Somethin' will have to change

Ja, nekaj se bo moralo spremeniti. To me je zadelo včeraj. S Tejo sva bili domenjeni, da se dobiva v Ljubljani okoli devetih. Deset do devetih začne moj mobitel cingljati in v sporočilu piše: Čakam te v Petiju ob oknu. Jaz pa sem bila še doma. V Kamniku.:S Ja, stvari bo treba začeti spreminjati. Pa začnimo na začetku ...

Dejstvo je, da na dogodke v svojem življenju precej burno reagiram: lahko sem zelo močno vesela kadar se mi dogaja kaj pozitivnega, lahko se hudo razjezim na nekoga, ki mi dela krivico, lahko dolgo zamerim ali hitro odpustim. In ... Kadar me kdo razočara ali pa se mi zgodi kaj nepričakovano slabega, potem sem lahko zelo žalostna. Problem pri vsem tem je, da imam takrat občutek, da si lahko vse privoščim. Da lahko zaradi tega, ker sem žalostna in razočarana, zamujam na dogovorjene sestanke/ kave/ kosila, da lahko zanemarjam svoje obveznosti, da se lahko ne učim in ne pišem seminarske. Da ... Teja pravi, da si to človek sme privoščiti, da je bila ona enaka. Jaz pa se s tem ne strinjam. Ne, ne moreš zanemarjati svojih obveznosti. Ne, ne bom srečna, če zamudiš pol ure na najino domenjeno kavo in ne, ne smeš reči, da imaš pravico ne delati za faks. Samo zato, ker si žalostna in razočarana. To pač niso izgovori. Ne za druge in ne zame. Zato je sedaj res že skrajni čas, da stvari prebolim in da to neha vplivati name in še manj na ljudi okoli mene.

Saj priznam ... Da včasih še vedno jokam ob večerih. Da še vedno mislim nate, da ti imam še toliko povedati. Da si želim, da bi mogoče tole prebral in me razumel. Ampak v to dvomim - ker nisi tak človek. Pogrešam prijatelja. In to, da imaš čas za druge, zame pa ne, me tako zelo boli. Želim si, da bi vse skupaj že minilo. Pa me vsakič, ko že mislim, da sem v redu, nekaj spreleti. Pa sem spet na začetku. Lahko prevrtim čas naprej? Rada bi videla kaj bo čez dva meseca. Bom v redu?