk. Pripravili smo še presenečenje za eno izmed volkuljic, ki je praznovala rojstni dan, nato pa se je začel naš gasilski program. Ker je vodja gasilcev nujno morala na pomemben sestanek, je izdelovanje gasilsih kapic prevzel naš Bagira. Kot se je kasneje izrazil, je bilo to verjetno njegovo prvo in zadnje tako umetniško izražanje. Ampak, kapice so bile narejene in izgledale so prav fino. Popoldne so gasilsi vajenci začeli svoje gasilsko urjenje v eni izmed štirih disciplin: ročnih spretnostih, pomoči v kuhinji, poznavanju prve pomoči in učenju vozlov ter strogega drila po poligonu. Da so lahko postali pravi gasilci, so v naslednjih štirih dnevih morali opraviti vse zastavljene naloge, pridobiti nalepke in jih na koncu nalepiti v svoj gasilski priročnik. Popoldne smo šli še malo zaplavat, sledila je kateheza o zavetniku gasilcev svetemu Florijanu ter nekaj preživetih trenutkov v cerkvi. Večer pa smo preživeli ob ognju. Minil je drugi dan, mene pa je čakalo nočno dežurstvo. Ker pa se fantoma ni dalo prestavljati, smo zgoraj prespali kar vsi trije. Tako je nato ostalo do konca tabora.
Če si ponoči dežuren, pomeni, da boš tudi zjutraj prvi vstal. Sama sem slabo spala, zato sem bila pokonci že pred sedmo, ko so se otroci zbudili. Žal moje nadzorstvo ni bilo tako uspešno kot prejšnje jutro in komaj mi jih je uspelo zadržati v postelji na neki normalni glasnosti do osmih zjutraj, ko je bil čas za vstajanje. Naslednji dnevi so si bili precej podobni: vstajanje, zajtrk, gasilsko urjenje, plavanje, zabavni večeri ob ognju ... Vseeno pa smo vsak dan počeli še kakšno novo stvar.
Tako smo se en dan odpravili v gasilski muzej v Metliko. V približno treh urah smo prehodili teh 10 kilometrov od Podzemlja do Metlike in na srečo sta nas pred gasilskim muzejem že pričakala Bagira in Mesua (za moje neskavstke bralce naj povem, da skavtska metoda pri otrocih temelji na Knjigi o Džungli. Tako so otroci volčiči, voditelji pa prevzemamo vloge preostalih vodilnih živali)z malico, da smo se okrepčali po naporni poti. Gospa, ki nas je vodila po muzeju se je zelo potrudila, da nam je predstavila zgodovino gasilcev. Natrosila nam je dovolj podatkov, a ravno dovolj, da so še ostali v naših glavah. Poleg tega nam je dovolila, da se slikamo na starem gasilskem vozu.:) Po ogledu muzeja smo si ogledali še cerkev v Metliki, kjer nam je župnik razložil nekaj o župniji in sami cerkvi, nato pa nas je Bagira že odpeljal proti domu, kjer nas je čakalo kosilo.
Kot pravi gasilci smo seveda tudi sodelovali pri intervencijah. Nekega lepega popoldneva je do našega dežurnega priletela novica, da je v naši bližini strmoglavilo letalo. Bil je že skrajni čas, da preverimo koliko smo se naučili skozi urjenje in odpravili smo se na pot. Sicer nam je pot vzela kar nekaj časa, a a koncu smo prispeli na cilj in našli ponesrečenega pilota. Mladi gasilski pripravniki so imeli nalogo, da ga oskrbijo in njihova učiteljica je bila prav navdušena nad njimi. Včasih jih res preveč podcenjujemo. Vedno znova presenečajo in dokazujejo, da zmorejo veliko več kot mislimo.
Seveda pa poletni tabor ne bi bil pravi tabor brez vodnih iger. Ko sva skupaj s S v eni uri napolnila približno 120 vodnih balončkov. Žal jih je zmanjkalo v 5 minutah. Zato smo pri naslednjih vodnih igrah malo spremenili navodila. Tako smo imeli poleg balončkov še velike injekcijske igre in škafe z vodo, da ni vse skupaj tako hitro minilo, mi pa smo dejansko bili vsaj malo mokri.:)
Večere smo preživljali ob ognju, kjer smo skupaj prepevali, igrali igrice in se predvsem imeli noro fajn.:)
Zadnji večer je prišel čas, da gasilske pripravnike povišamo, da dobijo za uspešno opravljeno urjenje diplomo in medaljo. Po podelitvi so se volčiči odpravili spat: mlajši nazaj v župnišče, volčiči odhoda pa v šotor. To noč so imeli dovoljenje, da se zvečer pogovarjajo, a se mi zdi, da so vsi zaspali že medtem, ko jim je Akela brala pravljico. Pa tudi v župnišču so kaj kmalu pospali in jih ni bilo treba nadzorovati. Tako je bil to prvi večer, ki smo ga lahko vsi voditelji skupaj zaključili ob ognju. Mene pa je čakalo še presenečenje: bil je čas, da po tem letu dobim svoje skavtsko ime. Vesela sem, da sem ga dobila ravno v tej družbi, s katero smo se letos tako dobro ujeli. Še pred imenom pa seveda naloga: s koruznim storžem premeriti nogometno igrišče po dolgem in počez ter izračunati njegovo ploščino. Predstavljajte si kako to delate ob enih zjutraj, ko se nogometno igrišče še zaliva, ti pa hodiš po njem in meriš njegovo površino. Na srečo mi je S stal ob strani, da me ni bilo strah, ker je blo na trenutke res kar malo strašno.:) Preostal del pa je ravno tako s koraki poskušal premeriti igrišče, a so kaj kmalu obupali in me nato počakali pri vhodu. A mi je uspelo in dobila sem skavtsko ime: vseveda ribica.:) Večer smo zaključili ob ognju in refleksiji in ga zaključili okoli dveh. To noč sem prespala zunaj, pod luno in zvezdami in s pogovorom, ki je trajal dolgo v noč. Z enim takih, za katere si želiš, da se ne bi nikoli končal. Spala sem tri ure, a so bile to verjetno najkvalitetnejše tri ure v celem tednu.
Nedelja je prišla prehitro. Zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati. Nekateri so šli ob sedmih še plavat, ob osmih pa nas je čakal zajtrk in nato pospravljanje. Sledila je sveta maša, nato pa "gasilska veselica" s srečelovom. Ob dveh smo končali, stari volki smo šli še podret šotor, nato pa se okopat v Kolpo. Bagira me je zafrkaval: " A si že vse preštela? So še vsi tukaj?" Ja, fino je bilo biti v vodi in za spremembo ne skrbeti če še imaš vse otroke. Čeprav vem, da jih bom v naslednjih dveh mesecih spet začela pogrešati in komaj čakala, da pride oktober, ko jih bom imela kmalu spet vrh glave.:)
Ja, super je bilo. Dobila sem novo motivacijo za delo in vem, da bodo v prihodnjem letu imeli skavti v mojem življenju še pomembnejšo vlogo. Pogrešam tabor in Kolpo. Pa sovoditelje, nočne pogovore, luno in zvezde. In pečeno koruzo. Pa smeh in veselje. In ... Še vse tisto, kar sem sedaj pozabila našteti, a ostaja v mojem spominu in me opominjala, da življenje ni samo črno-belo.
Le-ta se je v bistvu začel že mnogo prej kot tistega 4. avgusta. Enkrat junija, ko smo se voditelji prvič dobili na načrtovanju in to je nato trajalo tisti mesec in pol, ko smo se končno odpravili na Kolpo. Kljub celemu mesecu priprav, je bilo na koncu še vedno toliko stvari, ki jih je bilo potrebno narediti v tistih zadnjih 5 dnevih: narediti bilten, imeti sestanek s starši, kupiti pripomočke za delavnico in se naučiti kakega vozla, spakirati stvari in ... Zadnji dan sem že komaj čakala, da bo tisti torek, da že končno gremo.
V torek zjutraj je deževalo. Kar je bilo v bistvu pozitivno, ker smo že vsi kar nestrpno pričakovali dež in ohladitev. Če je že moralo deževati, je bil prvi dan za to idealen. Jaz sem zamujala. Malo zaradi dežja, malo pa zato, ker sem se prepozno spravila od doma in ker sem se zaradi pozabljivosti morala še nekajkrat vrniti domov in pobrati pozabljene stvari. Volčiči in E so bili že pripravljeni na odhod. Hitro smo se poslovili od staršev in odšli na vlak. Proti Ljubljani in nato do Metlike. Vožnja je bila sicer udobna, a naporna in ko smo končno prišli na cilj, smo bili vsi veseli, da smo končno v Metliki. Po poti se je deževno nebo začelo parati in v Meliki nas je s svojimi žarki sonce že prijetno božalo. Miha nas je odpeljal do naše končne destinacije: Podzemelj, kjer so nas že pričakali ostali voditelji. Sledilo je kosilo in počitek. Poleg tega je bilo potrebno najti svoj kotiček za spanje in razpakirati prtljago. Popoldne se nam je pridružil S, ki se je kasneje izkazal za izredno pozitivno "pridobitev". Imeti kakšnega dodatnega fanta v skupini je vedno plus, saj imajo otroci do nih vedno drugačen odnos. Verjetno so nas ženskih voditeljic že rahlo naveličani.:) Popoldne smo se sprehodili po učni poti, ki je speljana v okolici župnišča, se okopali v Kolpi in odšli "domov" na odlično večerjo, ki jo je med tem za nas že pripravila Majda. Po napornem dnevu smo popadali v spalke. Fanta sta spala pri volkcih, preostal ženski del pa se je preselil v spodnjo veroučno učilnico, kjer smo imeli voditelji svoj kotiček.
Naslednje jutro nas je ob osmih zbudila M, ko nam je prišla povedat, da so otroci sicer že budni, a S sedi na stolu in jih gleda in si zaradi tega ne upajo narediti nič. Nisem se mogla upreti, da se ne bi smejala. Pravzaprav se temu še danes vsi od srca smejimo. Bil je čas, da končno naredimo našo ambientacijo - gasilce.:) Preoblekli smo se v naše majice in volkce zbudili s sireno ter jim predstavili temo tabora. Naše domovanje se je tako spremenilo v pravi gasilski dom z vsem kar mora le-ta imeti. Seznam dežurnih je že visel na mestu za dežurnega, ki je bilo že primerno opremljeno in izmene so se lahko začele. Preostali smo se preoblekli in pojedli zajtrk. Pripravili smo še presenečenje za eno izmed volkuljic, ki je praznovala rojstni dan, nato pa se je začel naš gasilski program. Ker je vodja gasilcev nujno morala na pomemben sestanek, je izdelovanje gasilsih kapic prevzel naš Bagira. Kot se je kasneje izrazil, je bilo to verjetno njegovo prvo in zadnje tako umetniško izražanje. Ampak, kapice so bile narejene in izgledale so prav fino. Popoldne so gasilsi vajenci začeli svoje gasilsko urjenje v eni izmed štirih disciplin: ročnih spretnostih, pomoči v kuhinji, poznavanju prve pomoči in učenju vozlov ter strogega drila po poligonu. Da so lahko postali pravi gasilci, so v naslednjih štirih dnevih morali opraviti vse zastavljene naloge, pridobiti nalepke in jih na koncu nalepiti v svoj gasilski priročnik. Popoldne smo šli še malo zaplavat, sledila je kateheza o zavetniku gasilcev svetemu Florijanu ter nekaj preživetih trenutkov v cerkvi. Večer pa smo preživeli ob ognju. Minil je drugi dan, mene pa je čakalo nočno dežurstvo. Ker pa se fantoma ni dalo prestavljati, smo zgoraj prespali kar vsi trije. Tako je nato ostalo do konca tabora.
Če si ponoči dežuren, pomeni, da boš tudi zjutraj prvi vstal. Sama sem slabo spala, zato sem bila pokonci že pred sedmo, ko so se otroci zbudili. Žal moje nadzorstvo ni bilo tako uspešno kot prejšnje jutro in komaj mi jih je uspelo zadržati v postelji na neki normalni glasnosti do osmih zjutraj, ko je bil čas za vstajanje. Naslednji dnevi so si bili precej podobni: vstajanje, zajtrk, gasilsko urjenje, plavanje, zabavni večeri ob ognju ... Vseeno pa smo vsak dan počeli še kakšno novo stvar.
Tako smo se en dan odpravili v gasilski muzej v Metliko. V približno treh urah smo prehodili teh 10 kilometrov od Podzemlja do Metlike in na srečo sta nas pred gasilskim muzejem že pričakala Bagira in Mesua (za moje neskavstke bralce naj povem, da skavtska metoda pri otrocih temelji na Knjigi o Džungli. Tako so otroci volčiči, voditelji pa prevzemamo vloge preostalih vodilnih živali)z malico, da smo se okrepčali po naporni poti. Gospa, ki nas je vodila po muzeju se je zelo potrudila, da nam je predstavila zgodovino gasilcev. Natrosila nam je dovolj podatkov, a ravno dovolj, da so še ostali v naših glavah. Poleg tega nam je dovolila, da se slikamo na starem gasilskem vozu.:) Po ogledu muzeja smo si ogledali še cerkev v Metliki, kjer nam je župnik razložil nekaj o župniji in sami cerkvi, nato pa nas je Bagira že odpeljal proti domu, kjer nas je čakalo kosilo.
Kot pravi gasilci smo seveda tudi sodelovali pri intervencijah. Nekega lepega popoldneva je do našega dežurnega priletela novica, da je v naši bližini strmoglavilo letalo. Bil je že skrajni čas, da preverimo koliko smo se naučili skozi urjenje in odpravili smo se na pot. Sicer nam je pot vzela kar nekaj časa, a a koncu smo prispeli na cilj in našli ponesrečenega pilota. Mladi gasilski pripravniki so imeli nalogo, da ga oskrbijo in njihova učiteljica je bila prav navdušena nad njimi. Včasih jih res preveč podcenjujemo. Vedno znova presenečajo in dokazujejo, da zmorejo veliko več kot mislimo.
Seveda pa poletni tabor ne bi bil pravi tabor brez vodnih iger. Ko sva skupaj s S v eni uri napolnila približno 120 vodnih balončkov. Žal jih je zmanjkalo v 5 minutah. Zato smo pri naslednjih vodnih igrah malo spremenili navodila. Tako smo imeli poleg balončkov še velike injekcijske igre in škafe z vodo, da ni vse skupaj tako hitro minilo, mi pa smo dejansko bili vsaj malo mokri.:)
Večere smo preživljali ob ognju, kjer smo skupaj prepevali, igrali igrice in se predvsem imeli noro fajn.:)
Zadnji večer je prišel čas, da gasilske pripravnike povišamo, da dobijo za uspešno opravljeno urjenje diplomo in medaljo. Po podelitvi so se volčiči odpravili spat: mlajši nazaj v župnišče, volčiči odhoda pa v šotor. To noč so imeli dovoljenje, da se zvečer pogovarjajo, a se mi zdi, da so vsi zaspali že medtem, ko jim je Akela brala pravljico. Pa tudi v župnišču so kaj kmalu pospali in jih ni bilo treba nadzorovati. Tako je bil to prvi večer, ki smo ga lahko vsi voditelji skupaj zaključili ob ognju. Mene pa je čakalo še presenečenje: bil je čas, da po tem letu dobim svoje skavtsko ime. Vesela sem, da sem ga dobila ravno v tej družbi, s katero smo se letos tako dobro ujeli. Še pred imenom pa seveda naloga: s koruznim storžem premeriti nogometno igrišče po dolgem in počez ter izračunati njegovo ploščino. Predstavljajte si kako to delate ob enih zjutraj, ko se nogometno igrišče še zaliva, ti pa hodiš po njem in meriš njegovo površino. Na srečo mi je S stal ob strani, da me ni bilo strah, ker je blo na trenutke res kar malo strašno.:) Preostal del pa je ravno tako s koraki poskušal premeriti igrišče, a so kaj kmalu obupali in me nato počakali pri vhodu. A mi je uspelo in dobila sem skavtsko ime: vseveda ribica.:) Večer smo zaključili ob ognju in refleksiji in ga zaključili okoli dveh. To noč sem prespala zunaj, pod luno in zvezdami in s pogovorom, ki je trajal dolgo v noč. Z enim takih, za katere si želiš, da se ne bi nikoli končal. Spala sem tri ure, a so bile to verjetno najkvalitetnejše tri ure v celem tednu.
Nedelja je prišla prehitro. Zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati. Nekateri so šli ob sedmih še plavat, ob osmih pa nas je čakal zajtrk in nato pospravljanje. Sledila je sveta maša, nato pa "gasilska veselica" s srečelovom. Ob dveh smo končali, stari volki smo šli še podret šotor, nato pa se okopat v Kolpo. Bagira me je zafrkaval: " A si že vse preštela? So še vsi tukaj?" Ja, fino je bilo biti v vodi in za spremembo ne skrbeti če še imaš vse otroke. Čeprav vem, da jih bom v naslednjih dveh mesecih spet začela pogrešati in komaj čakala, da pride oktober, ko jih bom imela kmalu spet vrh glave.:)
Ja, super je bilo. Dobila sem novo motivacijo za delo in vem, da bodo v prihodnjem letu imeli skavti v mojem življenju še pomembnejšo vlogo. Pogrešam tabor in Kolpo. Pa sovoditelje, nočne pogovore, luno in zvezde. In pečeno koruzo. Pa smeh in veselje. In ... Še vse tisto, kar sem sedaj pozabila našteti, a ostaja v mojem spominu in me opominjala, da življenje ni samo črno-belo.
29. 7. 2009: Odhod domov
Prehitro je minilo in potrebno je bilo iti domov. Skupno kosilo, poslavljanje, vkrcanje na TGV in vožnja do Pariza. Tam sva zamudili prvi avtobus do letališča, kar pa ni bilo nič hudega, ker sva imeli do odhoda letala še ogromno časa. Na letališču nama je nemalo problemov povzročilo iskanje avtobusa, ki bi naju odpeljal do terminala. Ko sva ga končno našli, sva ugotovili, da avtobus do najinega terminala ne vozi več in naju bo šofer odložil nekje drugje, potem pa bova šli peš. Tukaj se je tudi zataknilo, ker je šofer vztrajno govoril, da naju bo doložil pri W, nama pa ni bilo jasno kaj s tem misli, saj so terminali le do črke F (ali G, ne vem več natančno). Tako nama je šofer večkrat razložil, ker je verjetno mislil, da ga ne razumeva. Midve pa sva v bistvu ga razumeli, ampak nama ni bilo jasno. Kakorkoli, do terminala sva prišli peš, se s pomočjo prijaznega uslužbenca elektronsko čekirali, oddali prtljago in odšli na terminal. Dobre tri ure pred odhodom. A je čas hitro minil in čas je bil za boarding. Let sam ni bil nič posebnega z izjemo dveh rahlo nadležnih otrok, ki sta se celo pot drla en čez drugega. Ampak nič hudega. Na srečo smo bili v uri in pol doma. Home, sweet home.:) Čeprav bi ga brez problemov zamenjala za Nantes. Vsaj za kakšno leto.
ponedeljek, 7. september 2009
Tebi!
Ljudje vstopajo (vstopamo) v naša življenja na različne načine.
Nekateri se kar naenkrat pojavijo - pridrvijo v naše življenje in ga obrnejo na glavo. Taki poavadi naša življenja tudi precej hitro zapustijo in za seboj puščajo boleče sledi.
Drugi vstopajo počasi, korak za korakom. Pridejo čisto potiho in šele kasneje ugotovimo, da so tukaj. Že dolgo časa. Da zavzemajo manjše vloge v našem življenju in da je mogoče čas, da dobijo pomembnejšo vlogo.
Nekateri pridejo in grejo. Nekateri hitijo skozi naše življenje. Drugi ostajajo. Nekateri se vrnejo. Drugi odidejo za vedno. Vsi pa za seboj puščajo sledi. Sledi veselja, sreče, zaljubljenosti, prijateljstva, žalosti, solz, ponujenih ram za jok, odtrganega časa za pogovor, skupnih kosil in smeha ...
Ti si bil kot zvezdni utrinek. Kar naenkrat si pridrvel v moje življenje in ga obrnil na glavo. Sedaj odhajaš. In jaz te nočem spustiti, ker te želim ob sebi. Kot prijatelja, kot nekoga na katerega se lahko kadarkoli obrnem, kot tistega ob katerem ne rabim razmišljati kako moram biti odrasla in odgovorna ter kaj vse me čaka naslednji dan, ampak lahko preprosto uživam trenutek.
Hvala ti za lepe dneve, ki so prehitro minili. Hvala za nočne pogovre, za luno in zvezde, za ogenj in pečeno koruzo. Hvala za nasmehe. Hvala, ker sem ob tebi lahko to kar sem.
In. OPROSTI! Ti veš zakaj.
Nekateri se kar naenkrat pojavijo - pridrvijo v naše življenje in ga obrnejo na glavo. Taki poavadi naša življenja tudi precej hitro zapustijo in za seboj puščajo boleče sledi.
Drugi vstopajo počasi, korak za korakom. Pridejo čisto potiho in šele kasneje ugotovimo, da so tukaj. Že dolgo časa. Da zavzemajo manjše vloge v našem življenju in da je mogoče čas, da dobijo pomembnejšo vlogo.
Nekateri pridejo in grejo. Nekateri hitijo skozi naše življenje. Drugi ostajajo. Nekateri se vrnejo. Drugi odidejo za vedno. Vsi pa za seboj puščajo sledi. Sledi veselja, sreče, zaljubljenosti, prijateljstva, žalosti, solz, ponujenih ram za jok, odtrganega časa za pogovor, skupnih kosil in smeha ...
Ti si bil kot zvezdni utrinek. Kar naenkrat si pridrvel v moje življenje in ga obrnil na glavo. Sedaj odhajaš. In jaz te nočem spustiti, ker te želim ob sebi. Kot prijatelja, kot nekoga na katerega se lahko kadarkoli obrnem, kot tistega ob katerem ne rabim razmišljati kako moram biti odrasla in odgovorna ter kaj vse me čaka naslednji dan, ampak lahko preprosto uživam trenutek.
Hvala ti za lepe dneve, ki so prehitro minili. Hvala za nočne pogovre, za luno in zvezde, za ogenj in pečeno koruzo. Hvala za nasmehe. Hvala, ker sem ob tebi lahko to kar sem.
In. OPROSTI! Ti veš zakaj.
četrtek, 27. avgust 2009
27. 7. - 28. 7. 2009: Nantes
Nantes ja. Je bil prijetno presenečenje, veliko boljša izkušnja od Pariza. Čeprav bi danes, ko je od vsega skupaj že cel mesec, težko rekla, da je bilo s Parizom kaj narobe. Verjetno samo nisem človek za velika mesta.
Moj vtis o Nantesu: relativno majhno univerzitetno mestece, polno življenja, z mnogo hribčki (mogoče sem to v Parizu kar malo pogrešala), veliko zelenih trav, prelepim gradom, lepo urejeno univerzo, posebnim predelom z roboti, ki se imenuje L'ile de la cite, tramvajem, odličnim (italijanskim!) sladoledom, prečudovitim botaničnim vrtom ... Najbolj pa mi je bilo všeč to, da si lahko po mestu hodil brez zemljevida in se nisi izgubil. Tako sva z Evo tisto pot od hotela do mesta vsak dan naredili po drugi poti, kar je tudi to pot naredilo zanimivo.
Če gremo lepo po vrsti.
Že prvi dan naju je mami peljala na ta famozni grad. Kar me je najbolj presenetilo je bilo to, da je vstop v grad sicer plačljiv, notranjost gradu (dvorišče) in travnik okoli pa sta prosto dostopna. Ker je vse skupaj prosto dostopno, se domačini in turisti lepo sprehajajo po dvorišču, sedijo v travi, si delajo mini piknike in igrajo karte. Poleg tega je trava neverjetno čista (vsaj v primerjavi s tisto v Parizu). Okoli gradu pa je en del travnika zagrajen in notri imajo rezervat za volkove. Odlična ideja!
V sam grad sva uspeli priti šele zadnji dan. Mami je rekla, da imava eno uro dovolj. Na koncu sva bili notri dve uri, potem pa sva na žalost morali teči na kosilo. V gradu je kronološko predstavljena zgodovina Nantesa: od čistih začetkov, razcveta, ko je bilo to eno najpomembnejših pristanišč v Franciji pa do danes. Najbolj me je presenetilo to, da je še v devetnajstem stoletju potekala trgovina s sužnji. Sužnji so bili obravnavani tako kot vse ostalo blago, kar pomeni, da so jih strpali v podpalubje in zložili enega zraven drugega kot sol ali sladkor. Preden so prišli do cilja, so jih postavili na palubo, da so do cilja prišli bolj sveži in so jih lahko dražje prodali. Grozljivi podatki! Grad je vreden ogleda. Če ne zaradi stvari, ki so v njem, že samo zaradi same veličastnosti gradu.
Botanični vrt. Tja sva se z mami odpravili nekega popoldneva, ko je Eva šla popoldne spat, ker se je slabo počutila. Midve pa sva si šli malo pogledat kaj se tam nahaja. In bili prijetno presenečeni. Že sama ideja, da postaviš tak vrt nasproti glavne železniške postaje, je odlična, saj lahko tako čas, ko čakaš na vlak, preživiš v takem prijetnem okolju. Tudi vrt je, tako kot okolica gradu, prosto dostopen. Plačati moraš le ogled "tropskega dela", kot sem ga sama poimenovala. Pa še tukaj v bistvu ne plačaš samega ogleda, ampak vodiča, ki ti razloži kakšne rastline gojijo, vse o epifitih (moja srednješolska biologija je že zarjavela, ampak to naj bi bile rastline, kjer ima ena korist, druga pa je nevtralna), različnem rastju v tropih ... Imeli smo srečo, da je bil naš vodič velik strokovanjak na tem področju, na ogledu pa smo bile le tri turistke in nam je res razložil vse kar nas je zanimalo. Ves rastlinjak je narejen tako, da simulira pogoje, ki vladajo v tropih: temperaturo, vlažnost, dež ... Simulirajo pa tudi različna tropska podnebja, glede na višino, tako da lahko tudi občutiš kakšna je razlika če rastline rastejo na nadmosrki višini 0 metrov ali pa na 1000 metrih. In vse tiste zanimive rastline. ;) Ena izmed njih se imenuje figa daviteljica (v kolikor se najde tu kak botanik naj me prosim popravi, google pod tem imenom ni našel nič pametnega). Gre za posebno drevo, ki obraste prvotno drevo - od njega ima korist (oporo), prvotno drevo pa v osnovi ne trpi. Dokler ga ta figa popolnoma ne obraste, takrat oporno drevo propade in notri nastane luknja, ker figa raste okoli. Vodič nam je pokazal sliko, ki jo je posnel nekje v Braziliji, ki je to slikal od znotraj in zgledalo je prav fascinantno. Druga zanimiva rastlina spada med mesojede rastline. Večinoma se prehranjuje z mravljami, ki padejo v čašasto oblikovano rastlino, ven pa ne morejo, ker je notranjost povoskana in jim drsi. Znotraj se nahaja sok s prebavnimi encimi, ki te mravlje razgradijo. Pogled na napol prebavljenje mravlje ni bil preveč lep. Je pa vodič rekel, da lahko ta rastlina poje še kaj drugega, da pa se je nekoč zgodilo, da je v "čašo" padla miš, ki je bila predebela, da bi jo rastlina prebavila in so jo morali odstraniti. Zanimiva izkušnja in ogromno novega znanja.
L'ile de la cite. Je nekaj kar bi moral vsak enkrat v življenju videti. V Nantesu obstaja tudi tak majhen "otoček". Pravzaprav nisem čisto prepričana če je otoček. Zelo verjetno ni. Skratka, da prideš do tega dela mesta moraš prečkati reko. Tam pa se odpre raj za otroke. Za male, predvsem pa za tiste malo večje. To je tako mesto robotov in prav ta del naj bi v Nantes privabljal množico turistov (smešno, ker tega pred svojim prihodom nisem nikoli zasledila). Najbolj fascinanten je gotovo ogromen slon, ki hodi po tem delu mesta (ima kak kilometer dolg krog), poleg tega je tam še replika drevesne veje, kjer se lahko sprehodiš kot po pravem drevesu in ogromna dvorana z raznimi prototipi. Trenutno se spomnim, da je eden izmed njih sipa.:S Z Evo sva se odločili, da si ogledava vejo in slona, v kopletu pa je prišel še ogled filma kako se je vse skupaj začelo in kakšna naj bi bila prihodnost. Ko gledaš znanstvenike, ki s tako vnemo govorijo o svojem delu, si še sam želiš, da bi bil tam. Slona so, na primer, delali tako, da je najprej kipar naredil kip, ki so ga nato poslikali, računalniško razrezali in povečali. Nato je vsak del ekipe delal en del in vsi so komaj čakali, da vse skupaj sestavijo v celoto. Je dejanski slon, ki hodi, ima "možgane" (= zelo močan računalnik), rilec, ki se premika in šprica vodo ... Sam pogled nanj je veličasten, vožnja pa nič kaj posebnega. Vsekakor pa odlična ideja in nekaj kar je vredno videti.:)
Ja, to so bile glavne tri atrakcije, ki sem jih bila deležna v Nantesu. Vsekakor pa ne smem pozabiti na vse ostalo kar je prišlo zraven: vožnja s tramvajem, izgubljanje po uličkah, hoja brez zemljevida, uživanje v parkih in večerna pijača ter opazovanje ljudi, ki hodijo mimo.
Moj vtis o Nantesu: relativno majhno univerzitetno mestece, polno življenja, z mnogo hribčki (mogoče sem to v Parizu kar malo pogrešala), veliko zelenih trav, prelepim gradom, lepo urejeno univerzo, posebnim predelom z roboti, ki se imenuje L'ile de la cite, tramvajem, odličnim (italijanskim!) sladoledom, prečudovitim botaničnim vrtom ... Najbolj pa mi je bilo všeč to, da si lahko po mestu hodil brez zemljevida in se nisi izgubil. Tako sva z Evo tisto pot od hotela do mesta vsak dan naredili po drugi poti, kar je tudi to pot naredilo zanimivo.
Če gremo lepo po vrsti.
Že prvi dan naju je mami peljala na ta famozni grad. Kar me je najbolj presenetilo je bilo to, da je vstop v grad sicer plačljiv, notranjost gradu (dvorišče) in travnik okoli pa sta prosto dostopna. Ker je vse skupaj prosto dostopno, se domačini in turisti lepo sprehajajo po dvorišču, sedijo v travi, si delajo mini piknike in igrajo karte. Poleg tega je trava neverjetno čista (vsaj v primerjavi s tisto v Parizu). Okoli gradu pa je en del travnika zagrajen in notri imajo rezervat za volkove. Odlična ideja!
V sam grad sva uspeli priti šele zadnji dan. Mami je rekla, da imava eno uro dovolj. Na koncu sva bili notri dve uri, potem pa sva na žalost morali teči na kosilo. V gradu je kronološko predstavljena zgodovina Nantesa: od čistih začetkov, razcveta, ko je bilo to eno najpomembnejših pristanišč v Franciji pa do danes. Najbolj me je presenetilo to, da je še v devetnajstem stoletju potekala trgovina s sužnji. Sužnji so bili obravnavani tako kot vse ostalo blago, kar pomeni, da so jih strpali v podpalubje in zložili enega zraven drugega kot sol ali sladkor. Preden so prišli do cilja, so jih postavili na palubo, da so do cilja prišli bolj sveži in so jih lahko dražje prodali. Grozljivi podatki! Grad je vreden ogleda. Če ne zaradi stvari, ki so v njem, že samo zaradi same veličastnosti gradu.
Botanični vrt. Tja sva se z mami odpravili nekega popoldneva, ko je Eva šla popoldne spat, ker se je slabo počutila. Midve pa sva si šli malo pogledat kaj se tam nahaja. In bili prijetno presenečeni. Že sama ideja, da postaviš tak vrt nasproti glavne železniške postaje, je odlična, saj lahko tako čas, ko čakaš na vlak, preživiš v takem prijetnem okolju. Tudi vrt je, tako kot okolica gradu, prosto dostopen. Plačati moraš le ogled "tropskega dela", kot sem ga sama poimenovala. Pa še tukaj v bistvu ne plačaš samega ogleda, ampak vodiča, ki ti razloži kakšne rastline gojijo, vse o epifitih (moja srednješolska biologija je že zarjavela, ampak to naj bi bile rastline, kjer ima ena korist, druga pa je nevtralna), različnem rastju v tropih ... Imeli smo srečo, da je bil naš vodič velik strokovanjak na tem področju, na ogledu pa smo bile le tri turistke in nam je res razložil vse kar nas je zanimalo. Ves rastlinjak je narejen tako, da simulira pogoje, ki vladajo v tropih: temperaturo, vlažnost, dež ... Simulirajo pa tudi različna tropska podnebja, glede na višino, tako da lahko tudi občutiš kakšna je razlika če rastline rastejo na nadmosrki višini 0 metrov ali pa na 1000 metrih. In vse tiste zanimive rastline. ;) Ena izmed njih se imenuje figa daviteljica (v kolikor se najde tu kak botanik naj me prosim popravi, google pod tem imenom ni našel nič pametnega). Gre za posebno drevo, ki obraste prvotno drevo - od njega ima korist (oporo), prvotno drevo pa v osnovi ne trpi. Dokler ga ta figa popolnoma ne obraste, takrat oporno drevo propade in notri nastane luknja, ker figa raste okoli. Vodič nam je pokazal sliko, ki jo je posnel nekje v Braziliji, ki je to slikal od znotraj in zgledalo je prav fascinantno. Druga zanimiva rastlina spada med mesojede rastline. Večinoma se prehranjuje z mravljami, ki padejo v čašasto oblikovano rastlino, ven pa ne morejo, ker je notranjost povoskana in jim drsi. Znotraj se nahaja sok s prebavnimi encimi, ki te mravlje razgradijo. Pogled na napol prebavljenje mravlje ni bil preveč lep. Je pa vodič rekel, da lahko ta rastlina poje še kaj drugega, da pa se je nekoč zgodilo, da je v "čašo" padla miš, ki je bila predebela, da bi jo rastlina prebavila in so jo morali odstraniti. Zanimiva izkušnja in ogromno novega znanja.
L'ile de la cite. Je nekaj kar bi moral vsak enkrat v življenju videti. V Nantesu obstaja tudi tak majhen "otoček". Pravzaprav nisem čisto prepričana če je otoček. Zelo verjetno ni. Skratka, da prideš do tega dela mesta moraš prečkati reko. Tam pa se odpre raj za otroke. Za male, predvsem pa za tiste malo večje. To je tako mesto robotov in prav ta del naj bi v Nantes privabljal množico turistov (smešno, ker tega pred svojim prihodom nisem nikoli zasledila). Najbolj fascinanten je gotovo ogromen slon, ki hodi po tem delu mesta (ima kak kilometer dolg krog), poleg tega je tam še replika drevesne veje, kjer se lahko sprehodiš kot po pravem drevesu in ogromna dvorana z raznimi prototipi. Trenutno se spomnim, da je eden izmed njih sipa.:S Z Evo sva se odločili, da si ogledava vejo in slona, v kopletu pa je prišel še ogled filma kako se je vse skupaj začelo in kakšna naj bi bila prihodnost. Ko gledaš znanstvenike, ki s tako vnemo govorijo o svojem delu, si še sam želiš, da bi bil tam. Slona so, na primer, delali tako, da je najprej kipar naredil kip, ki so ga nato poslikali, računalniško razrezali in povečali. Nato je vsak del ekipe delal en del in vsi so komaj čakali, da vse skupaj sestavijo v celoto. Je dejanski slon, ki hodi, ima "možgane" (= zelo močan računalnik), rilec, ki se premika in šprica vodo ... Sam pogled nanj je veličasten, vožnja pa nič kaj posebnega. Vsekakor pa odlična ideja in nekaj kar je vredno videti.:)
Ja, to so bile glavne tri atrakcije, ki sem jih bila deležna v Nantesu. Vsekakor pa ne smem pozabiti na vse ostalo kar je prišlo zraven: vožnja s tramvajem, izgubljanje po uličkah, hoja brez zemljevida, uživanje v parkih in večerna pijača ter opazovanje ljudi, ki hodijo mimo.
sobota, 22. avgust 2009
Hoditi po dežju med nevihto
Malo za premor med pisanjem o Franciji. Zvestim bralcem naj povem, da do konca manjkajo samo še 3 dnevi Nantesa in potovanje domov.:)
Danes je zadnji dan Kamfesta (http://www.kamfest.org/kamfest-2009/). To je festival, ki ga ponavadi v celoti zamudim, ker sem navadno od začetka do konca avgusta na morju. Letos pa sem se vrnila domov malo pred koncem (po zaslugi kolokvija iz biofizikalne kemije) in ujela še zaključek. Včeraj sva tako z Evo šli na koncert neke francoske skupine s španskim imenom (za ime si poglejte na strani Kamfesta), ki so bili nepričakovano zelo dobri. Danes pa je bila na sporedu Katalena. In še prej pripovedka o kamniškem jezeru v rovu pod Malim gradom. Nazadnje sem bila v rovu enkrat proti koncu osnovne šole, zato se mi je danes zdelo, da vse skupaj ponovno odkrivam. Poleg tega sem izvedela še nekaj novih stvari: da je zgodba o kamniški Veroniki v bistvu del daljše legende, da je tonik ena redkih pijač, ki se sveti pod UV svetlobo, da predvidevajo, da je Kamnik prepleten z rovi, da je kamniška občina poskusila povezati stražni stolp z rovom, pa so se stvari za nekaj časa malo ustavile, da ... No, to v grobem. Ker je bilo vsega skupaj konec v slabe pol ure, smo se z Evo in Matejem pred Kataleno odpravili še na pijačo, kjer smo lahko uživali v tonski vaji Katalene.
In takrat se je začelo. Z rahlim kapljanjem in bliskanjem. Ob osmih smo se odpravili proti Malemu gradu ter se vmes ustavili še na palačinkah. In po poti je začelo precej močneje deževati. Ko smo hodili po hribu, se je večina že vračala nazaj, v "dolino". Ko smo prispeli do tistega mesta, kjer naj bi Veronika s pestjo udarila v zid, se je močno ulilo in začelo pihati. Tako smo se postavili pod tisti obok, edino zavetje tam daleč naokoli. Nekaj ljudi je šlo navzdol, skupina mojih soskavtov pa je šla mimo nas proti odru. Po kakšnih petih minutah smo se tudi mi določili, da gremo pogledat ali lahko poiščemo zavetje pod kapelico, čeprav smo nekako slutili, da bo prehod preprečen. Imeli smo prav. Takrat sem imela vsega dovolj. Zaprla sem dežnik - mokra bi bila tako ali tako in odpravili smo se na pot proti domu. Deževalo je tako močno, da odtočni kanali vse vode sploh niso požirali, mokra pa sem bila tako ali tako do kože. Pot do doma se je vlekla v neskončnost in na koncu sem svoje obleke lahko ožela preden sem jih vrgla v pranje.:)
Pred kakšnim letom bi me taka stvar živcirala in verjetno bi se še štirinajst dni pritoževala nad to grozoto, ki se mi je zgodila.:P Danes pa sem v bistvu prav uživala v vsem skupaj. Če ne bi imela v torbi denarnice z vozniškim izpitom in v kolikor me ne bi rahlo skrbelo ali bo moj mobitel nato še deloval, bi se z veseljem prepustila dežju, da pada name. V letošnjem letu sem se "skulirala" in se nehala sekirati. Še faks je kar naenkrat nehal biti tako zelo pomemben. Spomnim se dneva, ko si mi rekel: "Skavti so zakon." Ja, res so. So nekaj najboljšega kar se mi je v letošnjem letu zgodilo.
Danes je zadnji dan Kamfesta (http://www.kamfest.org/kamfest-2009/). To je festival, ki ga ponavadi v celoti zamudim, ker sem navadno od začetka do konca avgusta na morju. Letos pa sem se vrnila domov malo pred koncem (po zaslugi kolokvija iz biofizikalne kemije) in ujela še zaključek. Včeraj sva tako z Evo šli na koncert neke francoske skupine s španskim imenom (za ime si poglejte na strani Kamfesta), ki so bili nepričakovano zelo dobri. Danes pa je bila na sporedu Katalena. In še prej pripovedka o kamniškem jezeru v rovu pod Malim gradom. Nazadnje sem bila v rovu enkrat proti koncu osnovne šole, zato se mi je danes zdelo, da vse skupaj ponovno odkrivam. Poleg tega sem izvedela še nekaj novih stvari: da je zgodba o kamniški Veroniki v bistvu del daljše legende, da je tonik ena redkih pijač, ki se sveti pod UV svetlobo, da predvidevajo, da je Kamnik prepleten z rovi, da je kamniška občina poskusila povezati stražni stolp z rovom, pa so se stvari za nekaj časa malo ustavile, da ... No, to v grobem. Ker je bilo vsega skupaj konec v slabe pol ure, smo se z Evo in Matejem pred Kataleno odpravili še na pijačo, kjer smo lahko uživali v tonski vaji Katalene.
In takrat se je začelo. Z rahlim kapljanjem in bliskanjem. Ob osmih smo se odpravili proti Malemu gradu ter se vmes ustavili še na palačinkah. In po poti je začelo precej močneje deževati. Ko smo hodili po hribu, se je večina že vračala nazaj, v "dolino". Ko smo prispeli do tistega mesta, kjer naj bi Veronika s pestjo udarila v zid, se je močno ulilo in začelo pihati. Tako smo se postavili pod tisti obok, edino zavetje tam daleč naokoli. Nekaj ljudi je šlo navzdol, skupina mojih soskavtov pa je šla mimo nas proti odru. Po kakšnih petih minutah smo se tudi mi določili, da gremo pogledat ali lahko poiščemo zavetje pod kapelico, čeprav smo nekako slutili, da bo prehod preprečen. Imeli smo prav. Takrat sem imela vsega dovolj. Zaprla sem dežnik - mokra bi bila tako ali tako in odpravili smo se na pot proti domu. Deževalo je tako močno, da odtočni kanali vse vode sploh niso požirali, mokra pa sem bila tako ali tako do kože. Pot do doma se je vlekla v neskončnost in na koncu sem svoje obleke lahko ožela preden sem jih vrgla v pranje.:)
Pred kakšnim letom bi me taka stvar živcirala in verjetno bi se še štirinajst dni pritoževala nad to grozoto, ki se mi je zgodila.:P Danes pa sem v bistvu prav uživala v vsem skupaj. Če ne bi imela v torbi denarnice z vozniškim izpitom in v kolikor me ne bi rahlo skrbelo ali bo moj mobitel nato še deloval, bi se z veseljem prepustila dežju, da pada name. V letošnjem letu sem se "skulirala" in se nehala sekirati. Še faks je kar naenkrat nehal biti tako zelo pomemben. Spomnim se dneva, ko si mi rekel: "Skavti so zakon." Ja, res so. So nekaj najboljšega kar se mi je v letošnjem letu zgodilo.
26. 7. 2009: Pariz - Nantes
Dnevi v Parizu so na koncu vseeno minili hitreje kot sva pričakovali. Dan za odhod je bil tu. Najini cimri sta odšli že zgodaj zjutraj, preostala dva cimra (Američana) pa sta prišla tako pozno nazaj, da se mi je zdelo, da ju verjetno sploh ne bom videla. Check-out je bil ob desetih, najin vlak pa ob enih. Tako da sva se odločili, da zjutraj vstaneva, spakirava, greva na zajtrk in pospraviva do konca ter se čekirava. Nato odideva direktno na postajo, kamor bi morali prispeti okoli pol dvanajstih in nato počakava na vlak do Nantesa. Stvari so potekale po načrtih. Medtem ko sem čakala Evo, da pride iz kopalnice, sta se najina cimra celo zbudila in imeli smo tak zabaven pogovor, saj sta bila oba še precej zaspana in utrujena. Sta bila pa smešna - taka tipična mlada Američana na 14 days trip around Europe z ne preveč geografskega znanja o Evropi.
Samo potovanje do Nantesa je potekalo precej gladko. Najbolj mučna je bila tista ura na železniški postaji, saj se nama z nahrbtnikom in kovčkom ni dalo preveč premikati okoli. Poleg tega je bil to tudi prvi sončen in vroč dan odkar sva prispeli v Francijo. Francozi imajo čudno navado, da peron iz katerega odpelje vlak objavijo šele 20 minut pred odhodom. To v Sloveniji ne bi bil problem, saj imajo vlaki malo vagonov. Pri TGVju pa zna biti to kar precejšen problem, saj je vlak takooo dooolg, da te je prvič kar malo strah ali boš sploh uspel pravočasno najti svoj vagon. Če ne gre drugače, je sicer res, da lahko vstopiš na kak drug vagon in se potem sprehodiš po vlaku. A si ne predstavljam kako se z vso svojo kramo premikaš med kovčki ostalih potnikov in iščes svoj sedež. Svoj vagon sva uspeli najti približno 10 minut pred odhodom, nato nama je vzelo še dodatnih 5 minut, da sva našli najina sedeža in primeren prostor kamor sva odložili najino prtljago. Vožnja s TGVjem je zelo udobna - veliko bolj od potovanja z letalom. Zanimivo je kako sploh nimaš občutka, da se voziš približno 200 km/h. Sama sem se skozi celotno pot trudila, da bi videla kje kakšen avtomobil, da bi videla kako hitro gremo, a mi je to uspelo le redko uspelo. Vendar je bilo dovolj, da sem videla, da gremo precej hitreje kot avtomobili. Poleg tega je bila pokrajina čudovita in sama pot je izredno hitro minila. V Nantesu naju je čakala mami, tako da nama je bilo prihranjeno samostojno iskanje najinega hotela. Ponovno se je izkazalo, da je bil tisti dan res prvi pravi poletni dan v tistem tednu, saj sem bila do hotela že popolnoma premočena od potu in sem komaj čakala, da se lahko v miru stuširam. Ko sva se z Evo zrihtali, je bil čas za prvi ogled Nantesa.
Do centra mesta sva imeli prb. 20 minut, saj so ravno tisti čas popravljali odsek tramvaja, ki je vodil do najinega hotela. Ko smo hodile z vso prtljago, se je pot neskončno vlekla. V naslednjih dneh pa sva spoznali, da je tistih 20 minut prav prijeten jutranji sprehod. Najprej smo šle na kosilo - omleta po treh dneh brez prave hrane. Neprecenljivo!:) Poleg tega je bila ta "restavracija" na takem luštnem trgu s prelepim vodnjakom, da je bilo vse še lepše. V splošnem je Nantes eno najlepših mest, kar sem jih videla. Sem to že omenila? Verjetno bom še večkrat. Po kosilu smo se sprehodile po mestu, si ogledale grad Ane Bretonske in šle do študentske menze na večerjo. Po večerji sva Evo pustili v mamini sobi, midve pa sva se odpravili v mesto na pijačo. Usedli sva se za mizo enega izmed lokalov v neki "zakotni" ulici in opazovali ljudi, ki so hodili mimo. Tudi tukaj se je izkazalo kako so Francozi drugačni od nas, saj je ob devetih zvečer povsod mrgolelo ljudi, ki so šli na večerjo (večino restavracij ima mize kar na ulici in je zato vse še bolj živahno) ali pa samo na pijačo. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da sem ob precej pozni uri zunaj videla še veliko otrok v vozičkih, ki so jih starši vzeli s seboj. Tega doma nisem najbolj vajena, čeprav sem do danes opazila, da se ta trend tudi pri nas vedno bolj razrašča. Ura je bila že pozna. Čas je bil, da odideva po Evo in gremo spat.
Samo potovanje do Nantesa je potekalo precej gladko. Najbolj mučna je bila tista ura na železniški postaji, saj se nama z nahrbtnikom in kovčkom ni dalo preveč premikati okoli. Poleg tega je bil to tudi prvi sončen in vroč dan odkar sva prispeli v Francijo. Francozi imajo čudno navado, da peron iz katerega odpelje vlak objavijo šele 20 minut pred odhodom. To v Sloveniji ne bi bil problem, saj imajo vlaki malo vagonov. Pri TGVju pa zna biti to kar precejšen problem, saj je vlak takooo dooolg, da te je prvič kar malo strah ali boš sploh uspel pravočasno najti svoj vagon. Če ne gre drugače, je sicer res, da lahko vstopiš na kak drug vagon in se potem sprehodiš po vlaku. A si ne predstavljam kako se z vso svojo kramo premikaš med kovčki ostalih potnikov in iščes svoj sedež. Svoj vagon sva uspeli najti približno 10 minut pred odhodom, nato nama je vzelo še dodatnih 5 minut, da sva našli najina sedeža in primeren prostor kamor sva odložili najino prtljago. Vožnja s TGVjem je zelo udobna - veliko bolj od potovanja z letalom. Zanimivo je kako sploh nimaš občutka, da se voziš približno 200 km/h. Sama sem se skozi celotno pot trudila, da bi videla kje kakšen avtomobil, da bi videla kako hitro gremo, a mi je to uspelo le redko uspelo. Vendar je bilo dovolj, da sem videla, da gremo precej hitreje kot avtomobili. Poleg tega je bila pokrajina čudovita in sama pot je izredno hitro minila. V Nantesu naju je čakala mami, tako da nama je bilo prihranjeno samostojno iskanje najinega hotela. Ponovno se je izkazalo, da je bil tisti dan res prvi pravi poletni dan v tistem tednu, saj sem bila do hotela že popolnoma premočena od potu in sem komaj čakala, da se lahko v miru stuširam. Ko sva se z Evo zrihtali, je bil čas za prvi ogled Nantesa.
Do centra mesta sva imeli prb. 20 minut, saj so ravno tisti čas popravljali odsek tramvaja, ki je vodil do najinega hotela. Ko smo hodile z vso prtljago, se je pot neskončno vlekla. V naslednjih dneh pa sva spoznali, da je tistih 20 minut prav prijeten jutranji sprehod. Najprej smo šle na kosilo - omleta po treh dneh brez prave hrane. Neprecenljivo!:) Poleg tega je bila ta "restavracija" na takem luštnem trgu s prelepim vodnjakom, da je bilo vse še lepše. V splošnem je Nantes eno najlepših mest, kar sem jih videla. Sem to že omenila? Verjetno bom še večkrat. Po kosilu smo se sprehodile po mestu, si ogledale grad Ane Bretonske in šle do študentske menze na večerjo. Po večerji sva Evo pustili v mamini sobi, midve pa sva se odpravili v mesto na pijačo. Usedli sva se za mizo enega izmed lokalov v neki "zakotni" ulici in opazovali ljudi, ki so hodili mimo. Tudi tukaj se je izkazalo kako so Francozi drugačni od nas, saj je ob devetih zvečer povsod mrgolelo ljudi, ki so šli na večerjo (večino restavracij ima mize kar na ulici in je zato vse še bolj živahno) ali pa samo na pijačo. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da sem ob precej pozni uri zunaj videla še veliko otrok v vozičkih, ki so jih starši vzeli s seboj. Tega doma nisem najbolj vajena, čeprav sem do danes opazila, da se ta trend tudi pri nas vedno bolj razrašča. Ura je bila že pozna. Čas je bil, da odideva po Evo in gremo spat.
petek, 21. avgust 2009
25. 7. 2009: Palais de la decouverte + Eifel drugič
Še zadnji dan Pariza. Bil je v znamenju poznega vstajanja, vendar še vedno v času, da sva ujeli zajtrk. Ne spomnim se več ali sva dejansko tako pozno vstali ali sva se samo nato tako dolgo obirali, da sva do najinega prvega muzeja prišli šele okoli enajstih. V Lonely Planetu je pisalo, da je Palais de la decouverte pravi raj za otroke. Neke vrste ogromna hiša eksperimentov - se pravi, ravno prav za naju. Ujeli sva prvo jutranjo predstavo v planetariju. Na žalost se danes kaj več od tega, da se ena izmed trojice zvezd imenuje Vega niti ne spomnim več. Večinoma je to problem mojega (ne)znanja francoščine, ker tudi razumela nisem prav veliko. Po planetariju pa se je začelo raziskovanje muzeja. Mislim, da je večinoma izgledalo v smislu: ko otrok dobi igračo ... Za opisovanje muzejev so zadolženi razni vodiči ter internetne strani, zato muzejev na tem mestu ne mislim opisovati. Je bil pa to definitivno eden boljših znanstvenih muzejev, ki sem jih obiskala, čeprav je res bolj namenjen otrokom. Ob šestih so naju vrgli iz muzeja.
Pariz vseeno ne bi bil Pariz brez obiska Eiflovega stolpa. Tako sva se po celodnevnem lutanju po muzeju odpravili še tja. Kupili sva si palačinki in se kljub kopici cigaretnih ogorkov in ostalih smeti vseeno usedli na en sorazmerno čist del trave na Champs de Mars, pojedli najino "večerjo" ter posneli nekaj tipično turističnih fotografij. Okoli osmih sva se vrnili nazaj v hostel, kjer smo se s cimrama še zadnjič pogovarjale pozno v noč. Ko smo odšle v posteljo so kazalci že krepko prekoračili polnoč.
Pariz vseeno ne bi bil Pariz brez obiska Eiflovega stolpa. Tako sva se po celodnevnem lutanju po muzeju odpravili še tja. Kupili sva si palačinki in se kljub kopici cigaretnih ogorkov in ostalih smeti vseeno usedli na en sorazmerno čist del trave na Champs de Mars, pojedli najino "večerjo" ter posneli nekaj tipično turističnih fotografij. Okoli osmih sva se vrnili nazaj v hostel, kjer smo se s cimrama še zadnjič pogovarjale pozno v noč. Ko smo odšle v posteljo so kazalci že krepko prekoračili polnoč.
24. 7. 2009: Sacre Coeur, Montmartre, Dalijev muzej, dež in Branlyjev muzej
Za drugi dan je bil v načrtu Montmartre in tista simpatična cerkvica na vrhu: Sacre Coeur. Menda sva na poti kupili tudi najdražjo vodo v Parizu, ampak je danes vse skupaj že pozabljeno. Smešno, danes se cene niti ne spomnim, vem pa, da sem bila takrat kar pošteno šokirana nad ceno. Podobno kot se mi včasih dogaja na faksu, pa po kakšnem letu niti ne vem več koliko izpitov sem v prejšnjem letu padla. No, pa to je že druga zgodba.
Dan je bil sončen in rahlo vetroven. Ko sva se končno uspeli prebiti mimo tiste množice ljudi, ki so naju oblegali (še danes pravzaprav ne vem kakšen je bil njihov namen), sva se za nekaj minut usedli na tiste stopnice pred baziliko in gledali na Pariz. In bilo je dobro.:) Cerkev sama ni nič posebnega, je bilo pa zanimivo, saj smo turisti hodili noter kar med samo sveto mašo. Mene bi to motilo, Parižani pa so očitno na to že kar navajeni. Zanimivo mi je bilo kako Oče naš v francoščini zveni čisto enako kot v slovenščini, da imata čisto enako melodijo, čeprav sta oba jezika popolnoma različna.
Po ogledu cerkvice sva malo hodili po hribčku in naleteli na neko zanimivo glasbeno skupino, ki naju je takoj očarala. Kupili sva cd, pa sem nato doma ugotovila, da drugič nima smisla kupovati cdja če ti je všeč ena sama pesem.:) Kakorkoli, naslednja spontana odločitev je bila Dalijev muzej. Zanimiv in hkrati najdražji muzej, ki sva ga obiskali v Parizu. Čeprav nisem preveč navdušena nad umetniškimi muzeji, je bil ta eden bolj zanimivih kar sem jih do sedaj videla.
Eva se je odločila, da odide nazaj proti hostlu, sama pa sem nadaljevala pot naprej. Moja ideja je bila: oditi proti Eiflovemu stolpu, poiskati palačinkarno in se s palačino usesti v park pred Eiflovim stolpom ter gledati ljudi, ki hodijo mimo. Na koncu se je izšlo tako, da sem kar kmalu ugotovila, da palančikarne po Eiflovim stolpom niso nekaj najbolj običajnega (popolnoma neturistično) in da je park tako ali tako preveč umazan, da bi človek tam sedel. Tako sem se usedla na klopco in pojedla tisto palačinko s čokolado. Na poti do Branlyjevega muzeja me je ujel dež z vetrom in skupaj z ostalimi turisti sem se postavila pod eno ogromno drevo zraven stolpa. Ne vem če je bila to prava ideja, ker sem bila na koncu tako ali tako mokra do kolen, tako da sem komaj čakala da končno pridem na suho v muzej. Branlyjev muzej je muzej izvenevropske umetnosti. Sama umetnost je zanimiva predvsem zato, ker je popolnoma drugačna od naše. Še bolj pa je očarljiva sama ogromna stavba s prelepim vrtom. Človek si kar težko predstavlja, da lahko kaj takega obstaja sredi samega centra Pariza le slabih 5 minut od Eiflovega stolpa.
In bil je večer. Minil je drugi dan.
Dan je bil sončen in rahlo vetroven. Ko sva se končno uspeli prebiti mimo tiste množice ljudi, ki so naju oblegali (še danes pravzaprav ne vem kakšen je bil njihov namen), sva se za nekaj minut usedli na tiste stopnice pred baziliko in gledali na Pariz. In bilo je dobro.:) Cerkev sama ni nič posebnega, je bilo pa zanimivo, saj smo turisti hodili noter kar med samo sveto mašo. Mene bi to motilo, Parižani pa so očitno na to že kar navajeni. Zanimivo mi je bilo kako Oče naš v francoščini zveni čisto enako kot v slovenščini, da imata čisto enako melodijo, čeprav sta oba jezika popolnoma različna.
Po ogledu cerkvice sva malo hodili po hribčku in naleteli na neko zanimivo glasbeno skupino, ki naju je takoj očarala. Kupili sva cd, pa sem nato doma ugotovila, da drugič nima smisla kupovati cdja če ti je všeč ena sama pesem.:) Kakorkoli, naslednja spontana odločitev je bila Dalijev muzej. Zanimiv in hkrati najdražji muzej, ki sva ga obiskali v Parizu. Čeprav nisem preveč navdušena nad umetniškimi muzeji, je bil ta eden bolj zanimivih kar sem jih do sedaj videla.
Eva se je odločila, da odide nazaj proti hostlu, sama pa sem nadaljevala pot naprej. Moja ideja je bila: oditi proti Eiflovemu stolpu, poiskati palačinkarno in se s palačino usesti v park pred Eiflovim stolpom ter gledati ljudi, ki hodijo mimo. Na koncu se je izšlo tako, da sem kar kmalu ugotovila, da palančikarne po Eiflovim stolpom niso nekaj najbolj običajnega (popolnoma neturistično) in da je park tako ali tako preveč umazan, da bi človek tam sedel. Tako sem se usedla na klopco in pojedla tisto palačinko s čokolado. Na poti do Branlyjevega muzeja me je ujel dež z vetrom in skupaj z ostalimi turisti sem se postavila pod eno ogromno drevo zraven stolpa. Ne vem če je bila to prava ideja, ker sem bila na koncu tako ali tako mokra do kolen, tako da sem komaj čakala da končno pridem na suho v muzej. Branlyjev muzej je muzej izvenevropske umetnosti. Sama umetnost je zanimiva predvsem zato, ker je popolnoma drugačna od naše. Še bolj pa je očarljiva sama ogromna stavba s prelepim vrtom. Človek si kar težko predstavlja, da lahko kaj takega obstaja sredi samega centra Pariza le slabih 5 minut od Eiflovega stolpa.
In bil je večer. Minil je drugi dan.
nedelja, 2. avgust 2009
Pariz
23. 7. 2009: Les Invalides, Elizejske poljane in Latinska četrt
Prvi dan. Ne vem čisto točno kdaj je padla odločitev, ampak za prvi dan sva se odločili, da si ogledava tisti muzej, ki smo si ga nazadnje ogledali le na hitro: Les Invalides ali kar invalidi na kratko. Zjutraj sva vstali kar zgodaj (vsaj tako se je izkazalo v prihodnjih dneh) in okoli desetih sva že izstopili iz postaje metroja. V neki zakotni ulici sva poiskali majhno trgovino, kjer sva se opremili z vodo: 1 evro za 0,5 litra. V naslednjih dneh se je izkazalo, da je bila to najcenejša voda, ki sva jo uspeli dobiti v Parizu.
Torej ... Invalidi. V spominu sva imeli, da je to en tak majhen vojaški muzej za katerega ne bova porabili veliko časa. Vstopiva skozi enega izmed vhodov in poskusiva najti karte. Kar kmalu se je izkazalo, da so Francozi uvedli nekaj novega: večinoma nimajo več študentskih vstopnic, imajo pa mladi pod 25. let, ki prihajajo iz EU praktično skoraj povsod zastonj vstop ali pa primerno zreducirane cene. Ko končno prideva do najinih kart se začne raziskovanje muzeja. Na kratko: v muzeju sva preživeli slabih 6 ur, si ogledali celoten muzej in Napoleonovo "grobnico", ugotovili kdo je bil Charles de Gaulle in da je bil v bistvu bolj pomemben od Petaina, o katerem smo se učili v šoli (khm ..., tukaj se mi ponovno pojavijo dvomi o tem kaj se pravzaprav učimo v šoli) ter ugotovili, da tudi Leclerc ni samo ime trgovine, ampak je prav tako priimek človeka, ki ima pomembno mesti v zgodovini Francije. Posneli sva nekaj slik na tako znanih stopnicah ter odkrili prečudovit vrt na drugem koncu invalidov. Le nečesa nisva mogli najti: tistega majhnega dela muzeja, ki smo si ga ogledali takrat, pred šestimi leti.
Ura je kazala že nekaj več kot štiri in najina želodca sta že zahtevala svoj davek. Iskanje primernega mesta, kjer bova lahko dobili nekaj za jesti, je vzelo veliko več časa kot sva si predstavljali. Na koncu sva si naročili omleti v enih braserij (kakor sva jih midve nato poslovenili).
Za odhod v hostel je bilo še prezgodaj. Zato sva odšli še do Elizijskih poljan. V tem času so bile po vseh Elizejskih poljanah postavljene tribune in francoske zastave kar naju je na začetku rahlo presenetilo. Na koncu se nama je zdela najbolj logična razlaga, da je vse to ostalo še od proslavljanja 14. julija in da so vse skupaj pustili do konca dirke Tour de France. Kar bi bilo v bistvu precej logično glede na to, da se je dirka končevala v tistem tednu. Tako sva se počasi sprehajali od obeliska do slavoloka zmage, se občasno usedli na kakšno klopco in opazovali ljudi ter popili kavo (za nekaj več kot 5 eur!). Najina končna postaja je bil slavolok zmage ter želja, da nekje najdeva še kakšno pekarno, da dobiva nekaj za pod zob. Saj sva v Parizu, kjer bi morale biti pekarne s slavnimi rogljički na vsakem koraku. Kaj kmalu se je izkazalo, da se močno motiva. Tako sva se podali še do latinske četrti. Mene je očarala, Eva pa ni bila preveč navdušena. Verjetno je bila samo že preveč utrujena. Po pol ure pohajanja sva končno uspeli najti pekarni, kupili pain au chocolat in rogljičke in se odpravili nazaj proti hostlu, kamor sva dospeli okoli osmih zvečer. Sledil je še prijeten pogovor s cimrama, ki se je zavlekel pozno v noč.:)
Prvi dan. Ne vem čisto točno kdaj je padla odločitev, ampak za prvi dan sva se odločili, da si ogledava tisti muzej, ki smo si ga nazadnje ogledali le na hitro: Les Invalides ali kar invalidi na kratko. Zjutraj sva vstali kar zgodaj (vsaj tako se je izkazalo v prihodnjih dneh) in okoli desetih sva že izstopili iz postaje metroja. V neki zakotni ulici sva poiskali majhno trgovino, kjer sva se opremili z vodo: 1 evro za 0,5 litra. V naslednjih dneh se je izkazalo, da je bila to najcenejša voda, ki sva jo uspeli dobiti v Parizu.
Torej ... Invalidi. V spominu sva imeli, da je to en tak majhen vojaški muzej za katerega ne bova porabili veliko časa. Vstopiva skozi enega izmed vhodov in poskusiva najti karte. Kar kmalu se je izkazalo, da so Francozi uvedli nekaj novega: večinoma nimajo več študentskih vstopnic, imajo pa mladi pod 25. let, ki prihajajo iz EU praktično skoraj povsod zastonj vstop ali pa primerno zreducirane cene. Ko končno prideva do najinih kart se začne raziskovanje muzeja. Na kratko: v muzeju sva preživeli slabih 6 ur, si ogledali celoten muzej in Napoleonovo "grobnico", ugotovili kdo je bil Charles de Gaulle in da je bil v bistvu bolj pomemben od Petaina, o katerem smo se učili v šoli (khm ..., tukaj se mi ponovno pojavijo dvomi o tem kaj se pravzaprav učimo v šoli) ter ugotovili, da tudi Leclerc ni samo ime trgovine, ampak je prav tako priimek človeka, ki ima pomembno mesti v zgodovini Francije. Posneli sva nekaj slik na tako znanih stopnicah ter odkrili prečudovit vrt na drugem koncu invalidov. Le nečesa nisva mogli najti: tistega majhnega dela muzeja, ki smo si ga ogledali takrat, pred šestimi leti.
Ura je kazala že nekaj več kot štiri in najina želodca sta že zahtevala svoj davek. Iskanje primernega mesta, kjer bova lahko dobili nekaj za jesti, je vzelo veliko več časa kot sva si predstavljali. Na koncu sva si naročili omleti v enih braserij (kakor sva jih midve nato poslovenili).
Za odhod v hostel je bilo še prezgodaj. Zato sva odšli še do Elizijskih poljan. V tem času so bile po vseh Elizejskih poljanah postavljene tribune in francoske zastave kar naju je na začetku rahlo presenetilo. Na koncu se nama je zdela najbolj logična razlaga, da je vse to ostalo še od proslavljanja 14. julija in da so vse skupaj pustili do konca dirke Tour de France. Kar bi bilo v bistvu precej logično glede na to, da se je dirka končevala v tistem tednu. Tako sva se počasi sprehajali od obeliska do slavoloka zmage, se občasno usedli na kakšno klopco in opazovali ljudi ter popili kavo (za nekaj več kot 5 eur!). Najina končna postaja je bil slavolok zmage ter želja, da nekje najdeva še kakšno pekarno, da dobiva nekaj za pod zob. Saj sva v Parizu, kjer bi morale biti pekarne s slavnimi rogljički na vsakem koraku. Kaj kmalu se je izkazalo, da se močno motiva. Tako sva se podali še do latinske četrti. Mene je očarala, Eva pa ni bila preveč navdušena. Verjetno je bila samo že preveč utrujena. Po pol ure pohajanja sva končno uspeli najti pekarni, kupili pain au chocolat in rogljičke in se odpravili nazaj proti hostlu, kamor sva dospeli okoli osmih zvečer. Sledil je še prijeten pogovor s cimrama, ki se je zavlekel pozno v noč.:)
sobota, 1. avgust 2009
Ljubljana - Pariz
20. 7. 2009
Datum mojega letošnjega zadnjega pogoja. Uspešno narejen. In potem je bil končno čas, da začnem razmišljati, da čez 2 dneva v bistvu že odpotujem. Po šestih letih je ponovno na vrsti Francija. Tokrat za spremembo brez konkretnih načrtov - rezervirali sva hostel, letalo in TGV to Nantesa in to je bilo to. Vse ostale odločitve so prihajale sproti.
22. 7. 2009
Let do Pariza imava ob štirih, tako da sva malo pred drugo že na letališču. Check-in, prehod carine in čakanje na letalo. Na srečo smo točni in ob šestih sva že na letališču Charles de Gaulle. Ko končno najdeva avtobus, ki naju bo iz najinega odročnega terminala 2G odpeljal v civilizacijo (t.j. terminal 2C iz katerega pelje avtobus do centra mesta), uspeva narediti prvo napako in pozabiva izstopiti na pravi postaji. Tako se odpeljeva še en krog. Razen nekaj nasmehov na obrazih ljudi, ki so prišli z istim letalom kot midve, to ni prineslo nobenih resnejših komplikacij in v drugem krogu sva že vedeli na kateri postaji morava izstopiti.:) Poiščeva avtobus za Pariz in tokrat vseeno prosim šoferja, da nama pove na kateri postaji morava izstopiti, ker bi naju tukaj dva kroga vseeno stala kar nekaj denarja, predvsem pa bi nama pobrala ogromno časa. Šofer se mi nasmeje in reče: "It's the final stop." Odlično, to pomeni, da ni veliko možnosti, da se izgubiva.:) Po nebu so se ves čas podili oblaki, na trenutke je rahlo deževalo, ampak hujšeha ni bilo videti. Do takrat, ko sva končno prispeli do končne postaje: Opera. Takrat je začelo močno deževati. Eva: "Tukaj mora biti nekje en velik M." Tako z nahrbtnikom in kovčkom hodiva okoli in iščeva ta velik M. Šok no. 1: stojiva na prehodu za pešce, polno obloženi, po naju močno pada in noben voznik se ne spomni, da bi nama mogoče lahko ustavil. Tudi potem ne, ko praktično stopiva na sredino ceste. Evi rečem, da naj se postavi pod streho, ker naju je malo skrbelo, da bi njen kovček tako zmočilo, da bi imela mokre tudi vse obleke, sama pa grem pogledat kje bi lahko našla ta velik M. Na sredini trga je en "otoček", ki je sicer brez znaka za metro, vendar zgleda tako, da bi tam lahko bila postaja. Greva pogledat in voila! Končno.:) Kupiva listke (1 eur 60) in poiščeva pravilno povezavo do najiniga hostla. Preostanek poti je bil enostaven, hostla ni bilo problem najti, check-in je bil uspešen in hiter in že sva bili v najini sobi. Sobe so bile lepe, kopalnice pa precej zanemarjene. Definitivno razočaranje za hostel, za katerega sva plačali povprečno 34 eur na noč. Sva pa v kompletu s sobo dobili tudi izredno simpatični cimri: umetnici iz Liverpoola. Po napornem dnevu sva se odpravili spat: pred nama bo zanimiv teden.
Datum mojega letošnjega zadnjega pogoja. Uspešno narejen. In potem je bil končno čas, da začnem razmišljati, da čez 2 dneva v bistvu že odpotujem. Po šestih letih je ponovno na vrsti Francija. Tokrat za spremembo brez konkretnih načrtov - rezervirali sva hostel, letalo in TGV to Nantesa in to je bilo to. Vse ostale odločitve so prihajale sproti.
22. 7. 2009
Let do Pariza imava ob štirih, tako da sva malo pred drugo že na letališču. Check-in, prehod carine in čakanje na letalo. Na srečo smo točni in ob šestih sva že na letališču Charles de Gaulle. Ko končno najdeva avtobus, ki naju bo iz najinega odročnega terminala 2G odpeljal v civilizacijo (t.j. terminal 2C iz katerega pelje avtobus do centra mesta), uspeva narediti prvo napako in pozabiva izstopiti na pravi postaji. Tako se odpeljeva še en krog. Razen nekaj nasmehov na obrazih ljudi, ki so prišli z istim letalom kot midve, to ni prineslo nobenih resnejših komplikacij in v drugem krogu sva že vedeli na kateri postaji morava izstopiti.:) Poiščeva avtobus za Pariz in tokrat vseeno prosim šoferja, da nama pove na kateri postaji morava izstopiti, ker bi naju tukaj dva kroga vseeno stala kar nekaj denarja, predvsem pa bi nama pobrala ogromno časa. Šofer se mi nasmeje in reče: "It's the final stop." Odlično, to pomeni, da ni veliko možnosti, da se izgubiva.:) Po nebu so se ves čas podili oblaki, na trenutke je rahlo deževalo, ampak hujšeha ni bilo videti. Do takrat, ko sva končno prispeli do končne postaje: Opera. Takrat je začelo močno deževati. Eva: "Tukaj mora biti nekje en velik M." Tako z nahrbtnikom in kovčkom hodiva okoli in iščeva ta velik M. Šok no. 1: stojiva na prehodu za pešce, polno obloženi, po naju močno pada in noben voznik se ne spomni, da bi nama mogoče lahko ustavil. Tudi potem ne, ko praktično stopiva na sredino ceste. Evi rečem, da naj se postavi pod streho, ker naju je malo skrbelo, da bi njen kovček tako zmočilo, da bi imela mokre tudi vse obleke, sama pa grem pogledat kje bi lahko našla ta velik M. Na sredini trga je en "otoček", ki je sicer brez znaka za metro, vendar zgleda tako, da bi tam lahko bila postaja. Greva pogledat in voila! Končno.:) Kupiva listke (1 eur 60) in poiščeva pravilno povezavo do najiniga hostla. Preostanek poti je bil enostaven, hostla ni bilo problem najti, check-in je bil uspešen in hiter in že sva bili v najini sobi. Sobe so bile lepe, kopalnice pa precej zanemarjene. Definitivno razočaranje za hostel, za katerega sva plačali povprečno 34 eur na noč. Sva pa v kompletu s sobo dobili tudi izredno simpatični cimri: umetnici iz Liverpoola. Po napornem dnevu sva se odpravili spat: pred nama bo zanimiv teden.
sreda, 8. julij 2009
Hoditi po dežju in skakati po lužah
Ko pogledam skozi okno, dežuje ...
Ko pogledam v ekran, še huje ...
Daj mi en lep dan, en lep dan ...
Tako nekako gre pesem, za katero sem še do prejšnjega tedna mislila, da jo poje Gal Gjurin. Potem pa me je prešinilo, da bi jo v bistvu lahko pel 6pack Čukur. Kokorkoli ... Žal nisem našla besedila, zato je zapisano iz glave, ampak tale pesem precej dobro opiše dogajanje zadnje čase. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako dolgo deževalo. No, če dobro pomislim, niti ni tako daleč: predlanski avgust in še en avgust pred tem. Pa lanski junij in september, ko je bilo zunaj baje 12 stopinj (vsaj tako sem našla napisano v enem od mailov, ki sem ga poslala svojemu dopisovalcu v Egipt). Hmmm, očitno smo ljudje res narejeni tako, da slabe stvari hitro pozabimo.
Kakorkoli, zašla sem! Zunaj dežuje. Že kakšnih 14 dni. Dež v kombinaciji z učenjem je morilska kombinacija, ki privede do tega, da nisem tekla že kakšnih 14 dni. Do tega tedna, ko je bilo potrebno temu nepreklicno narediti konec. In se spravim tečt. Po 14 dnevih je ta moj mali krogec, ki meri približno 7,5 kilometra, podoben malemu maratonu. Pa sem ga pretekla in to ne s slabim rezultatom. Sedaj moram samo še vztrajati teh nekaj tednov, da se moja kondicija povrne na neko normalno raven.
Ima pa dež tudi pozitivno noto. Zadnjič sva po celem dnevu dežja z mami zvečer vendarle odrinili na sprehod. Že ko sva odšli je rahlo deževalo, zato sva s seboj vzeli dežnika. Nekje na sredi poti je začelo liti in grmeti. Dovolj! Zaprem dežnik in pustim, da dež teče po meni. Ko sem popopolnoma mokra, mi je vseeno za dež in ve okoli mene in začnem skakati po lužah. Kot majhen otrok. Še vedno trdim, da je to posledica pomanjkanja skakanja po lužah v otroških letih. Mami pa se ne strinja z mano - trdi, da se mi tega ni dalo prepečiti v kolikor sem to hotela.:) Hmmm. Hoditi po dežju in skakati po lužah.:) Neprecenljivo!
Ko pogledam v ekran, še huje ...
Daj mi en lep dan, en lep dan ...
Tako nekako gre pesem, za katero sem še do prejšnjega tedna mislila, da jo poje Gal Gjurin. Potem pa me je prešinilo, da bi jo v bistvu lahko pel 6pack Čukur. Kokorkoli ... Žal nisem našla besedila, zato je zapisano iz glave, ampak tale pesem precej dobro opiše dogajanje zadnje čase. Ne spomnim se, kdaj bi nazadnje tako dolgo deževalo. No, če dobro pomislim, niti ni tako daleč: predlanski avgust in še en avgust pred tem. Pa lanski junij in september, ko je bilo zunaj baje 12 stopinj (vsaj tako sem našla napisano v enem od mailov, ki sem ga poslala svojemu dopisovalcu v Egipt). Hmmm, očitno smo ljudje res narejeni tako, da slabe stvari hitro pozabimo.
Kakorkoli, zašla sem! Zunaj dežuje. Že kakšnih 14 dni. Dež v kombinaciji z učenjem je morilska kombinacija, ki privede do tega, da nisem tekla že kakšnih 14 dni. Do tega tedna, ko je bilo potrebno temu nepreklicno narediti konec. In se spravim tečt. Po 14 dnevih je ta moj mali krogec, ki meri približno 7,5 kilometra, podoben malemu maratonu. Pa sem ga pretekla in to ne s slabim rezultatom. Sedaj moram samo še vztrajati teh nekaj tednov, da se moja kondicija povrne na neko normalno raven.
Ima pa dež tudi pozitivno noto. Zadnjič sva po celem dnevu dežja z mami zvečer vendarle odrinili na sprehod. Že ko sva odšli je rahlo deževalo, zato sva s seboj vzeli dežnika. Nekje na sredi poti je začelo liti in grmeti. Dovolj! Zaprem dežnik in pustim, da dež teče po meni. Ko sem popopolnoma mokra, mi je vseeno za dež in ve okoli mene in začnem skakati po lužah. Kot majhen otrok. Še vedno trdim, da je to posledica pomanjkanja skakanja po lužah v otroških letih. Mami pa se ne strinja z mano - trdi, da se mi tega ni dalo prepečiti v kolikor sem to hotela.:) Hmmm. Hoditi po dežju in skakati po lužah.:) Neprecenljivo!
četrtek, 11. junij 2009
Včasih so dnevi tako preprosti
Tako preprosti kot je bil na primer današnji. Ko zjutraj vstaneš in veš, da se ti nikamor ne mudi, vendar pa je pred teboj zanimiv dan.
Odločitev prejšnji teden je bila, da greva z mami ta teden za nekaj dni na morje. To se je kmalu sfižilo, ko sva ugotovili, da se na vikend odpravljata že sestrična in njen fant. Tako sva se odločili, da se danes zapeljeva do Kopra in obiščeva njeno kolegico. Roadtrip se je tako začel okoli devetih zjutraj in vožnja do Kopra je trajala celi dve debeli uri. Delo na cesti je očitno postal slovenski zaščitni znak. Kar je bolj zanimivo je to, da na koncu ugotoviš, da v bistvu nič ne delajo, ampak samo postavijo nekaj stožcev na sredino ceste. To seveda povzroči nepotrebne zastoje, kar vse precej jezi. Vsaj predvidevam tako, mene je.
Ampak pogled na morje odtehta vse. Načrt je bil, da gremo na kavo v Koper. Mislim, da še nisem videla tako posrečene lokacije (če odmislimo to, da je Koper eno veliko gradišče in da je toliko krožišč, da bi bil lahko koper eno samo ogromno krožišče). Je pa ta lokacija res genialna: čisto zraven morja, tako da lahko piješ kavo za mizo, potem pa se sprehodiš nekaj korakov in namočiš noge v morje.:) Zakon!
Vožnja domov je bila še bolj zabavna, saj se je med Logatcem in Vrhniko pripetila prometna nesreča. Najprej sva nekaj časa peljali v koloni po avtocesti, nato šli na izvoz v Logatcu, peljali kar precej časa v koloni na Vrhniki, šli nazaj na avtocesto in padli v novo-staro kolono. Vožnja domov je tako trajala tri ure (kaj pa ne verjamem svojemu očetu da je do Kopra dve uri). Vendar pa je taka vožnja po vročini kljub vsemu utrujajoča.
Za zvčer sem se odločila, da grem še preizkusit svojo pripravljenost na Cooperjev test. Potem, ko so mi na Tekaškem forumu zagotovili, da test v vsakem primeru bo, v moji glavi ni bilo več pomislekov o tem ali grem ali ne. Malo preden sem se odpravila od doma, me je kolegica klicala, da pri njih grmi in piha ter da ona ne gre. Pri nas pa se je že začelo jasniti in pot do Ljubljane je bila optimistična. Razmere za tek so bile idealne, rezultat pa tudi fajn (7.18). Cooperja na 1600 m še nisem tekla, zato nisem vedela kaj pričakovati, ampak mislim, da sem danes iz sebe iztisnila največ kar se je dalo. Poleg tega so bili vsi tako zelo prijazni in tako zelo lepo je bilo videti vse tiste znane obraze.
In tako je minil dan. In jutri me čaka nov. Ki bo verjetno pol učenja. Ampak ... To bo jutri.
Odločitev prejšnji teden je bila, da greva z mami ta teden za nekaj dni na morje. To se je kmalu sfižilo, ko sva ugotovili, da se na vikend odpravljata že sestrična in njen fant. Tako sva se odločili, da se danes zapeljeva do Kopra in obiščeva njeno kolegico. Roadtrip se je tako začel okoli devetih zjutraj in vožnja do Kopra je trajala celi dve debeli uri. Delo na cesti je očitno postal slovenski zaščitni znak. Kar je bolj zanimivo je to, da na koncu ugotoviš, da v bistvu nič ne delajo, ampak samo postavijo nekaj stožcev na sredino ceste. To seveda povzroči nepotrebne zastoje, kar vse precej jezi. Vsaj predvidevam tako, mene je.
Ampak pogled na morje odtehta vse. Načrt je bil, da gremo na kavo v Koper. Mislim, da še nisem videla tako posrečene lokacije (če odmislimo to, da je Koper eno veliko gradišče in da je toliko krožišč, da bi bil lahko koper eno samo ogromno krožišče). Je pa ta lokacija res genialna: čisto zraven morja, tako da lahko piješ kavo za mizo, potem pa se sprehodiš nekaj korakov in namočiš noge v morje.:) Zakon!
Vožnja domov je bila še bolj zabavna, saj se je med Logatcem in Vrhniko pripetila prometna nesreča. Najprej sva nekaj časa peljali v koloni po avtocesti, nato šli na izvoz v Logatcu, peljali kar precej časa v koloni na Vrhniki, šli nazaj na avtocesto in padli v novo-staro kolono. Vožnja domov je tako trajala tri ure (kaj pa ne verjamem svojemu očetu da je do Kopra dve uri). Vendar pa je taka vožnja po vročini kljub vsemu utrujajoča.
Za zvčer sem se odločila, da grem še preizkusit svojo pripravljenost na Cooperjev test. Potem, ko so mi na Tekaškem forumu zagotovili, da test v vsakem primeru bo, v moji glavi ni bilo več pomislekov o tem ali grem ali ne. Malo preden sem se odpravila od doma, me je kolegica klicala, da pri njih grmi in piha ter da ona ne gre. Pri nas pa se je že začelo jasniti in pot do Ljubljane je bila optimistična. Razmere za tek so bile idealne, rezultat pa tudi fajn (7.18). Cooperja na 1600 m še nisem tekla, zato nisem vedela kaj pričakovati, ampak mislim, da sem danes iz sebe iztisnila največ kar se je dalo. Poleg tega so bili vsi tako zelo prijazni in tako zelo lepo je bilo videti vse tiste znane obraze.
In tako je minil dan. In jutri me čaka nov. Ki bo verjetno pol učenja. Ampak ... To bo jutri.
petek, 8. maj 2009
Trojke drugič
Če česa ne maram, so to tekmovanja. Še posebej tista pri teku. Že v naprej me je groza tega, da moram vstati ob nemogoči zgodnji uri, da pravočasno pojem zajtrk, groza me je neznosne množice ljudi pred stranišči, gneče na štartu ... Zato raje tečem zase in tekmujem sama s seboj - ne rabim uradnega rezultata, da vem za svoj napredek. Zato obstajata samo dve tekmi, ki se jih na leto dejansko udeležim: Tek trojk in Nočna desetka na Bledu.
Letošnje trojke bodo moje druge in tudi tokrat je ekipa nastala precej po naključju. Lani smo se sestavili dan pred koncem prijav, ko sva s sotekačem na treningu ugotovila, da bi lahko šla na trojke prihajajoči vikend. Kontaktirala sva še tretjega, ki je že nekaj časa iskal partnerja in smo šli. Povprečna starost naše ekipe je bila 43 let (če sem bila jaz stara 20, potem lahko računate starost preostalih dveh članov).:) Ena tretjina je bila precej hitrejša, ampak se je hitro prilagodila hitrosti preostalih dveh tretjin in skupaj smo odtekli vseh 12 kilometrov. Nikoli ne bom pozabila kako so se mi vlekli zadnji kilometri čez mesto. Na koncu smo se pri magistratu prijeli za roke in že omenjena prva tretjina je naju dva potegnila čez cilj, tako da sem komaj lovila svoje noge. Takoj po teku bi težko rekla, da mi je bil tisti tek užitek, ampak, ko pogledam nazaj, dejansko ni bilo slabo.
Letošnja trojka se je začela formirati malo prej kot lanska. Na enem izmed treningov me je sotekačica vprašala, če že imam svojo trojko in ali bi šla letos na tek z njo. Moj odgovor je bil sprva precej negativen, ker se mi takrat na tekmo ni preveč šlo. No ja, potem se je formirala trojka, se rahlo spremenila in se na koncu vrnila v prvotno sestavo: Ana, Janja, Živa.
Jutri bo torej treba zgodaj vstati, da bom pravočasno pojedla (kar težko verjameš koliko komplikacij nastane pri enem samem teku) in prišla do pol devetih v Ljubljano. Ampak verjamem, da bomo na koncu z nasmehom pritekle čez tisto ciljno črto, ki meri čas.
Letošnje trojke bodo moje druge in tudi tokrat je ekipa nastala precej po naključju. Lani smo se sestavili dan pred koncem prijav, ko sva s sotekačem na treningu ugotovila, da bi lahko šla na trojke prihajajoči vikend. Kontaktirala sva še tretjega, ki je že nekaj časa iskal partnerja in smo šli. Povprečna starost naše ekipe je bila 43 let (če sem bila jaz stara 20, potem lahko računate starost preostalih dveh članov).:) Ena tretjina je bila precej hitrejša, ampak se je hitro prilagodila hitrosti preostalih dveh tretjin in skupaj smo odtekli vseh 12 kilometrov. Nikoli ne bom pozabila kako so se mi vlekli zadnji kilometri čez mesto. Na koncu smo se pri magistratu prijeli za roke in že omenjena prva tretjina je naju dva potegnila čez cilj, tako da sem komaj lovila svoje noge. Takoj po teku bi težko rekla, da mi je bil tisti tek užitek, ampak, ko pogledam nazaj, dejansko ni bilo slabo.
Letošnja trojka se je začela formirati malo prej kot lanska. Na enem izmed treningov me je sotekačica vprašala, če že imam svojo trojko in ali bi šla letos na tek z njo. Moj odgovor je bil sprva precej negativen, ker se mi takrat na tekmo ni preveč šlo. No ja, potem se je formirala trojka, se rahlo spremenila in se na koncu vrnila v prvotno sestavo: Ana, Janja, Živa.
Jutri bo torej treba zgodaj vstati, da bom pravočasno pojedla (kar težko verjameš koliko komplikacij nastane pri enem samem teku) in prišla do pol devetih v Ljubljano. Ampak verjamem, da bomo na koncu z nasmehom pritekle čez tisto ciljno črto, ki meri čas.
sobota, 4. april 2009
Kako čudovita noč
Mudi se mi! Spet. Na hitro potegnem kavbojke izpod kupa opranega perila, prižgem likalnik in jih zlikam. Umijem obraz in spnem lase v čop, da me ne ovirajo. Ko končno stopim skozi vhodna vrata, na dvorišču opazim mačka, ki se razposajeno igrata. Nekaj metrov naprej me preplavi vonj tetinih forzicij. Šele sedaj v bistvu ugotovim kako lepa noč je zunaj: luna sveti ravno prav močno, nebo je še temno modro, na nebu se podijo oblaki in tam nekje daleč se že svetlikajo prve zvezde. Topel veter daje občutek tihe poletne noči, pa se dobro zavedam da je šele pomlad. Ampak danes je tako zelo lepo. Po tem tednu polnem dežja, je tale vikend pravi balzam za dušo. Tak, ki je pregnal vso tisto slabo voljo, ki smo jo na soljudi zaradi dežja stresali zadnji teden.
S hitrimi koraki odhitim proti mestu. Ugotavljam, da me danes obdajajo same dobre misli in da v moji glavi ni vseh tistih skrbi, ki mi ponavadi rojijo po glavi. Doma me ne čaka kup poročil in v naslednjih tednih nimam nobenega izpita za katerega bi se morala vneto pripravljati. Danes imam po dolgem času dejansko čas.:) V mestu je danes živahno, kar je precej neobičajno za naše mestece. Pod Malim gradom precej na glas vrtijo neko glasbo, meni pa misli ponese v vse tiste lepe trenutke, ki sem jih preživela na Malem gradu. Ja, dogajalo se je mnogo stvari in definitivno je to eden izmed mojih najljubših kotičkov v Kamniku. Z mnogo mnogo lepimi spomini. Že dolgo časa ni bilo v mojem življenju nikogar, ki bi ga bilo vredno popeljati na tistih nekaj metrov nad mestov. S komer bi sedela na ruševinah, se pogovarjala in opazovala ljudi, ki hodijo po mestu. Ampak sedaj ni časa za razmišljanje. Do mojega cilja je samo še nekaj metrov in kot kaže, tokrat ne bom zamudila.
Stopim v cerkev in zaslišim tiho, nežno glasbo. Očitno se je za tokratni večer nekdo res izredno potrudil, kar se kmalu potrdi. Čas hitro mineva in potrebno bo iti domov. Noč je še vedno tako lepa kot prej in spet me na koncu prevzamem vonj forzicij. Mene pa čaka nekaj dela za faks ali pa le sproščen večer ob prijetnem klepetu.
S hitrimi koraki odhitim proti mestu. Ugotavljam, da me danes obdajajo same dobre misli in da v moji glavi ni vseh tistih skrbi, ki mi ponavadi rojijo po glavi. Doma me ne čaka kup poročil in v naslednjih tednih nimam nobenega izpita za katerega bi se morala vneto pripravljati. Danes imam po dolgem času dejansko čas.:) V mestu je danes živahno, kar je precej neobičajno za naše mestece. Pod Malim gradom precej na glas vrtijo neko glasbo, meni pa misli ponese v vse tiste lepe trenutke, ki sem jih preživela na Malem gradu. Ja, dogajalo se je mnogo stvari in definitivno je to eden izmed mojih najljubših kotičkov v Kamniku. Z mnogo mnogo lepimi spomini. Že dolgo časa ni bilo v mojem življenju nikogar, ki bi ga bilo vredno popeljati na tistih nekaj metrov nad mestov. S komer bi sedela na ruševinah, se pogovarjala in opazovala ljudi, ki hodijo po mestu. Ampak sedaj ni časa za razmišljanje. Do mojega cilja je samo še nekaj metrov in kot kaže, tokrat ne bom zamudila.
Stopim v cerkev in zaslišim tiho, nežno glasbo. Očitno se je za tokratni večer nekdo res izredno potrudil, kar se kmalu potrdi. Čas hitro mineva in potrebno bo iti domov. Noč je še vedno tako lepa kot prej in spet me na koncu prevzamem vonj forzicij. Mene pa čaka nekaj dela za faks ali pa le sproščen večer ob prijetnem klepetu.
nedelja, 8. marec 2009
Tek (verjetno stotič)
Tale zapis je začel nastajati že kar nekaj časa nazaj. Odločila sem se, da osnovo ohranim, zato ga pišem v dveh delih.
02. 02. 2009
Je že tako, da se včasih stvari obrnejo v pravo smer. In današnji dan je definitivno bil tak.
Tekla nisem že minimalno 3 tedne. Najprej sem se en teden slabo počutila. Ker smo bili ravno v predizpitnem obdobju, sem raje ostala doma in se "pozdravila". Sledil je teden prave gripe, z vročino in tednom počitka. Ne spomnim se, da bi sploh že kdaj v življenju imela gripo. Saj ne, da ne zbolim, ampak ne, za gripo pa jaz že ne. Ko vsi zbolijo za gripo, jaz zbolim za angino. Ali pa kakšnim hudim vnetjem žrela. Ali pa ... Imam moje priljubljeno vnetje ušes. Ampak za gripo pa že ne! Grem k zdravnici, ugotovim da imam gripo in hemoglobin nekje v nuli, dobim nasvet da naj začnem jesti več hrane bogate z železom in veliko počivam (= nič teka) in naj naslednji teden pridem še enkrat na kontrolo.
Minil je en teden odležane gripe. Pa še en teden kašljanja po vsakem sprehodu zunaj. In danes sem se končno odpravila na trening.
Prvi preizkus je bil že v soboto, ko smo imeli srečanje stega in smo po dolgem in počez prečesali našo podgorsko "gmajno". Nisem si predstavljala, da imamo toliko hribov tam okoli. V soboto sem sicer v reees počasnem tempu prilezla na Špico. In danes je bil čas za pravi trening.
Že po poti v Ljubljano je sneg kar pošteno naletaval. Vseeno pa smo se tri pogumne dekline odpravile tečt skupaj z našim pomočnikom trenerja. Sneg se je samo še okrepil, ampak moram priznati, da je bilo tako fajn teči. Snega je bilo ravno dovolj, da se je oprijel ceste in ni preveč drselo. Moje jamranje je bilo tokrat uslišano in z Aleksandrom sva odtekla počasen, pogovorni tek. On je govoril, jaz pa tekla. In v fitnes smo se vsi štirje vrnili nasmejanih ust.:)
08. 03. 2009
Od tistega februarskega dneva je minilo kar nekaj časa. Kar nekaj treningov, pa tudi kakšne izpuščen teden zaradi slabega počutja (letos mi virusi očitno res ne prizanašajo). Ta teden pa mi je končno uspelo sestaviti skupaj tistih 30 kilometrov. Oh, kje so še časi, ko bom lahko ponovno pretekla 20 kilometrov v kosu? Zadnje dneve me je rahlo skrbelo levo koleno, ker se mi je spet dozdevalo, da bo z bolečino spet omejilo moje tekanje. Začelo se je v sredo s topo bolečino na vrhnji strani pogačice, bolečina pa se je z dnevi selila na celotno zunanjo stran kolena. Zdelo se je kot bi se nekam udarila, pa se nikakor nisem mogla spomniti, da bi se to dejansko zgodilo (razen če sem v spanju delala kakšne stvari, ki se jih ne spominjam). Tako so minevali dnevi, teka nisem opustila in koleno ni bolelo bolj kot prej. Danes pa na točno tistem bolečem mestu opazim ... Modrico. Očitno sem res bolj nerodna kot sem si predstavljala. Poleg tega pa me očitno zapušča tudi spomin.:S
02. 02. 2009
Je že tako, da se včasih stvari obrnejo v pravo smer. In današnji dan je definitivno bil tak.
Tekla nisem že minimalno 3 tedne. Najprej sem se en teden slabo počutila. Ker smo bili ravno v predizpitnem obdobju, sem raje ostala doma in se "pozdravila". Sledil je teden prave gripe, z vročino in tednom počitka. Ne spomnim se, da bi sploh že kdaj v življenju imela gripo. Saj ne, da ne zbolim, ampak ne, za gripo pa jaz že ne. Ko vsi zbolijo za gripo, jaz zbolim za angino. Ali pa kakšnim hudim vnetjem žrela. Ali pa ... Imam moje priljubljeno vnetje ušes. Ampak za gripo pa že ne! Grem k zdravnici, ugotovim da imam gripo in hemoglobin nekje v nuli, dobim nasvet da naj začnem jesti več hrane bogate z železom in veliko počivam (= nič teka) in naj naslednji teden pridem še enkrat na kontrolo.
Minil je en teden odležane gripe. Pa še en teden kašljanja po vsakem sprehodu zunaj. In danes sem se končno odpravila na trening.
Prvi preizkus je bil že v soboto, ko smo imeli srečanje stega in smo po dolgem in počez prečesali našo podgorsko "gmajno". Nisem si predstavljala, da imamo toliko hribov tam okoli. V soboto sem sicer v reees počasnem tempu prilezla na Špico. In danes je bil čas za pravi trening.
Že po poti v Ljubljano je sneg kar pošteno naletaval. Vseeno pa smo se tri pogumne dekline odpravile tečt skupaj z našim pomočnikom trenerja. Sneg se je samo še okrepil, ampak moram priznati, da je bilo tako fajn teči. Snega je bilo ravno dovolj, da se je oprijel ceste in ni preveč drselo. Moje jamranje je bilo tokrat uslišano in z Aleksandrom sva odtekla počasen, pogovorni tek. On je govoril, jaz pa tekla. In v fitnes smo se vsi štirje vrnili nasmejanih ust.:)
08. 03. 2009
Od tistega februarskega dneva je minilo kar nekaj časa. Kar nekaj treningov, pa tudi kakšne izpuščen teden zaradi slabega počutja (letos mi virusi očitno res ne prizanašajo). Ta teden pa mi je končno uspelo sestaviti skupaj tistih 30 kilometrov. Oh, kje so še časi, ko bom lahko ponovno pretekla 20 kilometrov v kosu? Zadnje dneve me je rahlo skrbelo levo koleno, ker se mi je spet dozdevalo, da bo z bolečino spet omejilo moje tekanje. Začelo se je v sredo s topo bolečino na vrhnji strani pogačice, bolečina pa se je z dnevi selila na celotno zunanjo stran kolena. Zdelo se je kot bi se nekam udarila, pa se nikakor nisem mogla spomniti, da bi se to dejansko zgodilo (razen če sem v spanju delala kakšne stvari, ki se jih ne spominjam). Tako so minevali dnevi, teka nisem opustila in koleno ni bolelo bolj kot prej. Danes pa na točno tistem bolečem mestu opazim ... Modrico. Očitno sem res bolj nerodna kot sem si predstavljala. Poleg tega pa me očitno zapušča tudi spomin.:S
nedelja, 1. marec 2009
Days passing by
Kako smešni smo lahko včasih ljudje? En dan veseli, navdušeni, polni energije in volje do življenja. Druge dneve pa totalno zamorjeni, brez nasmeha na obrazu in totalno depresivni. Se to dogaja samo meni?
Baje je že čas za nov blog, mi pravijo. Tukaj je. Čeprav brez prave rdeče niti in brez nekega dobrega navdiha. Mogoče pa se bo vseeno lepo bral in ga bo vredno spisati. Mogoče.
Za mano je tak zanimiv vikend. Končno smo spet imeli sonček, po dolgem času.
V petek sva z mami odšli smučat. Prvič letos in drugič to sezono. Čeprav mi zjutraj ni bilo do zgodnjega vstajanja in pakiranja smuči, oblačenja kombinezona in vožnje do Krvavca, je prva vožnja odtehtala vso slabo voljo in lenobo poprej. In bilo je dobro.
Včeraj smo se z IAESTovci odpravili v Bohinj. Vsi skupaj smo bili popolnoma navdušeni nad njim. Mislim, da sem bila v Bohinju samo dvakrat: prvič na taborjenju s taborniki in drugič v osnovi šoli v Šoli v naravi. Prvič sem po nekaj dneh pobegnila domov (ker sem imela kot otrok obupno domotožje in nikoli nisem zdržala dolgo časa stran od staršev), drugič pa smo se imeli noro fajn.:) Včerajšnji dan je bil eden boljših v zadnjem času. Ko smo opravili obveznosti, ki so nas prvotno sploh privedle v Bohinj, se je začel še lepši del. Pohod do slapa Voje, skupno kosilo in kremšnite na Bledu. Zakon preživet dan, v dobri družbi in pogovorih.
Vikend se je zaključil bolj klavrno. Z rezultati kolokvija iz prejšnjega tedna, ki niso bili taki, kot sem si želela. Ter s pogovorom z enim osebkom, ki je v meni pustil tak čuden občutek. Še dobro da je dneva praktično konec.
Baje je že čas za nov blog, mi pravijo. Tukaj je. Čeprav brez prave rdeče niti in brez nekega dobrega navdiha. Mogoče pa se bo vseeno lepo bral in ga bo vredno spisati. Mogoče.
Za mano je tak zanimiv vikend. Končno smo spet imeli sonček, po dolgem času.
V petek sva z mami odšli smučat. Prvič letos in drugič to sezono. Čeprav mi zjutraj ni bilo do zgodnjega vstajanja in pakiranja smuči, oblačenja kombinezona in vožnje do Krvavca, je prva vožnja odtehtala vso slabo voljo in lenobo poprej. In bilo je dobro.
Včeraj smo se z IAESTovci odpravili v Bohinj. Vsi skupaj smo bili popolnoma navdušeni nad njim. Mislim, da sem bila v Bohinju samo dvakrat: prvič na taborjenju s taborniki in drugič v osnovi šoli v Šoli v naravi. Prvič sem po nekaj dneh pobegnila domov (ker sem imela kot otrok obupno domotožje in nikoli nisem zdržala dolgo časa stran od staršev), drugič pa smo se imeli noro fajn.:) Včerajšnji dan je bil eden boljših v zadnjem času. Ko smo opravili obveznosti, ki so nas prvotno sploh privedle v Bohinj, se je začel še lepši del. Pohod do slapa Voje, skupno kosilo in kremšnite na Bledu. Zakon preživet dan, v dobri družbi in pogovorih.
Vikend se je zaključil bolj klavrno. Z rezultati kolokvija iz prejšnjega tedna, ki niso bili taki, kot sem si želela. Ter s pogovorom z enim osebkom, ki je v meni pustil tak čuden občutek. Še dobro da je dneva praktično konec.
ponedeljek, 12. januar 2009
M
Obstaja osebek, ki ga moja najboljša prijateljica imenuje M. Ne vem čisto točno zakaj, ampak nekako je prišlo do tega. Čisto možno je, da ji je tisti dan samo zmanjkalo znakov v sporočilu, ki ga je pošiljala. Ampak zaenkrat je v najinih pogovorih ostal M. Kar je pravzaprav smešno, ker sem sama proti temu, da se pogovarjamo o tej in oni prjateljici pa temu ali onemu sošolcu. V mojih pogovorih imajo vsi imena. Na začetku ponavadi sem ponavadi deležna tistih čudnih pogledov v smislu: "Pazakajtimislišdamenezanimajovsataimena?" ali pa "Menevsataimenasplohnezanimajo!" Ponavadi se nato izkaže, da celoten pristop ni bil tako zelo napačen, ker po nekem pretečenem času že vsi natančno vemo kdo je kdo in ne govorim več samo o tisti sosedi iz pete hiše na levi.
Naročite se na:
Objave (Atom)