Dnevi v Parizu so na koncu vseeno minili hitreje kot sva pričakovali. Dan za odhod je bil tu. Najini cimri sta odšli že zgodaj zjutraj, preostala dva cimra (Američana) pa sta prišla tako pozno nazaj, da se mi je zdelo, da ju verjetno sploh ne bom videla. Check-out je bil ob desetih, najin vlak pa ob enih. Tako da sva se odločili, da zjutraj vstaneva, spakirava, greva na zajtrk in pospraviva do konca ter se čekirava. Nato odideva direktno na postajo, kamor bi morali prispeti okoli pol dvanajstih in nato počakava na vlak do Nantesa. Stvari so potekale po načrtih. Medtem ko sem čakala Evo, da pride iz kopalnice, sta se najina cimra celo zbudila in imeli smo tak zabaven pogovor, saj sta bila oba še precej zaspana in utrujena. Sta bila pa smešna - taka tipična mlada Američana na 14 days trip around Europe z ne preveč geografskega znanja o Evropi.
Samo potovanje do Nantesa je potekalo precej gladko. Najbolj mučna je bila tista ura na železniški postaji, saj se nama z nahrbtnikom in kovčkom ni dalo preveč premikati okoli. Poleg tega je bil to tudi prvi sončen in vroč dan odkar sva prispeli v Francijo. Francozi imajo čudno navado, da peron iz katerega odpelje vlak objavijo šele 20 minut pred odhodom. To v Sloveniji ne bi bil problem, saj imajo vlaki malo vagonov. Pri TGVju pa zna biti to kar precejšen problem, saj je vlak takooo dooolg, da te je prvič kar malo strah ali boš sploh uspel pravočasno najti svoj vagon. Če ne gre drugače, je sicer res, da lahko vstopiš na kak drug vagon in se potem sprehodiš po vlaku. A si ne predstavljam kako se z vso svojo kramo premikaš med kovčki ostalih potnikov in iščes svoj sedež. Svoj vagon sva uspeli najti približno 10 minut pred odhodom, nato nama je vzelo še dodatnih 5 minut, da sva našli najina sedeža in primeren prostor kamor sva odložili najino prtljago. Vožnja s TGVjem je zelo udobna - veliko bolj od potovanja z letalom. Zanimivo je kako sploh nimaš občutka, da se voziš približno 200 km/h. Sama sem se skozi celotno pot trudila, da bi videla kje kakšen avtomobil, da bi videla kako hitro gremo, a mi je to uspelo le redko uspelo. Vendar je bilo dovolj, da sem videla, da gremo precej hitreje kot avtomobili. Poleg tega je bila pokrajina čudovita in sama pot je izredno hitro minila. V Nantesu naju je čakala mami, tako da nama je bilo prihranjeno samostojno iskanje najinega hotela. Ponovno se je izkazalo, da je bil tisti dan res prvi pravi poletni dan v tistem tednu, saj sem bila do hotela že popolnoma premočena od potu in sem komaj čakala, da se lahko v miru stuširam. Ko sva se z Evo zrihtali, je bil čas za prvi ogled Nantesa.
Do centra mesta sva imeli prb. 20 minut, saj so ravno tisti čas popravljali odsek tramvaja, ki je vodil do najinega hotela. Ko smo hodile z vso prtljago, se je pot neskončno vlekla. V naslednjih dneh pa sva spoznali, da je tistih 20 minut prav prijeten jutranji sprehod. Najprej smo šle na kosilo - omleta po treh dneh brez prave hrane. Neprecenljivo!:) Poleg tega je bila ta "restavracija" na takem luštnem trgu s prelepim vodnjakom, da je bilo vse še lepše. V splošnem je Nantes eno najlepših mest, kar sem jih videla. Sem to že omenila? Verjetno bom še večkrat. Po kosilu smo se sprehodile po mestu, si ogledale grad Ane Bretonske in šle do študentske menze na večerjo. Po večerji sva Evo pustili v mamini sobi, midve pa sva se odpravili v mesto na pijačo. Usedli sva se za mizo enega izmed lokalov v neki "zakotni" ulici in opazovali ljudi, ki so hodili mimo. Tudi tukaj se je izkazalo kako so Francozi drugačni od nas, saj je ob devetih zvečer povsod mrgolelo ljudi, ki so šli na večerjo (večino restavracij ima mize kar na ulici in je zato vse še bolj živahno) ali pa samo na pijačo. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da sem ob precej pozni uri zunaj videla še veliko otrok v vozičkih, ki so jih starši vzeli s seboj. Tega doma nisem najbolj vajena, čeprav sem do danes opazila, da se ta trend tudi pri nas vedno bolj razrašča. Ura je bila že pozna. Čas je bil, da odideva po Evo in gremo spat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar