Tek

Zunaj je približno 0 stopinj in ko pogledam vem opazim, da se veje dreves kar močno upogibajo. Vseeno pa je sonce nekje na sredini neba in dan skoraj ne bi mogel biti lepši.

Odločitev je padla že zjutraj: popoldne grem tečt. Glede na to, da že kar nekaj časa nisem resno tekla, sem se odločila za krog do Duplice, ki mi vzame običajno približno 40 minut. Obujem Nikice in grem. Utrip se umiri pri 175, kar je približno 8 manj kot običajno (to po preračunu nanese slabih 500 utripov v eni uri). Boleče pokostnice me opominjajo, da moje telo ni narejeno za tek iz Špice in da je že skrajni čas, da s tem preneham. Bolečina v teku sicer pomeni rdečo luč (kot so mi povedali bolj izkušeni), ampak jaz sem jo prevozila že tolikokrat, da mi je moje telo "vozniško dovoljenje" že zdavnaj vzelo. Zato bolečino pač ignoriram in teče naprej. Ne vem čisto natančno kdaj, ampak enkrat vmes me je nehalo boleti in tek je postal užitek. Ko sem po približno 40 minutah pritekla mimo naše hiše, mi še ni bilo dovolj, zato sem se odločila za še en malo krajši krog. Po petnajstih minutah še za enega... In na koncu se je ura ustavila po 70 minutah. Počutila sem se odlično ter ponovno ugotovila kaj pomeni dobra baza.