... da te opazim v množici ljudi. Da spet slišim tvoj glas in da nekje v daljavi odmeva tvoj smeh. Včasih se mi zdi, da bom zaklicala tvoje ime in boš spet tu.
Potem se spomnim ... Na pisanje listkov med matematiko in na to kako si se jezila nad določenimi osebki. Na to, kako si vedno puhala cigaretni dim meni pod nos, ne glede na to kako si se obrnila. Na neprespano noč v Beli krajini in pogovore na hodniku. Kako smo tekle pred Vikijem, ko smo bile punce predolgo časa pri fantih. Spomnim se tega, kako si s svojo harmoniko vedno najbolj zažgala na Talent Showu. Spomnim se pogovorov na avtobusu - verjetno si o meni vedela več kot drugi v razredu. In spomnim se, kako te je bilo strah mature in njenih rezultatov. Pa jih potem nikoli nisi izvedela.
Ko mi je včasih zares hudo ... Se spomnim nate. In si rečem: "Življenje je prekratko." Takrat si nadanem nasmeh na obraz in se odpravim nabirat zvončke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar