Pariz

23. 7. 2009: Les Invalides, Elizejske poljane in Latinska četrt

Prvi dan. Ne vem čisto točno kdaj je padla odločitev, ampak za prvi dan sva se odločili, da si ogledava tisti muzej, ki smo si ga nazadnje ogledali le na hitro: Les Invalides ali kar invalidi na kratko. Zjutraj sva vstali kar zgodaj (vsaj tako se je izkazalo v prihodnjih dneh) in okoli desetih sva že izstopili iz postaje metroja. V neki zakotni ulici sva poiskali majhno trgovino, kjer sva se opremili z vodo: 1 evro za 0,5 litra. V naslednjih dneh se je izkazalo, da je bila to najcenejša voda, ki sva jo uspeli dobiti v Parizu.
Torej ... Invalidi. V spominu sva imeli, da je to en tak majhen vojaški muzej za katerega ne bova porabili veliko časa. Vstopiva skozi enega izmed vhodov in poskusiva najti karte. Kar kmalu se je izkazalo, da so Francozi uvedli nekaj novega: večinoma nimajo več študentskih vstopnic, imajo pa mladi pod 25. let, ki prihajajo iz EU praktično skoraj povsod zastonj vstop ali pa primerno zreducirane cene. Ko končno prideva do najinih kart se začne raziskovanje muzeja. Na kratko: v muzeju sva preživeli slabih 6 ur, si ogledali celoten muzej in Napoleonovo "grobnico", ugotovili kdo je bil Charles de Gaulle in da je bil v bistvu bolj pomemben od Petaina, o katerem smo se učili v šoli (khm ..., tukaj se mi ponovno pojavijo dvomi o tem kaj se pravzaprav učimo v šoli) ter ugotovili, da tudi Leclerc ni samo ime trgovine, ampak je prav tako priimek človeka, ki ima pomembno mesti v zgodovini Francije. Posneli sva nekaj slik na tako znanih stopnicah ter odkrili prečudovit vrt na drugem koncu invalidov. Le nečesa nisva mogli najti: tistega majhnega dela muzeja, ki smo si ga ogledali takrat, pred šestimi leti.

Ura je kazala že nekaj več kot štiri in najina želodca sta že zahtevala svoj davek. Iskanje primernega mesta, kjer bova lahko dobili nekaj za jesti, je vzelo veliko več časa kot sva si predstavljali. Na koncu sva si naročili omleti v enih braserij (kakor sva jih midve nato poslovenili).

Za odhod v hostel je bilo še prezgodaj. Zato sva odšli še do Elizijskih poljan. V tem času so bile po vseh Elizejskih poljanah postavljene tribune in francoske zastave kar naju je na začetku rahlo presenetilo. Na koncu se nama je zdela najbolj logična razlaga, da je vse to ostalo še od proslavljanja 14. julija in da so vse skupaj pustili do konca dirke Tour de France. Kar bi bilo v bistvu precej logično glede na to, da se je dirka končevala v tistem tednu. Tako sva se počasi sprehajali od obeliska do slavoloka zmage, se občasno usedli na kakšno klopco in opazovali ljudi ter popili kavo (za nekaj več kot 5 eur!). Najina končna postaja je bil slavolok zmage ter želja, da nekje najdeva še kakšno pekarno, da dobiva nekaj za pod zob. Saj sva v Parizu, kjer bi morale biti pekarne s slavnimi rogljički na vsakem koraku. Kaj kmalu se je izkazalo, da se močno motiva. Tako sva se podali še do latinske četrti. Mene je očarala, Eva pa ni bila preveč navdušena. Verjetno je bila samo že preveč utrujena. Po pol ure pohajanja sva končno uspeli najti pekarni, kupili pain au chocolat in rogljičke in se odpravili nazaj proti hostlu, kamor sva dospeli okoli osmih zvečer. Sledil je še prijeten pogovor s cimrama, ki se je zavlekel pozno v noč.:)