Proti Manilli

Najin naslednji postanek je bil kraj z imenom Manilla. Če nikoli niste slišali za ta kraj, se nič ne sekirajte. Tam praktično ni nič, razen tegale:

No, k temu se bom vrnila kasneje. Nekje okoli Coffs Harbour sva se torej obrnila proti notranjosti. Ker sama spadam med tiste, ki malo bolj komplicirajo, sva se preden sva se odpravila v "outback" ustavila na informacijski točki. Tam so nama povedali, da je cesta "ozka in ovinkasta". Na to frazo sva se že navadila, vendar sva verjetno v Švici in Sloveniji že navadila kaj dejansko pomeni ozko in ovinkasto. Moj glavni problem je bil, da bi se z avtom zgodilo in ne bi imela telefonskega signala (v Avstraliji signala zmanjka takoj, ko se odpraviš malo od velikih mest). Ko sem delavca v turistični pisarni vprašala koliko ljudi se dejansko pelje po tisti cesti, se je verjetno moral malo zadržati, da se mi ni začel smejati. No ja, malo me je pomiril in skupaj z Lauro smo odbrzeli v notranjost. Po poti sva najprej našle tele slapove:

Po enem postanku sva torej prispela v Manillo. Tam res ni nič, razen izjemno visokih temperatur, ogromno muh ter tistega z zgornje fotografije: baje odločnih pogojev za letenje z jadralnim padalom. In čeprav pravijo, da imajo tam baje 350 dni, ko se da leteti, je Mischi v dve dnevih to uspelo le enkrat in še to za kratek čas.

Tam sva preživela dva dneva ter eno noč. Moram priznati, da je bilo zabavno opazovati 10 ljudi, ki so posedali pred njihovimi začasnimi prebivališči s telefoni v rokah. Vsakih 10 minut so preverjali vremensko napoved in ko je bila ta kolikor toliko v redu, so se spakirali v 10 minutah in odšli. Ko so se vrnili, smo se imeli prav fino, saj so bili vsi izredno zanimivi. Eden izmed njih je bil pomočnik režiserja pri filmu Mad Max ter je imel polno zgodb o snemanju filmov, drugi je postavljal odre za glasbene skupine, tretji ... Ja, veliko zanimivih zgodb. Res prijeten čas. Ko sva rekla, da ne veva katera bi bila najboljša pot do Adelaida, so prinesli ven svoje GPSe ter poiskali najbolj optimalno pot. Najin prvotni načrt, da bi se odpravila proti Brightu, je zaradi slabih vremenskih razmer padel v vodo. Ponoči je Manillo zajela ena izmed najhujših neviht na najini poti in prav vesela sva bila, da nisva šotorila. Naslednji dan sva se prebudila v sončno jutro, od nevih je preostalo le nekaj večjih luž.

Preden sva zapustila Manillo in se vrnila nazaj na asfaltirano cesto, sva po poti rešila še tole želvo: