Malo za premor med pisanjem o Franciji. Zvestim bralcem naj povem, da do konca manjkajo samo še 3 dnevi Nantesa in potovanje domov.:)
Danes je zadnji dan Kamfesta (http://www.kamfest.org/kamfest-2009/). To je festival, ki ga ponavadi v celoti zamudim, ker sem navadno od začetka do konca avgusta na morju. Letos pa sem se vrnila domov malo pred koncem (po zaslugi kolokvija iz biofizikalne kemije) in ujela še zaključek. Včeraj sva tako z Evo šli na koncert neke francoske skupine s španskim imenom (za ime si poglejte na strani Kamfesta), ki so bili nepričakovano zelo dobri. Danes pa je bila na sporedu Katalena. In še prej pripovedka o kamniškem jezeru v rovu pod Malim gradom. Nazadnje sem bila v rovu enkrat proti koncu osnovne šole, zato se mi je danes zdelo, da vse skupaj ponovno odkrivam. Poleg tega sem izvedela še nekaj novih stvari: da je zgodba o kamniški Veroniki v bistvu del daljše legende, da je tonik ena redkih pijač, ki se sveti pod UV svetlobo, da predvidevajo, da je Kamnik prepleten z rovi, da je kamniška občina poskusila povezati stražni stolp z rovom, pa so se stvari za nekaj časa malo ustavile, da ... No, to v grobem. Ker je bilo vsega skupaj konec v slabe pol ure, smo se z Evo in Matejem pred Kataleno odpravili še na pijačo, kjer smo lahko uživali v tonski vaji Katalene.
In takrat se je začelo. Z rahlim kapljanjem in bliskanjem. Ob osmih smo se odpravili proti Malemu gradu ter se vmes ustavili še na palačinkah. In po poti je začelo precej močneje deževati. Ko smo hodili po hribu, se je večina že vračala nazaj, v "dolino". Ko smo prispeli do tistega mesta, kjer naj bi Veronika s pestjo udarila v zid, se je močno ulilo in začelo pihati. Tako smo se postavili pod tisti obok, edino zavetje tam daleč naokoli. Nekaj ljudi je šlo navzdol, skupina mojih soskavtov pa je šla mimo nas proti odru. Po kakšnih petih minutah smo se tudi mi določili, da gremo pogledat ali lahko poiščemo zavetje pod kapelico, čeprav smo nekako slutili, da bo prehod preprečen. Imeli smo prav. Takrat sem imela vsega dovolj. Zaprla sem dežnik - mokra bi bila tako ali tako in odpravili smo se na pot proti domu. Deževalo je tako močno, da odtočni kanali vse vode sploh niso požirali, mokra pa sem bila tako ali tako do kože. Pot do doma se je vlekla v neskončnost in na koncu sem svoje obleke lahko ožela preden sem jih vrgla v pranje.:)
Pred kakšnim letom bi me taka stvar živcirala in verjetno bi se še štirinajst dni pritoževala nad to grozoto, ki se mi je zgodila.:P Danes pa sem v bistvu prav uživala v vsem skupaj. Če ne bi imela v torbi denarnice z vozniškim izpitom in v kolikor me ne bi rahlo skrbelo ali bo moj mobitel nato še deloval, bi se z veseljem prepustila dežju, da pada name. V letošnjem letu sem se "skulirala" in se nehala sekirati. Še faks je kar naenkrat nehal biti tako zelo pomemben. Spomnim se dneva, ko si mi rekel: "Skavti so zakon." Ja, res so. So nekaj najboljšega kar se mi je v letošnjem letu zgodilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar