Hvala

Že nekaj časa nazaj je nekdo rekel, da ljudje težko izgovorimo tri besede: prosim, hvala in oprosti. Verjetno je res. Ljudje znamo kritizirati, znamo se hitro razjeziti in se skregati, znamo tečnariti, ni problema nekoga opravljati ali reči nekomu za uslugo ... Zahvaliti se pa je težje. Verjetno se je še težje opravičiti. Torej, ta blog je namenjen vsem tistim, ki bi jim morala večkrat reči hvala. Ne bom naštevala poimensko, ampak upam, da se boste vsi, ki bi se morali, najdli v tem blogu.

Hvala ...
da me znaš postaviti na realna tla.
da me poslušaš in ponudiš ramo za jok.
da mi pošlješ kakšno neumno foro ali pa kak lep song, ko sem totalno na tleh.
da mi znaš odpuščati in da razumeš, da včasih svojega dolgega jezika ne znam zadržati za zobmi (čeprav imaš prav, da bi ga morala).
da me razumeš.
da me imaš rad/a.
da si potrpežljiv/a.
da si pripravljen gledati zvezde z mano.
da pokličeš tudi takrat, ko ti izrecno povem, da ti ne želim jokati po telefonu.
da se skupaj z mano zgražaš nad tistim tipom, ki me do sedaj še ni opazil.
da si mi vedno na razpolago, ko te potrebujem.
da lahko napišeš celo stran mojih dobrih lastnosti.
da me objameš, ko mi je hudo in takrat svet neha obstajati.
da si zapomniš take neumnosti, kot je na primer ta, da sem te nekoč poškropila z vodo.
da sem ob tebi lahko spet otrok.
da me prenašaš, ko tečnarim.
da me učiš potrpežljivosti.
da imaš na kolokviju vedno dva geotrikotnika - ker že točno veš, da bom jaz svojega pozabila doma.
za ves čas, ki mi ga namenjaš, čeprav si mogoče včasih zaposlen/a in bi ga gotovo lahko bolj koristno uporabil/a.

Hvala TI, da si. Resno. Brez tebe bi mi bilo tako zelo težko. In OPROSTI ker premalokrat rečem hvala.