Proti Blue Mountains

Za konec sva v Canberri po nesreči še ujela fantastičen sončni vzhod. Ta po nesreči je bil moja krivda, ker se je moj mobitel ponovno prilagodil spremembi ure v Evropi. Ampak je bilo vredno:

Nato sva odhitela naprej proti Sydneyu oz. Blue Mountains, to je nekakšno gorovje blizu Sydneya. Po poti sva se ustavila na nekaterih po nesreči odkritih plažah

prečkala Wollongong

ter bila skrajno razočarana nad Great Pacific Drive, ki ne dosega niti 10 % lepote, ki jo ponuja Great Ocean Road.


Do Blue Mountains oz. do največjega kraja, ki se imenuje Katoomba, sva uspela priti šele okoli devetih zvečer. Kraj, kjer sva želela postaviti svoj šotor je bil seveda že zaprt, klicanje na objavljeno številko pa ni pomagalo. Poleg tega je bilo že kar pošteno mraz, tako da sva se odpravila do hostla, ki sva ga videla po poti in dobila postelji v sobi skupaj s 3 Japonci in precej glasno gručo ljudi v sosednji sobi. Ker nisva želela več imeti problemov z iskanjem prenočišča, sva se odločila, da najina jutra prestaviva na bolj zgodnjo uro, kar je pomenilo tudi to, da bo potrebno hoditi spat zgodaj.

Naslednje jutro sva se odpravila najprej do informacijskega centra, kjer sva preposlušala zoprna Nemca, ki sta trdila, da so koale le v živalskih vrtovih in na vsak način želela videti koalo v naravi. Ni pomagalo, da jim je gospa vztrajno prijazno govorila da na tem mestu žal ni pravo rastje za njihovo življenje. Ko sva dobila ustrezne informacije, sva avto prestavila v eno od ulic, kjer je bilo parkiranje zastonj in oddaljeno le nekaj minut od najine izhodne točke pohoda. Po tem, ko sva si ogledala najbolj znane sestre v Avstraliji, formacijo imenovano Three sisters

in se nato spustila po Giant Staircase

ter odšla po predvsem ravni poti mimo Katoomba falls

do Scenic railways, ki naj bi bila najbolj strma železnica na svetu. Včasih namenjena spravljanju premoga na višje predele, danes pa služi le turističnemu namenu.

Nato sva se odpravila nazaj po isti poti ter se vpisala med tiste ljudi, ki so se odpravili po stopnicah v obratni smeri kot večina. Zanimiva izkušnja, čeprav na trenutke rahlo naporna.

Za konec sva se odpravila še na Mt Blackheath. Čeprav je na vrhu tudi razgledna točka, sva se tja v osnovi odpravila zato, da preveriva ali obstaja možnost paraglidinga. Čeprav pogoji niso bili idealni in je bilo vse opremljeno precej po "avstralsko", je bil tokrat vseeno pravi čas, da se preizkusi novo padalo. Dejstva, da je v Avstraliji pokritost s telefonskm signalom obupno slaba, da nisem natačno vedela kam se moram odpeljati, da je bila večina poti neasfaltirana ter da sem šele dobro začela voziti po levi strani, me niso spravljala v preveč dobro voljo. Ampak na koncu se je vse dobro izšlo. V zgodnjem dopoldnevu sva se tako odpravila naprej, proti Byron Bayu.