Kako smešni smo lahko včasih ljudje? En dan veseli, navdušeni, polni energije in volje do življenja. Druge dneve pa totalno zamorjeni, brez nasmeha na obrazu in totalno depresivni. Se to dogaja samo meni?
Baje je že čas za nov blog, mi pravijo. Tukaj je. Čeprav brez prave rdeče niti in brez nekega dobrega navdiha. Mogoče pa se bo vseeno lepo bral in ga bo vredno spisati. Mogoče.
Za mano je tak zanimiv vikend. Končno smo spet imeli sonček, po dolgem času.
V petek sva z mami odšli smučat. Prvič letos in drugič to sezono. Čeprav mi zjutraj ni bilo do zgodnjega vstajanja in pakiranja smuči, oblačenja kombinezona in vožnje do Krvavca, je prva vožnja odtehtala vso slabo voljo in lenobo poprej. In bilo je dobro.
Včeraj smo se z IAESTovci odpravili v Bohinj. Vsi skupaj smo bili popolnoma navdušeni nad njim. Mislim, da sem bila v Bohinju samo dvakrat: prvič na taborjenju s taborniki in drugič v osnovi šoli v Šoli v naravi. Prvič sem po nekaj dneh pobegnila domov (ker sem imela kot otrok obupno domotožje in nikoli nisem zdržala dolgo časa stran od staršev), drugič pa smo se imeli noro fajn.:) Včerajšnji dan je bil eden boljših v zadnjem času. Ko smo opravili obveznosti, ki so nas prvotno sploh privedle v Bohinj, se je začel še lepši del. Pohod do slapa Voje, skupno kosilo in kremšnite na Bledu. Zakon preživet dan, v dobri družbi in pogovorih.
Vikend se je zaključil bolj klavrno. Z rezultati kolokvija iz prejšnjega tedna, ki niso bili taki, kot sem si želela. Ter s pogovorom z enim osebkom, ki je v meni pustil tak čuden občutek. Še dobro da je dneva praktično konec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar