Na to me je danes opomnil moj skavtski sovoditelj. Njegove besede so bile dobesedno: "Vsaka stvar se zgodi s točno določenim namenom. In vsaka stvar se zgodi točno ob pravem času. Čeprov mi tega v tistem trenutku ne mormo vidt in razumet ..."
Še vedno se sprašujem ali je to samo izgovor, ki ga imamo ljudje, da prebrodimo težke trenutke ali v to dejansko verjamemo?
Res je, stvari minejo. Tako dobre kot tudi slabe. Ampak ... Ali je res, da se vsaka stvar zgodi z namenom? Da je prav da se zgodijo? Ne vem ...
Ja, ni bilo prvo razočaranje v mojem življenju in definitivno ne zadnje. Res je, da sem večino le-teh do danes že pozabila. In ja, verjetno je večina res imela pozitivne posledice. Česa vsega ne bi doživela če bi po gimnaziji odšla na študij v Anglijo. Ne bi bilo IAESTE, ne bi bilo skavtov, verjetno ne plezanja, ne sošolcev in sošolk v Ljubljani ... Pa se še prav dobro spomnim tistega ponedeljka, ko sem izvedela, da so se moje sanje podrle. Spomnim se Nine in najinega kosila v tišine. Spomnim se Michaela, ki je Nino zaskrbljeno spraševal kaj je narobe z mano. Spomnim se kako so se vlekle tiste ure biologije, ki je bila na gimnaziji eden mojih najljubših predmetov. Pa je minilo. Minila je žalost, minil je občutek manjvrednosti. Spet sta prišla veselje in smeh. Samo nekaj časa je moralo miniti, pa je bilo vse v redu. Danes mi ni žal - verjetno sem tukaj doživela veliko več kot bi tam. Se veliko naučila, hkrati pa z IAESTE in skavti pridobila še dodatne veščine, tiste, ki ti jih noben faks ne more dati.
Ali pa konec lanskega poletja. Poskušam se spomniti - je bilo podobno? Danes se smejem sama sebi. Očitno je moralo samo miniti dovolj časa.
Sovražim to, da si me lahko prebral kot odprto knjigo. Sovražim sebe, da sem to dopustila. Sovražim to, da je sedaj tako, kot da te sploh ni bilo. Sovražim, da tako zelo pogrešam pogovor s tabo. Sovražim to, da se ne morem osredotočiti na nobeno stvar, ki bi jo morala narediti. Želim si, da bi bilo vse skupaj že mimo. Da mi ne bi bilo več tako hudo. Koliko časa bo še preteklo do takrat? Koliko pogovorov? Koliko pobarvanih kravic? Koliko ur, ko bom mislila nate? Koliko ur, ko se bom poskušala zamotiti z drugimi stvarmi? Koliko novih ljudi bo moralo priti v moje življenje, koliko novih dogodivščin? Koliko presmejanih večerov in neumnih idej? Bom lahko kdaj rekla, da se je to zgodilo ob pravem času in s pravim razlogom?
http://www.youtube.com/watch?v=tsbkk4SZAqA&feature=related
Ni komentarjev:
Objavite komentar