Čas je za ...

... update. :) Pa začnimo kar po vrsti ...

Služba
Danes sem po skoraj enem mesecu uspela dobiti svojo kiveto. No, pravzaprav ni moja, ampak je sposojena. Moja je nekje na poti iz Sydneya. Ker je kiveta nujna za pravilne spektre in ker so spektri nujni za moj prvi korak, v zadnjem mesecu nisem naredila prav veliko. Razen brala ogromne količine člankov in knjig in hodila v laboratorij z drugimi ter poskušala posrkati vase čim več informacij in podatkov, ki jih lahko dobim. Kar občasno izpade malo smešno, ker me vsi sprašujejo kaj bom pravzaprav delala na tisti določeni napravi, jaz pa ne vem čisto točno in potem to zveni nekako takole: hmmm. Ja ... Am ... Well ... Problem je tudi, ker je moje delo osredotočeno na dve napravi, ki jih v Sloveniji še nikoli nisem videla in je tako zame vse španska vas. Eni se reče plasma reactor in z njegovo pomočjo lahko na naše vzorce nanesemo tanek vzorec nekega materiala, ki po možnosti izboljša lastnosti našega vzorca. Druga naprava je XPS (X-ray Photoelectron Spectroscopy). Namenjena je predvsem analizi, se pa da o tem nekaj najti na wikiju, če koga zanima. ;)

Družba
Bom začela kar po vrsti.

Paul (Avstrijec) in Gilles (Belgijec) delata na instem inštitutu in v isti stavbi. Oba sta tukaj prek IAESTE in delata v bistvu na precej podobnih projektih. Vsi pa uporabljamo iste naprave, kar je fino, ker si lahko občasno malo izmenjamo naše znanje.
Potem je tukaj še Carla, ki je edina Avstralka v naši družbi. Zaseda mizo poleg mene in mi je prvotno dajala vtis nedosegljivosti. Na zadnjem kampiranju pa sva preživeli precej časa skupaj in se precej povezali, tako da me sedaj večkrat vzame s seboj v laboratorij, da ji kaj pomagam in mi kaj razloži. Malo je smešna, ampak super punca. Stara 28 let in že 6 let poročena, polna energije, vedno pripravljena na akcijo. Poleg tega se z mano ukvarja s Petunjo (tako je ime plazma reaktorju).
Aga in Kamil sta Poljaka. Oba delata na istem inštitutu. On je zaposlen, ona piše doktorat. Kamil je bil tukaj na praksi, potem so mu ponudili službo. Vmes je šel domov, diplomiral, se poročil in nato sta se skupaj vrnila nazaj. Aga je bila v bistvu prva, ki sem jo spoznala tukaj. Nato mi je predstavila vse ostale in je na splošno odgovorna za to, da sem spoznala precej ljudi tukaj. Oba sta zabavna in super in mislim, da bi brez njiju vsa stvar kar malo zamrla.
Jay je še eden, ki dela na praktično istih stvareh. Po izobrazbi fizik, po narodnosti Indijec, super fant, ki živi blizu mene. Ponavadi je zraven na vseh dogodkih, ki se dogajajo. Če včasih Carlo kličemo mami, je on neke vrste očka, ki nas po zabavi razvozi domov (vsaj tiste, ki stanujemo v isti smeri).

Nemca Patrick in Kilian delata na istem inštitutu, ampak v drugi stavbi. Ukvarjata se z biomehaniko - trenutno proučujejo sile, ki delujejo na človeka v avtu. Precej zanimiva stvar. Na njiju se človek lahko zanese, da bo vse v redu. Ko sta šla, po spletu naključij, z nami kampirat, sem vedela, da bo vse v redu. Ponavadi se srečamo kje na stopnicah, ki prideta v našo stavbo po kavo (ker je v njihovi nimajo in sta z našim avtomatom za kavo tako postala že stara znanca).

The boys oziroma Leonardo, Celio (Brazilca), Josh (Anglež) in Gabor (Madžar) so fantje, ki delajo in živijo skupaj. Včasih si želim, da bi lahko neopazno preživela dan v njihovi hiši - mislim, da bi se neizmerno zabavala. Brez njih ni nobene prave zabave, še kosila niso enaka kadar manjkajo. ;)

Apu je moj cimer in sodelavec. Na trenutke se zdi kot starejši brat, ki zelo lepo skrbi zame. V osnovi je iz Indije, a živi v Avstraliji že toliko časa, da ima tudi avstralsko državljanstvo. No, v bistvu ima samo avstralsko državljanstvo, ampak to niti ni važno. Po izobrazbi je računalničar in piše software za nekatere naprave, ki jih imamo na inštitutu. Velikokrat se namreč zgodi, da določen inštrument naredijo kar študentje sami. Če hočeš potem rezultate primerno obdelat, potrebuješ software in za to je zadolžen Apu.

Potem je tukaj ena večja skupina, ki se včasih malo distancira. Sestavljajo jo Nemca: Kamil in Franziska, Francozi: Gerome, Benoit in Mickael ter Nizozemec Jeroen. Jaz se sicer z vsemi dobro razumem, je pa zelo očitno, da sta v vsem tem času nastali dve skupini, ki malo tekmujeta med seboj katera se bo imela bolje.
Mislim, da je to to, kar se družbe tiče.

Življenje
je tukaj precej bolj sproščeno kot doma. Delovne ure so sicer 9-5, ampak se noben ne ukvarja preveč s tem kdaj prideš, kdaj greš in kaj delaš vmes. Važno je, da svoje delo dobro opraviš. Po pravici povedano se mi zdi, da večina ljudi pride malo po 9 in odide malo pred 5. Ljudje na splošno manj komplicirajo, življenje jemljejo tako kot pride. Če se kaj pokvari, se bo tudi popravilo. Če kaj uničiš, se bo pač zamenjalo. Če česa ne razumeš, ti bodo še enkrat razložili. Nikomur se nikamor ne mudi, v trgovini te bodo vprašali kako si (čeprav verjetno drugega odgovora kot v redu večinoma ne pričakujejo), na avtobusu ali travmaju se lahko s teboj začne pogovarjati neznanec ... Ja, tako je življenje tukaj. :)

Ah, dovolj za danes. Drugič več. :) Pozdravčke iz "down under".