Ljudje smo, takoj ko prestopimo prag osnovne šole, podvrženi stalnemu ocenjevanju. Najprej ocene pridobivamo skozi našo celotno izobraževalno pot, nato pa se vse kar nadaljuje: študenti ocenjujemo učitelje, nadrejeni delo svojih podrejenih, podajamo oceno dela vlade in to se nadaljuje v neskončnost.
Sprašujem se, ali imajo ocene res tak pozitiven učinek na nas? Se zato, ker vemo, da bomo za svoje delo dobili oceno, res bolj naučimo snov za izpit? Bi šolski sistem vseeno deloval tako kot sedaj?
Na mednarodni maturi poteka ocenjevanje nekoliko drugače kot na nacionalni. Gre za to, da se dijaki skupaj z učitelji učimo in se "borimo" proti zunanjemu ocenjvalcu- maturi. Čeprav nismo imeli formalnih ocen, smo se za sprotne teste vsi učili. Zato, ker so nas stvari zanimale. Ker nismo bili pod pritiskom kakšni bodo rezultati, so bili le-ti vedno dobri. In tudi končni rezultat je bil odličen, kljub temu, da nas dve leti prej niso ustrahovali, da se bliža matura in nam niso dajali slabih ocen.
Sedaj sem na fakulteti in večina predmetov me zanima. Na večini predavanj se imamo fino in se naučimo novih stvari. Učim se zato, ker vem, da bom po fakulteti rabila znanje uporabiti v praksi. In ker mi takrat noben ne bo razlagal kako najti optimalne parametre za PCR reakcijo ter kako zmeriti absorbanco mojega proteina. Zaradi takih stvari v bistvu ocene niso pomembne in včasih delajo več škode kot koristi. Zakaj? Ker se moram danes naučiti naučiti za en izpit in ker vem, da imam čez 14 dni že drugega. Tako se učim kampanjsko in ko vem, da je izpit narejen, knjige pospravim na drugo polico in se začnem učiti za nov izpit. Večina znanja pa ne ostane, ker vem, da mi časovno ne bo zneslo, da se stvari naučim tako, da bi si jih res zapomnila in da jih ne bom pozabila takoj po ustnem izpitu.
Poleg tega univerza dopušča popravljanje izpitov. Kar pri preveč ambicioznih študentih vodi do skrajnosti in popravljanja v neskončnost, ker devetica ni dovolj dobra za njih. Sama se pri tem vprašam ali je to res tako pomembno? Me bo čez 4 leta kdo vprašal koliko sem pisala kolokvij pri fizikalni kemiji? Bo mojega delodajalca zanimalo kakšno oceno imam iz splošne kemije ali bo bolj pomembno to, koliko sem se dejansko naučila na fakulteti, kako znam to znanje uporabljati v praksi, koliko praktičnih izkušenj imam in kako delujem v skupini, v katero sem dodeljena. Upam, da večini ocene ne pomenijo toliko, da bi bilo to ključnega pomena in da se zavedamo, da je ocena poleg znanja skupek različnih dejavnikov, na primer kako delujemo pod stresom in koliko smo pripravljeni tvegati pri tipu abcd vprašanj z negativnimi točkami.
Ta blog ni kritika šolskega sistema ampak kritika družbe in tega, da smo se navadili na to. In je kritika tega, da se s tem vsi preveč obremenjujemo in tako pozabljamo na stvari, ki so mogoče v življenju veliko bolj pomembne.
9 komentarjev:
Vsec mi je tvoje razmisljanje.
Se strinjam in moram reči, da se sama tudi pogosto znajdem v precepu. Ali je ocena merilo mojega znanja, ali je nekaj, kar se včasih tudi malo posreči/ponesreči :/
Zadnjič sva s prijateljem razpravljala o problemu tekmovalnosti; znanstveniki so na kokoših delali poskuse in sicer si jih usmerjali tako, da so nagrajevali le tiste, ki so znesle več jajc. Tako so ves čas izločevali "slabše" in v ostale kokoši vklapljali tekmovalnost. Do česa je prišlo? Kokoši so zaradi tekmovalnosti začeli nesti manj jajc, ker so se obremenjevale le še s tem, kakšna bo pohvala, priznanje, in kako bo kdo kakšno izpodrinil iz mesta, da bo sam na boljšem.
Ne vem, včasih se mi zdi, da ta primer dobro ponazarja ta boj za ocene. Se mi zdi, da me stalni pritisk obremenjuje in da sem na koncu, namesto da bi bila vesela, ker nekaj znam, vesela, da je mimo. Čeprav me zanima, čeprav bi rada znala...
Sicer mi je pa zelo všeč tvoj blog in razmišljanje :)
LP
Ja, tale s kokosmi je zanimiva ja. In dejansko je vcasih situacija taka. Pa da ne bos mislila da delajo take eksperimente samo na kokosih. V dolocenih raziskovalnih skupinah se dogaja tudi to, da ima vec ljudi enako nalogo. In potem si med seboj unicujejo eksperimente, samo za to, da bi dokazali da so oni boljsi. Ce bi morala delati v takem kolektivu, ne vem ce bi dolgo zdrzala. Ze tako se mi vcasih zdi, da samo tekmujemo med sabo kdo bo dobil boljso oceno in ne kdo bo vec znal.
Sem slišala za en primer, ko je človek v Ameriki želel delovati kakor evolucija; preživijo samo najboljši. Podjetje je propadlo, ker je prišlo do takega rivalstva.
Ja, precej zoprno je to. Ampak ne vem ,kaj bi bil najboljši način izkazovanja znanja. Precej mi je všeč skandinavski model dela, kjer se ogromno gradi na timskem delu in na projektih, ki dajo večji del ocene.
Ja, ceprav timsko delo je spet tako, da je fino ce so vsi enakovredni. Enakovredne clane tima je pa precej tezko najti. Vedno pride do nekih konfliktov, ampak je pa res, da je tudi te treba premagovati.
Meni je se vedno vsec princip mednarodne mature: sprotna preverjanja znanja so, ocen ni. To pomeni, da bi se uvedlo neke minimalne standarde, tako kot so sedaj za 6, in bi bilo samo ocenjeno kot narejeno ali pa ne. Pa tudi to s projektnim delom je odlicna ideja, ker se res veliko naucis in kar je sploh pomembno- dejansko ti ostane v glavi.
No, tega pa nisem vedla, da je takšen način. Sliši se dobro, mi smo imeli precej pritiska; sploh, ko so na koncu že profesorji pričakovali od tebe visoke ocene in recimo nisi nekaj pisal 5, pa si naprimer ok 3, pa je bil cel hudič: ja kako pa to? kako se je to lahko tebi zgodilo?! ... kot bi ne vem no, grozno :)
Pri timskem delu vem, da če bi sam izbiral tiste, ki so v timu, ne bi verjetno prišlo do tok konfliktov, ker vsi vemo, koliko bi bil kdo pripravljen narest. AMpak če pa tega ne bi nič uvajali, je pa problem ,ko prideš enkrat v službo in nisi nekako navajen deliti odgovornosti in dela z nekom drugim :/ Kar je zoprno.
Imate pri biologiji celice podobno seminarje kot pri biokemiji? To mora bit res zanimivo :)
Ja, je fajn nacin. Saj sem o tem tudi nekaj pisala. Sicer je res, da smo se vcasih malo svercali in to. Ampak na koncu so bili pa rezultati res dobri, kljub temu, da nas 2 leti niso siliti uciti se zarad ocen.
Ja, pri biokemiji smo imeli seminar tako, da smo dobili ocene, ki se nato pri izpitu pretvorijo v procente. Pri celici naj bi imeli prav ocene, ampak se ne vem kaj in kako. Danes bi morali imeti, pa nam je odpadlo. In smo zaradi tega izgubili eno uro in pol casa da smo prisli tja in nazaj. Skoda res... Se posebej, ker nas ima vecina ta teden se izpit in nam vsak trenutek prav pride.
Js se pa ne morm povsem strinjat s tvojim razlišljanjem. Js osebno jemljem ocene kot motivacijo in ne kot prisilo ali zatiranje ali karkoli negativnega.
A ni velik lepš dobit 10, kokr da vsi pač nardimo? Je pa nujni pogoj, da v ocenjevanju uživaš to, da te ne moti če nekdo dobi več od tebe, oziroma moraš čustva, ki jih ob tem doživljaš obdržat zase.
Tud ocene vlade naprimer. Men se zdi bolš da politiki vejo kaj ljudje mislijo o njih in da so pod 'pritiskom', ker enostavno ni vseeno kaj počnejo. Ker bi na drugi strani tudi lahko rekli, 4 leta vladajte, pol bomo pa vidl kako naprej...
No, da povzamem :) Vsaka stvar ti je lahko všeč, ali te moti, v bistvu je samo od tebe odvisno kako gledaš nanjo.
Ja, saj o tem sem že razmišljala, da potem res ni več nobene selekcije med študenti. Čeprav še zmeraj mislim, da je selekcija, ki je narejena s standardi, ki so postavljeni, dobra in da smo vsi, ki končamo faks, načeloma dovolj dobro usposobljeni za nadaljne delo.
Mogoče je moj problem glede ocen, da mi včasih preveč obremenjujem s tem in ja, tako kot si rekel, se ne znam pravilno odzivati v določenih situacijah.
Glede ocen vlade pa: saj je prav da so. Samo to, kar se včasih tukaj gremo, je pa že preveč. To konstantno menjavanje ministrov in vsega ne vpliva na dobro vseh, predvsem zato, ker odstavljeni ministri niso bili nič slabši.
Objavite komentar