27. 7. - 28. 7. 2009: Nantes

Nantes ja. Je bil prijetno presenečenje, veliko boljša izkušnja od Pariza. Čeprav bi danes, ko je od vsega skupaj že cel mesec, težko rekla, da je bilo s Parizom kaj narobe. Verjetno samo nisem človek za velika mesta.

Moj vtis o Nantesu: relativno majhno univerzitetno mestece, polno življenja, z mnogo hribčki (mogoče sem to v Parizu kar malo pogrešala), veliko zelenih trav, prelepim gradom, lepo urejeno univerzo, posebnim predelom z roboti, ki se imenuje L'ile de la cite, tramvajem, odličnim (italijanskim!) sladoledom, prečudovitim botaničnim vrtom ... Najbolj pa mi je bilo všeč to, da si lahko po mestu hodil brez zemljevida in se nisi izgubil. Tako sva z Evo tisto pot od hotela do mesta vsak dan naredili po drugi poti, kar je tudi to pot naredilo zanimivo.

Če gremo lepo po vrsti.

Že prvi dan naju je mami peljala na ta famozni grad. Kar me je najbolj presenetilo je bilo to, da je vstop v grad sicer plačljiv, notranjost gradu (dvorišče) in travnik okoli pa sta prosto dostopna. Ker je vse skupaj prosto dostopno, se domačini in turisti lepo sprehajajo po dvorišču, sedijo v travi, si delajo mini piknike in igrajo karte. Poleg tega je trava neverjetno čista (vsaj v primerjavi s tisto v Parizu). Okoli gradu pa je en del travnika zagrajen in notri imajo rezervat za volkove. Odlična ideja!
V sam grad sva uspeli priti šele zadnji dan. Mami je rekla, da imava eno uro dovolj. Na koncu sva bili notri dve uri, potem pa sva na žalost morali teči na kosilo. V gradu je kronološko predstavljena zgodovina Nantesa: od čistih začetkov, razcveta, ko je bilo to eno najpomembnejših pristanišč v Franciji pa do danes. Najbolj me je presenetilo to, da je še v devetnajstem stoletju potekala trgovina s sužnji. Sužnji so bili obravnavani tako kot vse ostalo blago, kar pomeni, da so jih strpali v podpalubje in zložili enega zraven drugega kot sol ali sladkor. Preden so prišli do cilja, so jih postavili na palubo, da so do cilja prišli bolj sveži in so jih lahko dražje prodali. Grozljivi podatki! Grad je vreden ogleda. Če ne zaradi stvari, ki so v njem, že samo zaradi same veličastnosti gradu.

Botanični vrt. Tja sva se z mami odpravili nekega popoldneva, ko je Eva šla popoldne spat, ker se je slabo počutila. Midve pa sva si šli malo pogledat kaj se tam nahaja. In bili prijetno presenečeni. Že sama ideja, da postaviš tak vrt nasproti glavne železniške postaje, je odlična, saj lahko tako čas, ko čakaš na vlak, preživiš v takem prijetnem okolju. Tudi vrt je, tako kot okolica gradu, prosto dostopen. Plačati moraš le ogled "tropskega dela", kot sem ga sama poimenovala. Pa še tukaj v bistvu ne plačaš samega ogleda, ampak vodiča, ki ti razloži kakšne rastline gojijo, vse o epifitih (moja srednješolska biologija je že zarjavela, ampak to naj bi bile rastline, kjer ima ena korist, druga pa je nevtralna), različnem rastju v tropih ... Imeli smo srečo, da je bil naš vodič velik strokovanjak na tem področju, na ogledu pa smo bile le tri turistke in nam je res razložil vse kar nas je zanimalo. Ves rastlinjak je narejen tako, da simulira pogoje, ki vladajo v tropih: temperaturo, vlažnost, dež ... Simulirajo pa tudi različna tropska podnebja, glede na višino, tako da lahko tudi občutiš kakšna je razlika če rastline rastejo na nadmosrki višini 0 metrov ali pa na 1000 metrih. In vse tiste zanimive rastline. ;) Ena izmed njih se imenuje figa daviteljica (v kolikor se najde tu kak botanik naj me prosim popravi, google pod tem imenom ni našel nič pametnega). Gre za posebno drevo, ki obraste prvotno drevo - od njega ima korist (oporo), prvotno drevo pa v osnovi ne trpi. Dokler ga ta figa popolnoma ne obraste, takrat oporno drevo propade in notri nastane luknja, ker figa raste okoli. Vodič nam je pokazal sliko, ki jo je posnel nekje v Braziliji, ki je to slikal od znotraj in zgledalo je prav fascinantno. Druga zanimiva rastlina spada med mesojede rastline. Večinoma se prehranjuje z mravljami, ki padejo v čašasto oblikovano rastlino, ven pa ne morejo, ker je notranjost povoskana in jim drsi. Znotraj se nahaja sok s prebavnimi encimi, ki te mravlje razgradijo. Pogled na napol prebavljenje mravlje ni bil preveč lep. Je pa vodič rekel, da lahko ta rastlina poje še kaj drugega, da pa se je nekoč zgodilo, da je v "čašo" padla miš, ki je bila predebela, da bi jo rastlina prebavila in so jo morali odstraniti. Zanimiva izkušnja in ogromno novega znanja.

L'ile de la cite. Je nekaj kar bi moral vsak enkrat v življenju videti. V Nantesu obstaja tudi tak majhen "otoček". Pravzaprav nisem čisto prepričana če je otoček. Zelo verjetno ni. Skratka, da prideš do tega dela mesta moraš prečkati reko. Tam pa se odpre raj za otroke. Za male, predvsem pa za tiste malo večje. To je tako mesto robotov in prav ta del naj bi v Nantes privabljal množico turistov (smešno, ker tega pred svojim prihodom nisem nikoli zasledila). Najbolj fascinanten je gotovo ogromen slon, ki hodi po tem delu mesta (ima kak kilometer dolg krog), poleg tega je tam še replika drevesne veje, kjer se lahko sprehodiš kot po pravem drevesu in ogromna dvorana z raznimi prototipi. Trenutno se spomnim, da je eden izmed njih sipa.:S Z Evo sva se odločili, da si ogledava vejo in slona, v kopletu pa je prišel še ogled filma kako se je vse skupaj začelo in kakšna naj bi bila prihodnost. Ko gledaš znanstvenike, ki s tako vnemo govorijo o svojem delu, si še sam želiš, da bi bil tam. Slona so, na primer, delali tako, da je najprej kipar naredil kip, ki so ga nato poslikali, računalniško razrezali in povečali. Nato je vsak del ekipe delal en del in vsi so komaj čakali, da vse skupaj sestavijo v celoto. Je dejanski slon, ki hodi, ima "možgane" (= zelo močan računalnik), rilec, ki se premika in šprica vodo ... Sam pogled nanj je veličasten, vožnja pa nič kaj posebnega. Vsekakor pa odlična ideja in nekaj kar je vredno videti.:)

Ja, to so bile glavne tri atrakcije, ki sem jih bila deležna v Nantesu. Vsekakor pa ne smem pozabiti na vse ostalo kar je prišlo zraven: vožnja s tramvajem, izgubljanje po uličkah, hoja brez zemljevida, uživanje v parkih in večerna pijača ter opazovanje ljudi, ki hodijo mimo.