Pravijo, da je čas, da napišem nov blog. Pravzaprav so to rekli že pred nekaj časa. Pa naj bo, saj že dolgo časa ni bilo nič novega.
Trenutno sem v enem takem obdobju sprememb. Verjetno največjem ali pa enem največjih. Fakulteta se končuje in s tem se končuje moje redno šolanje. Upam, da prihodnost prinese še malo šolanja, a zaenkrat bo potrebno dokončati diplomo. Nato pa pogledati za službo, ki mi bo omogočala, da se dokončno postavim na svoje noge in bo, upam, izpolnila vsaj del mojih želja. Danes živimo v takem svetu, da bomo delali nekaj let tu, nekaj let tam, v tej in oni državi, na različnih projektih. Zaenkrat še puščam času, da gre svojo pot, čeprav bi bilo potrebno kaj kmalu razmisliti o tem kaj zares početi po končani fakulteti in poiskati primerno službo. Zaenkrat pa me čaka vloga prošnje za podaljšanje statusa, en mesec potepanja po vzhodni obali Avstralije in veliko dela v laboratoriju ter pisanje diplome. Nato pa ... Who knows, bomo videli kaj bo čas prinesel.
Eno je gotovo. Letošnje leto je prineslo konec moje skavtske poti. Čeprav so volčiči še vedno prisrčni in bi si želela še kakšno leto preživeti med njimi, so nesoglasja med voditelji (p)ostala prevelika. Ko te toliko časa ni med njimi, se to pozna na dinamiki - zdi se mi, da nas je to leto s tistimi, s katerimi smo bili že prej skupaj, še malo bolj povezalo, medtem ko se s tistimi, ki so prišl na novo nikakor nismo mogli ujeti. In zato si pravim, da ni vredno. Ni vredno mojega časa, moje volje. Ni vredno tega, da poskušam vsem ustreči in da porabim goro časa za to, da bi se vsi imeli fino. Ni vredno tega, da bi skavte zapustila s slabim občutkom po tem, ko so mi tako ogromno dali. In je čas, da grem naprej in rečem, da smo se imeli fino ter da ima vsaka stvar svoj konec.
Potem pa so tu še vsi tisti, ki me obkrožajo. Ki me včasih spravijo v smeh, včasih pa v slabo voljo. Ki pomagajo pri mojih težavah in ki s svojimi težavami včasih povzročijo neprespane noči. Tisto dekle s katero sva se včasih slišali vsak dan, pa naju je letos razdalja rahlo razdružila. Pa tistih pet, za katere vem, da mi bodo vedno stali ob strani. Tisti fant, ki pravi, da me ima rad in naj malo potrpim. Pa nekdo, pri katerem imam še vedno probleme sprejemati njegove odločitve. Ter vsi tisti, s katerimi smo bili v Avstraliji včasih nerazdružljivi, danes pa pride do pogovorov z njimi ob trenutkih, ko jih najbolj potrebujem. Ja, ta čas spreminja tudi ta razmerja. Ali pa ta razmerja spreminjajo čas. Kakorkoli ... Zgleda, da bo tako prav.
