Noro leto

Zadnjič smo se menili za eno stvar ... Da bi se dobili čez vikend. Pa se je izkazalo, da več kot polovica ljudi ne more, ker so seveda blazno okupirani. Vsak je našel nek izgovor: izpiti, matura, kolokviji, ogromno dela z drugimi stvarmi ... "Male norišnice" pri vseh.:) Sama sem se raje vzdržala debate. Ker točno vem, da se v tistem času, ko bi se dobili, ne bi naučila čisto nič več kot če bi bila doma. Ampak to je stvar do katere sem tudi sama prišla šele letos.

Septembra se je torej začelo moje noro leto. Najprej še z nekaterimi izpiti, ki so ostali od junija in z načrtovanjem novega skavtskega leta. Potem se pa kar ni nehalo. V četrtem letniku so se pri nas očitno odločili, da nas je treba še dokončno utrditi: tako smo cele dneve preživeli na faksu. Poslušali predavanja in sodelovali na vajah. Doma pa pisali poročila in seminarske naloge - polovico vseh seminarjev smo naredili letos. Dela je bilo tudi drugje dovolj: priprava srečanj za naše volkce, usklajevanje voditeljev, kontaktiranje staršev. Potem začetni tečaj plezanja, ki sem ga letos končno spravila pod streho in tako imam po 12 letih tudi uradni dokument o plezanju.:) Pa IAESTE: delo z našimi študenti, ki želijo oditi v tujino in, skupaj s Klaro, komunikacija s tujino in povezava študentje - podjetja - IAESTE v tujini. Na srečo večino tega dela prevzame Klara.:) V prvem semestru sem še živela v Ljubljani in večinoma prihajala v stanovanje ob desetih zvečer. Moje cimre so se sicer spraševale kako mi uspeva, meni pa se pravzaprav ni zdelo nič čudnega. Verjetno je tak samo moj način življenja.:) Če se mi ne bi toliko dogajalo, bi mi bilo dolgčas.

Je pa dejstvo, da sem imela včasih tudi sama izgovore za marsikatero stvar. Ja, še danes najdem kakega: "Joj, oprosti, samo moram res napisati tisto seminarsko." Samo se zavedam, da so to samo izgovori. Koliko časa na dan previsim pred televizijo/ za računalnikom/ v postelji, ko v bistvu niti nisem zaspana? Koliko ur na teden se z nekom "kar nekaj" pogovarjam? Če bi ta čas koristno uporabila, mi nikoli ne bi zmanjkalo časa za učenje. In prav v tem je rešitev: namesto, da sem 3 ure na dan na facebooku, 1 uro na mailu in 1 uro pred televizijo, teh 5 ur izkoristim za učenje (tako ali tako je to maksimalen čas, ki ga v enem dnevu namenim učenju) in nato imam ves ljubi čas za druženje.

To, da nimamo časa je večino časa le izgovor. Samo priti moramo do tega spoznanja. In eno takole noro leto, ti v življenju prinese mnogo spoznanj. ;)

Kadar greš

odneseš delček mene s seboj. Takrat boli. Se tega sploh zavedaš?
Potem minejo ure. Dnevi in tedni.
Minejo ure pretečenih solz. Prijateljskih pogovorov. Objemov. Koncertov, kosil in piknikov.
Potem jaz postanem spet okej.
In ti? Se boš kdaj vrnil? Mi boš vrnil tisti del? Ali ga boš obdržal za vedno?

Poletje

Letos se po dolgem času res veselim poletja. Zakaj? Ker vem, da se bom imela super.
Nekako takole bo šlo:
izpiti
tabor z volčiči
tabor z izvidniki
morje
taborna šola
morje
izpiti
upam, da let nekam daleč, daleč stran.

Vmes pa kaka kava. Pogovor. Smeh, veselje. Verjetno ne bo ušla niti kakšna solzica in nekaj izgubljenih živcev. Sploh če bo treba urejati papirje.

Wooohoo. Poletje prihaja.:) In jaz se ga noro veselim.

Ko se zaljubiš ...

... v glavi se ti zvrti,
ko se zaljubiš, vse lepo se ti zdi,
ko se zaljubiš, svet nazaj se vrti,
ne delaj si skrbi ...

Tako nekako pojejo Čuki. To pa ni blog o ljubezni. Ampak, vsak blog mora imeti naslov. In tole zgoraj je bila pesem, ki se mi je vrtela po glavi večino časa med danajšnjim rolanjem. Ne vem zakaj, ampak očitno sta tista marjetica, ki je rekla ljubi, in mavrica tam malo stran, v moji glavi povzročili nek tak ljubezenski proces.:)

No ... Mogoče pa je malo o ljubezni. Ali pa vsaj o prijateljstvu.
Po naključju sem namreč spoznala nekega fanta. Letos so naključja kar pogosta, saj je tale že drugi letos. Pa je šele maj.;) Najprej sva si nekaj časa dopisovala, potem pa sva rekla, da je verjetno čas, da se tudi v živo kaj zmeniva. In sva se dobila. V Kamniku. On je vprašal: "Kam greva na pijačo" in jaz sem odgovorila: "Ja, lahko greva nekam na pijačo, lahko pa greva na Mali grad in kakšno rečeva." In sva se odločila za Mali grad. Kako zelo sem pogrešala malo toplejše in predvsem suhe dneve, ko bomo spet lahko posedali zunaj in se pogovarjali. Ne maram lokalov, ker se mi zdi, da si tam vedno omejen s prostorom. Če je le možno, sem raje zunaj. In sedeti na obzidju ter se pogovarjati je 100 % skoraj popolna kombinacija. 2 uri sta minili približno tako hitro kot nedeljski koncert: http://www.youtube.com/watch?v=Nx_jPZ-_wZ8&feature=related. Njemu se je mudilo na trening, meni pa k maši in na skavte. Ko sem prišla domov, sem se smejala sama sebi. Za mano je bil super dan. Spoznala sem še enega zanimivega skavta, na skavtskem srečanju pa je bilo spet noro zabavno. Res uživam v vsem tem skupaj. Želim si, da se še dolgo doooolgo ne bi končalo.

Včasih se mi zdi ...

... da te opazim v množici ljudi. Da spet slišim tvoj glas in da nekje v daljavi odmeva tvoj smeh. Včasih se mi zdi, da bom zaklicala tvoje ime in boš spet tu.

Potem se spomnim ... Na pisanje listkov med matematiko in na to kako si se jezila nad določenimi osebki. Na to, kako si vedno puhala cigaretni dim meni pod nos, ne glede na to kako si se obrnila. Na neprespano noč v Beli krajini in pogovore na hodniku. Kako smo tekle pred Vikijem, ko smo bile punce predolgo časa pri fantih. Spomnim se tega, kako si s svojo harmoniko vedno najbolj zažgala na Talent Showu. Spomnim se pogovorov na avtobusu - verjetno si o meni vedela več kot drugi v razredu. In spomnim se, kako te je bilo strah mature in njenih rezultatov. Pa jih potem nikoli nisi izvedela.

Ko mi je včasih zares hudo ... Se spomnim nate. In si rečem: "Življenje je prekratko." Takrat si nadanem nasmeh na obraz in se odpravim nabirat zvončke.

Skavt.

Skavtinja. Skavt. Skavtstvo. In vse ostalo, ki izhaja iz tega korena.

Približno eno leto je minilo od moje skavtske obljube. In še približno eno leto več od mojega prvega skavtskega srečanja. Včasih se malo poglobim v spomine (ja, kaj moreš - zadnje čase se mi to pogosto dogaja). Spomnim se tistega trenutka, ko sem prvič sploh pomislila na to, da bi se dejavno priključila našim kamniškim skavtom. Tri sošolke iz osnovne šole smo po šestih letih sedele skupaj na pijači in med pogovorom prišle do skavtov. Srečno naklučje? Ali samo primeren trenutek? Kakorkoli, ena izmed nas je že bila skavtinja in v to potegnila tudi mene. Za prvo srečanje me je morala Sara kar malo prepričevati. In tukaj lahko rečem: Sara, hvala, da si bila vztrajna. Pred prvim srečanjem mi je malo razbijalo srce: priti med nove voditelje, ki jih ne poznam in ki ne poznajo mene, pa 20 malih otrok. Ojoj, v kaj se spuščam?! Morala sem se postaviti na en hrib in čakati, da otroci pridejo mimo ter jih ogovoriti. Da bi to dejansko kdaj naredila v resničnem življenju? Ne, nikoli! In tudi takrat sem se malo upirala, ampak sem na koncu zbrala dovolj "poguma", da sem to naredila. Skozi leto sem opazovala svoje sovoditelje kako so delali z otroki in kako so imeli z njimi en tak pristen odnos. V moji glavi je odmevalo: "Meni to nikoli ne bo uspelo." Ampak s časom sem se tudi jaz postajala taka. Vsaj zdi se mi tako. To moje prvo leto je bilo namenjeno predvsem učenju z delom, udeleževala sem se volčjih srečanj, se pogovarjala s svojimi sovoditelji, kaj več pa mi na srečo ni bilo treba. Tako se tudi spomnim, kako sem voditelje ostalih vej spoznala precej kasneje. In ob najinem prvem srečanju mi je eden od njih rekel: "Aha, ti si Živa. O tebi smo se pa do sedaj samo pogovarjali.":)

Potem so sledile obljube. Nočne obljube na Svetem Primožu. Vreme je bilo obupno, malo je deževalo, malo je pihalo, mraz pa je bil obupen. Na poti navzgor sva z našo takratno stegovodkinjo ponavljali skavtske zakone in obljubo. Dobila sem svojo rutko, ki danes čez teden visi na stolu in "čaka" na petkove popoldneve. Ter zimovanja. In tabore. Pa izobraževanja.

Poletje je prineslo super poletni tabor, ki se ga še danes vsi z veseljem spominjamo. September pa je malo prevetril naše voditeljske vrste: nekaj jih je odšlo, nekaj prišlo, voditeljske vloge pa so se malo premešale. Novo leto je prineslo tudi 16 novih otrok in seveda veliko prilagajanja.

Kaj so mi dali skavti? Veliko. Še vedno trdim, da veliko več kot večina drugih stvari, ki sem jih počela ali pa jih še počnem v življenju. Naučila sem se potrpežljivosti (to je danes na vajah ugotovil moj sošolec), naučila sem se delati in komunicirati z otroki, iz njih izvleči najbolje ter se kontrolirati, ko nagajajo in tečnarijo. Naučila sem se komunicirati s sovoditelji in starši, ugotovila, da včasih ni dobro vsega povedati in da z vsako stvarjo ne bodo vedno vsi zadovoljni. Erika me je naučila, da je treba odpuščati: ko narediš napako, se za napako opravičiš in pokesaš, nato pa je napaka pozabljena. Moj problem do sedaj ni bil, da ne bi znalodpuščati drugim, ampak da sem se za svoje napake velikokrat preveč sekirala in se z njimi obremenjevala tudi če to ni bilo potrebno. Skavti so v moje življenje prinesli veliko smeha, veselja in koristno preživetih uric. In nikoli, zares nikoli mi ni bilo žal tistega časa, ki sem ga namenila srečanjem ali izobraževanju. Pri skavtih sem se naučila zabijati izolacijo.:) Pa malo kuhati. In an koncu: tukaj sem spoznala cel kup ljudi, ki so na nek način podobni meni. Ob katerih sem lahko točno taka kot sem. Veliko takih, ki jih lahko pokličem, ko mi je hudo. Takih, ki vedno vedo kako pomagati, ki najdejo dobro besedo in ki hodijo z mano na kosila ter se pogovarjajo. Takih, ki so lahko, tako kot jaz, celo noč pokonci in se naslednji dan podajo novim dogodivščinam naproti. Takih, ki lahko ure in ure preživijo ob igranju taroka. Takih, s katerimi hodimo skupaj na kosila in se pogovarjamo o vsem, kar nam pade na pamet. Ja, priznam. V skavta sem se tudi zaljubila. In očitno bo trajalo nekaj časa, da ga pozabim. Ker je res fajn. Ampak ... Ne bom rekla, da moj naslednji fant mogoče ne bo spet skavt.:P Ja, skavti so mi res dali več kot sem si mislila. Rada sem skavtinja. Uživam v tej "norosti, ki deluje".:)

Avstralija?

Tole je zgodba o tem, kaj se lahko rodi iz ene male študentske šale.
Bil je oktober. Ali pa november. En mesec na začetku študijskega leta skratka. Večino svojega prostega časa smo preživljali na mednarodni pisarni, kjer smo se med delom tudi veliko pogovarjali. Med drugim o tem kam si letos želimo na prakso. Klara je bila odločena, da je letos njen čas in da na prakso 100% gre. Sama sem bila bolj neodločna - trdila sem, da je moj čas že minil in da je sedaj čas, da naredim izpite na faksu in zaključim to poglavje svojega življenja. Potem pa so minevali tedni in bili so pogovori. Prišla je drobna šala, da mogoče pa grem na prakso. V Avstralijo. Ali pa v Egipt. Nekam iz Evrope skratka. Stran od vsega tukaj. Bilo je eno čudno obdobje v mojem življenju, ko se mi je zdelo, da tukaj pač nič ne zapuščam.

Prišel je januar, ko smo se začeli državam pošiljati ponudbe za povpraševanje po praksah. Klara je rekla: Živa, sedaj se zmisli kam hočeš. In sem rekla: Avstralija. V Egipt sem sicer zaljubljena, amppak mislim, da je zame bolj primeren samo turistični del Egipta. Na dan, ko sem našo delegacijo odpeljala na letališče, je pri nas močno snežilo. Poslovili smo se in Klara je še rekla: Ko dobim prakso, ti sporočim.;) Res po dveh dnevih prileti SMS: Živa, greš v Avstralijo. Sem dobila super prakso.:) Praksa je bila sicer malo bolj kemijska in malo manj bio, ampak izgubiti ni bilo kaj.

Začelo se je ... Urejanje papirjev ... Pošiljanje. In čakanje. 14 dni. Še vedno se spomnim tistega dneva, ko sem dobila odgovor. Bila sem na mednarodni pisarni, kjer sva bili zmenjeni s Klaro, da se dobiva pred kosilom. Ko je Klara končno pritekla s predavanj, sva se izmenjali za računalnikom: ona je prevrila maile, jaz pa sem šla še kupit bone. In ko sva se odpravili skozi vrata, se je Klara nasmehnila in rekla: "Imam dobro in slabo novico. Katero želiš slišati prej?" "Ok, slabo." "No, ni slabe." "Potem mi pa povej dobro." "Rochelle je pisala. Sprejeta si." Vav, super.:) To je potem še kak mesec ostala najina skrivnost. Nisem prav preveč razglašala okoli, ker sem najprej hotela biti prepričana, da res grem.

14 dni nazaj sem dobila tudi uradno pismo z univerze in napotke kaj vse moram poslati. Ja, kar nekaj dokumentov po treba urediti, kar nekaj stvari, ki jih bom delala prvič (npr. overjanje dokumentacije), potrebno bo najti določene ljudi na faksu ... Ampak mi je uspelo in vsi dokumenti so včeraj prispeli na svojo končno destinacijo. Sedaj bom približno 8 tednov čakala na odobritev in na nadaljna navodila glede vize.

Uh ja. Dogaja se. Res se dogaja. Težko verjamem. Mi bo res uspelo?

Poletje

Kako gre čas, ljudje, kako gre čas.
Spreminja mi srce, spreminja mi obraz.

Kako gre čas, kajne? Lansko poletje se mi zdi še kot včeraj. Tisti teden na Kolpi. Radosten otroški smeh. Večeri ob tabornem ognju. Sprehodi mimo buč z roko v roki. Pečena koruza. Merjenje nogometnega igrišča s koruznim storžem. obmetavanje z vodnimi balončki. Vsi tisti tedni na morju. Ukradeni poletni poljubi. Plavanje. Smeh. Veselje. Sreča. Gore. Strah. Spomnim se, kako sem zablokirala na poti v hribe, pa si me prijel za roko in sva šla naprej. Nesrečna ljubezen. Naliv, ki naju je ujel sredi mesta. Tako mokre obleke, da sem jih najprej ožela v banji, preden sem jih dala v pranje. Dež in sonce. Sladoled. Ja, zdi se, kot da bi bilo včeraj.

Pa je pred nami že skoraj novo poletje. Še 14 dni, pa bo konec faksa. Za nekaj časa - vsaj eno leto. Eno leto brez vsakodnevniih obveznosti. Pred nami je že skoraj poletje. Skoraj. Ker se je vreme odločilo, da bo letos malo počakalo s toplimi dnevi. Mogoče je še bolje tako. Najprej me namreč čaka verjetno najbolj naporen mesec v mojem življenju - letošnji junij bo zanimiv. Zelo zanimiv. Upam pa, da bom na začetku julija lahko z veseljem gledala na pretekli mesec in da mi bo uspelo vse stvari narediti tako kot sem si zastavila. In potem bo julij. En teden tabora z volčiči in en teden tabora z izvidniki in vodnicami. Saj ne vem čisto točno česa se bolj veselim. Verjetno kar obojega, ker bo verjetno oboje noro zabavno.:) Potem pa en teden taborne šole. 3 tedni skavtov - mogoče bo to zadostna količina, da bom lažje preživela tiste pol leta brez njih. Pa kakšen teden morja. In bo minilo. Spet tako prehitro.

Pred mano bo novo poletje. Tisto na južni celini. Novo doživetje, nova izkušnja. Novi ljudje, nove preizkušnje. Komaj čakam. Poletje.:)

Somethin' will have to change

Ja, nekaj se bo moralo spremeniti. To me je zadelo včeraj. S Tejo sva bili domenjeni, da se dobiva v Ljubljani okoli devetih. Deset do devetih začne moj mobitel cingljati in v sporočilu piše: Čakam te v Petiju ob oknu. Jaz pa sem bila še doma. V Kamniku.:S Ja, stvari bo treba začeti spreminjati. Pa začnimo na začetku ...

Dejstvo je, da na dogodke v svojem življenju precej burno reagiram: lahko sem zelo močno vesela kadar se mi dogaja kaj pozitivnega, lahko se hudo razjezim na nekoga, ki mi dela krivico, lahko dolgo zamerim ali hitro odpustim. In ... Kadar me kdo razočara ali pa se mi zgodi kaj nepričakovano slabega, potem sem lahko zelo žalostna. Problem pri vsem tem je, da imam takrat občutek, da si lahko vse privoščim. Da lahko zaradi tega, ker sem žalostna in razočarana, zamujam na dogovorjene sestanke/ kave/ kosila, da lahko zanemarjam svoje obveznosti, da se lahko ne učim in ne pišem seminarske. Da ... Teja pravi, da si to človek sme privoščiti, da je bila ona enaka. Jaz pa se s tem ne strinjam. Ne, ne moreš zanemarjati svojih obveznosti. Ne, ne bom srečna, če zamudiš pol ure na najino domenjeno kavo in ne, ne smeš reči, da imaš pravico ne delati za faks. Samo zato, ker si žalostna in razočarana. To pač niso izgovori. Ne za druge in ne zame. Zato je sedaj res že skrajni čas, da stvari prebolim in da to neha vplivati name in še manj na ljudi okoli mene.

Saj priznam ... Da včasih še vedno jokam ob večerih. Da še vedno mislim nate, da ti imam še toliko povedati. Da si želim, da bi mogoče tole prebral in me razumel. Ampak v to dvomim - ker nisi tak človek. Pogrešam prijatelja. In to, da imaš čas za druge, zame pa ne, me tako zelo boli. Želim si, da bi vse skupaj že minilo. Pa me vsakič, ko že mislim, da sem v redu, nekaj spreleti. Pa sem spet na začetku. Lahko prevrtim čas naprej? Rada bi videla kaj bo čez dva meseca. Bom v redu?

Hvala

Že nekaj časa nazaj je nekdo rekel, da ljudje težko izgovorimo tri besede: prosim, hvala in oprosti. Verjetno je res. Ljudje znamo kritizirati, znamo se hitro razjeziti in se skregati, znamo tečnariti, ni problema nekoga opravljati ali reči nekomu za uslugo ... Zahvaliti se pa je težje. Verjetno se je še težje opravičiti. Torej, ta blog je namenjen vsem tistim, ki bi jim morala večkrat reči hvala. Ne bom naštevala poimensko, ampak upam, da se boste vsi, ki bi se morali, najdli v tem blogu.

Hvala ...
da me znaš postaviti na realna tla.
da me poslušaš in ponudiš ramo za jok.
da mi pošlješ kakšno neumno foro ali pa kak lep song, ko sem totalno na tleh.
da mi znaš odpuščati in da razumeš, da včasih svojega dolgega jezika ne znam zadržati za zobmi (čeprav imaš prav, da bi ga morala).
da me razumeš.
da me imaš rad/a.
da si potrpežljiv/a.
da si pripravljen gledati zvezde z mano.
da pokličeš tudi takrat, ko ti izrecno povem, da ti ne želim jokati po telefonu.
da se skupaj z mano zgražaš nad tistim tipom, ki me do sedaj še ni opazil.
da si mi vedno na razpolago, ko te potrebujem.
da lahko napišeš celo stran mojih dobrih lastnosti.
da me objameš, ko mi je hudo in takrat svet neha obstajati.
da si zapomniš take neumnosti, kot je na primer ta, da sem te nekoč poškropila z vodo.
da sem ob tebi lahko spet otrok.
da me prenašaš, ko tečnarim.
da me učiš potrpežljivosti.
da imaš na kolokviju vedno dva geotrikotnika - ker že točno veš, da bom jaz svojega pozabila doma.
za ves čas, ki mi ga namenjaš, čeprav si mogoče včasih zaposlen/a in bi ga gotovo lahko bolj koristno uporabil/a.

Hvala TI, da si. Resno. Brez tebe bi mi bilo tako zelo težko. In OPROSTI ker premalokrat rečem hvala.

Vsaka stvar se zgodi z razlogom

Na to me je danes opomnil moj skavtski sovoditelj. Njegove besede so bile dobesedno: "Vsaka stvar se zgodi s točno določenim namenom. In vsaka stvar se zgodi točno ob pravem času. Čeprov mi tega v tistem trenutku ne mormo vidt in razumet ..."
Še vedno se sprašujem ali je to samo izgovor, ki ga imamo ljudje, da prebrodimo težke trenutke ali v to dejansko verjamemo?

Res je, stvari minejo. Tako dobre kot tudi slabe. Ampak ... Ali je res, da se vsaka stvar zgodi z namenom? Da je prav da se zgodijo? Ne vem ...
Ja, ni bilo prvo razočaranje v mojem življenju in definitivno ne zadnje. Res je, da sem večino le-teh do danes že pozabila. In ja, verjetno je večina res imela pozitivne posledice. Česa vsega ne bi doživela če bi po gimnaziji odšla na študij v Anglijo. Ne bi bilo IAESTE, ne bi bilo skavtov, verjetno ne plezanja, ne sošolcev in sošolk v Ljubljani ... Pa se še prav dobro spomnim tistega ponedeljka, ko sem izvedela, da so se moje sanje podrle. Spomnim se Nine in najinega kosila v tišine. Spomnim se Michaela, ki je Nino zaskrbljeno spraševal kaj je narobe z mano. Spomnim se kako so se vlekle tiste ure biologije, ki je bila na gimnaziji eden mojih najljubših predmetov. Pa je minilo. Minila je žalost, minil je občutek manjvrednosti. Spet sta prišla veselje in smeh. Samo nekaj časa je moralo miniti, pa je bilo vse v redu. Danes mi ni žal - verjetno sem tukaj doživela veliko več kot bi tam. Se veliko naučila, hkrati pa z IAESTE in skavti pridobila še dodatne veščine, tiste, ki ti jih noben faks ne more dati.
Ali pa konec lanskega poletja. Poskušam se spomniti - je bilo podobno? Danes se smejem sama sebi. Očitno je moralo samo miniti dovolj časa.

Sovražim to, da si me lahko prebral kot odprto knjigo. Sovražim sebe, da sem to dopustila. Sovražim to, da je sedaj tako, kot da te sploh ni bilo. Sovražim, da tako zelo pogrešam pogovor s tabo. Sovražim to, da se ne morem osredotočiti na nobeno stvar, ki bi jo morala narediti. Želim si, da bi bilo vse skupaj že mimo. Da mi ne bi bilo več tako hudo. Koliko časa bo še preteklo do takrat? Koliko pogovorov? Koliko pobarvanih kravic? Koliko ur, ko bom mislila nate? Koliko ur, ko se bom poskušala zamotiti z drugimi stvarmi? Koliko novih ljudi bo moralo priti v moje življenje, koliko novih dogodivščin? Koliko presmejanih večerov in neumnih idej? Bom lahko kdaj rekla, da se je to zgodilo ob pravem času in s pravim razlogom?

http://www.youtube.com/watch?v=tsbkk4SZAqA&feature=related

Razmišljam

O tebi ... O sebi ... O naju.
O tem zakaj se to dogaja? Zakaj je tako težko? Je napačen "timing" kot bi rekla Klara? Ali je samo ... Nekaj.

Trudim se kaj konstruktivnega narediti. Si malo prebrati snov za ponedeljkov izpit. Čeprav naj bi bil baje zanimiv (tako je rekla profesorica) in niti ne vemo koliko je smiselno predelovati tisto suhoparno snov. Narediti kak seminar. Prebrati knjigo ... Verjetno je še najbolj konstruktivno skakanje po trampolinu z Mašo in Majo ter sprehodi v naravo. Sama.

Pogrešam pogovore s tabo. Res jih pogrešam. Sedaj se mi zdi, da sem še toliko bolj sama. Pogrešam tvoj smeh ... Pogrešam.