Za drugi dan je bil v načrtu Montmartre in tista simpatična cerkvica na vrhu: Sacre Coeur. Menda sva na poti kupili tudi najdražjo vodo v Parizu, ampak je danes vse skupaj že pozabljeno. Smešno, danes se cene niti ne spomnim, vem pa, da sem bila takrat kar pošteno šokirana nad ceno. Podobno kot se mi včasih dogaja na faksu, pa po kakšnem letu niti ne vem več koliko izpitov sem v prejšnjem letu padla. No, pa to je že druga zgodba.
Dan je bil sončen in rahlo vetroven. Ko sva se končno uspeli prebiti mimo tiste množice ljudi, ki so naju oblegali (še danes pravzaprav ne vem kakšen je bil njihov namen), sva se za nekaj minut usedli na tiste stopnice pred baziliko in gledali na Pariz. In bilo je dobro.:) Cerkev sama ni nič posebnega, je bilo pa zanimivo, saj smo turisti hodili noter kar med samo sveto mašo. Mene bi to motilo, Parižani pa so očitno na to že kar navajeni. Zanimivo mi je bilo kako Oče naš v francoščini zveni čisto enako kot v slovenščini, da imata čisto enako melodijo, čeprav sta oba jezika popolnoma različna.
Po ogledu cerkvice sva malo hodili po hribčku in naleteli na neko zanimivo glasbeno skupino, ki naju je takoj očarala. Kupili sva cd, pa sem nato doma ugotovila, da drugič nima smisla kupovati cdja če ti je všeč ena sama pesem.:) Kakorkoli, naslednja spontana odločitev je bila Dalijev muzej. Zanimiv in hkrati najdražji muzej, ki sva ga obiskali v Parizu. Čeprav nisem preveč navdušena nad umetniškimi muzeji, je bil ta eden bolj zanimivih kar sem jih do sedaj videla.
Eva se je odločila, da odide nazaj proti hostlu, sama pa sem nadaljevala pot naprej. Moja ideja je bila: oditi proti Eiflovemu stolpu, poiskati palačinkarno in se s palačino usesti v park pred Eiflovim stolpom ter gledati ljudi, ki hodijo mimo. Na koncu se je izšlo tako, da sem kar kmalu ugotovila, da palančikarne po Eiflovim stolpom niso nekaj najbolj običajnega (popolnoma neturistično) in da je park tako ali tako preveč umazan, da bi človek tam sedel. Tako sem se usedla na klopco in pojedla tisto palačinko s čokolado. Na poti do Branlyjevega muzeja me je ujel dež z vetrom in skupaj z ostalimi turisti sem se postavila pod eno ogromno drevo zraven stolpa. Ne vem če je bila to prava ideja, ker sem bila na koncu tako ali tako mokra do kolen, tako da sem komaj čakala da končno pridem na suho v muzej. Branlyjev muzej je muzej izvenevropske umetnosti. Sama umetnost je zanimiva predvsem zato, ker je popolnoma drugačna od naše. Še bolj pa je očarljiva sama ogromna stavba s prelepim vrtom. Človek si kar težko predstavlja, da lahko kaj takega obstaja sredi samega centra Pariza le slabih 5 minut od Eiflovega stolpa.
In bil je večer. Minil je drugi dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar