9000 km v 20 dneh ali popotovanje od Adelaida do Darwina

Ideja je padla že kar zgodaj po mojem prihodu v "deželo tam spodaj", vse skupaj pa se je malo bolj izkrastiliziralo v začetku decembra. Ja, res gremo na to potovanje. Od Adelaida do Darwina. Več kot 9000 km. Z avtom. Že sama misel je bila strašljiva, ampak včasih se je potrebno malo prepustiti dogodkom, da te nosijo.

Adelaide - Coober Pedy
Naša prva postojanka je bila torej Coober Pedy. Približno 850 km severno od našega doma. Znan kot svetovna prestolnica opalov in kot mesto, kjer lahko kampiraš pod zemljo. Poleg tega pa tudi eno izmed bolj multikulturalnih mest v Avstraliji, kjer lahko med drugim najdeš hrvata in grka, ki ti bosta želela prodati opale, srbsko pravoslavno cerkev, neko drugo cerkev v središču mesta, kjer imajo obešeno sliko iz Brezij (s slovenskim napisom), hrvaško družabno društvo ... Naša družba (sestavljena iz 4 ljudi: Aga, Kamil, Mischa and moi) je tako rezervirala kapiranje pod zemljo in "opal mining tour". Razlog zakaj so stvari pod zemljo je precejšnja vročina, ki je običajna za to območje, ki pa je mi, na srečo, nismo občutili (ja, vremenske spremembe in take fore). Tam spodaj sicer ni potreb po postavljanju šotora, ampak smo to vseeno naredili. Iz dveh razlogov: da smo lahko dobili sliko šotora pod zemljo (:P) in da smo malo vadili kako čim hitreje postaviti šotor v primeru dežja. Potem smo se udeležili ture, kjer so nam razložili kako nastanejo opali, kako razlikovati vredne in ničvredne opale, kako lahko sam iščeš opale (ja, dejansko se to da in ni preveč komplicirano - edini problem je, da jih ni preveč lahko najti) in kako sploh poteka samo raziskovanje. Zanimiva stvar. Naslednje jutro smo se podali na lov za opali, nato pa nadaljevali pot:

Coober Pedy - Alice Springs
Alice Springs je največje mesto sredi ničesar. Cela centralna Avstralija je načeloma ena velika puščava, ki pa je bila začuda mnogo bolj zelena kot smo si predstavljali. Cesta, ki povezuje Adelaide in Darwin se imenuje Stuart Highway in je prb. 1500 km dolga neprekinjena, ravna asfaltirana cesta. Alice Springs je bila bolj postojanka na naši poti, ker smo si po prb. 1500 prevoženiih km vsi želeli samo čim prej zaspati.

Alice Springs - Tennant Creek
Nato nas je pot vodila naprej na sever, proti mestu, ki se imenuje Tennant Creek. Vmes smo se ustavili v Devils Marbles. V osnovi je to formacija kamnov, kjer se je dalo narediti precej dobre fotografije (photoshooting no.1), kaj več pa si lahko preberete na temle linku: http://en.wikipedia.org/wiki/Devils_Marbles_Conservation_Reserve. V tem trenutku smo že bili v območju NT (Northern Teritory). Mislim, da me je tukaj prvič zares zadela vročina, ki vlada na tem območju. Celotna formacija je precej impresivna in če se kdaj odpravite v ta predel, priporočam, da zavijete s ceste in si jo ogledate. Večer se je končal v Tennant Creeku, ki je znan po rudnikih zlata. Tukaj smo tudi prvič ugotovili, da deževna doba ne pomeni le več dežja, ampak tudi to, da si večina ljudi zaradi pomanjkanja turistov vzame prosto. Tako je kar precej stvari zaprtih in naš obisk rudnika zlata je tako padel v vodo. Postavljanje šotora št. 3, večerja, spanje.

Tennant Creek - Katherine
Sledil je dan vožnje, ki se je končal v Katherine. Po poti smo se ustavili v Mataranki, to je prostor, kjer se odvija knjiga We of the never never (http://en.wikipedia.org/wiki/We_of_the_Never_Never). Poleg tega pa je znana po toplih vrelcih, kjer se da plavati v čudovitem tropskem okolju. Po osvežitvi smo nadaljevali pot proti našemu cilju za ta dan. Prvi dež. Težke odločitve med kampiranjem za 40 dolarjev in kabino za 160 dolarjev. Odločili smo se za kampiranje, kar se je izkazalo za rahlo neugodno odločitev. Evakuacija šotora sredi noči po tem, ko smo se zbudili v 3 cm vode in prenočitev v avtu sta imela za posledico malo slabe volje in utrujenost naslednji dan. Zjutraj nas je na srečo zbudilo sonce, ki je omogočilo vsaj zasilno posušitev šotora in normalno pakiranje. Hkrati pa je ta noč prinesla odločitev, da v območju severno od Katherine ne kampiramo več.

Katherine - Kakadu National Park
Blizu Katherine se nahaja Nitmiluk National Park, ki je bil prvi park, ki nam je ponudil nekaj prostora za "bushwalking". Kar nekaj prehojenih kilometrov v vročini in vlagi je bilo poplačanih s prvim (od mnogih) prečudovitih slapov, ki smo jih videli na našem potovanju. Slapovi navadno padajo v tako imenovane "pools", ki omogočajo kopanje, ampak tega tokrat nismo izkoristili. Po osvežitvi smo se odpravili nazaj, po poti so nas spremljali črni oblaki in nekaj dežnih kapelj, ki pa so se kmalu posušile. Pot smo nadaljevali mimo Edith Falls, ki so bili res čudoviti. Na žalost pa si jih, zaradi obilice dežja v preteklih dneh, ki je imelo za rezultat poplavljeno pot, nismo mogli pobliže ogledati. Ampak je tudi pogled od daleč zadostoval. Večer se je zaključil v Kakadu National Park, kjer smo že poprej rezervirali bungalov nad katerim smo bili vsi navdušeni. Sama arhitektura je precej preprosta: ena soba iz sten, ki prepuščajo veter in omogočajo, da prosto "diha", 4 postelje in ventilator na stropu. Ampak se mi zdi, da smo se vsi štirje zaljubili v to malo bivališče. Cel dan pohajkovanja, večerja, tropska vročina, spanje.

Kakadu National Park (NP)
Moji prvi vtisi: prava tropska vročina, narava, odličen kraj za dolge sprehode, kraj ki mi bo definitivno prirasel k srcu. In nisem se motila. Mislim, da smo se vsi zaljubili v ta prostor, kjer smo preživeli nekaj dni. Odpravili smo se na 2 daljša pohoda, kjer smo bili večinoma sami (ja, deževna sezona in to). Narava je prečudovita, drugi pohod pa se je končal s slapom in naravnim bazenom pod njim. Na informacijah so nam rekli, da je ta predel varen za plavanje, tako da smo se trije izmed četvorke odločili, da poskusimo našo srečo. :P Kakadu namreč leži že dovolj na severu, da to območje lahko okupirajo krokodili. Med suho dobo jih precej uspešno lovijo, v času deževne dobe pa poplav in krokodilov ni več mogoče kontrolirati. Previdnost ni nikoli odveč, hkrati pa je bila to ena redkih priložnosti, da plavamo v območju NT. Čeprav je govora o krokodilih mnogo, pa je pravzaprav kar težko najti krokodila v naravi. To smo izkusili zadnji dan našega bivanja tukaj, ko smo se odpravili na "križarjenje" po South Alligator River. Veliko narave, poplavljenih poti, nenavadih rož in ptičev in ... po kake pol ure smo uspeli zaznati tudi krokodila. A na žalost le za trenutek, ker se je nato spet skril pod površje. Krokodili lahko preživijo pod vodo tudi kako uro ali dve in so zmožni zreducirati svoj srčni utrip na le nekaj utripov na minuto. Precej osupljive živali. Od tukaj smo se nato odpravili naprej na pot, božični dan smo namreč želeli preživeti na najbolj severni točki našega potovanja.

Darwin
je glavno mesto NT, ki pa nas ni preveč očaralo. Je precej majhno, definitivno veliko manjše od Adelaida. Cel center obsega približno 2 ulici. Verjetno nismo imeli prav dobrega občutka tudi zato, ker je bil naš hostel v precej slabem stanju, poleg tega pa so se nad nami kar konstantno zbirali črni oblaki. V Darwinu smo tako malo pohajkovali, si privoščili večerjo zunaj (po tednu dni kampiranja, tortilj in riža kar dobrodošla sprememba), ter si ogledali dve atrakciji severnega teritorija: fishfeeding in farmo krokodilov. Fishfeeding pravzaprav ni nič posebnega: en zalivček v katerega priplavajo ribe, ker so navajene, da jih ljudje ob določenih urah dneva hranijo. Fino je, ker ti povejo malo več o ribah, ki plavajo okoli, občutek, ko ti nešteto velik rib plava okoli nog je zanimiv, drugače pa je to verjetno bolj stvar nad katero so navdušeni otroci. Farma krokodilov pa je bila precej bolj zanimiva. Po naključju nam je uspelo priti tja ravno v času, ko so imeli vodeno turo, tako da nam je fant, ki tam dela, malo razložil o krokodilih, o njihovih značilnostih in kako napadejo. Potem smo gledali tudi kako jih hranijo in ko vidiš kako nepričakovano in hitro zagrabi tisti kos mesa, ti je precej jasno, da nimaš prav veliko možnosti v kolikor se znajdeš v vodi skupaj s krokodilom. Prav to je tudi namen takih centrov: izobraževati turiste, da krokodili napadejo iznenada in da nikoli nisi dovolj previden. Darwin je bil tudi mesto, kjer smo morali prvič preurediti naš originalni plan potovanja: dež je v preteklih dneh precej namočil ceste, tako da je bil obisk Brooma precej nemogoč. Asfaltirana cesta bi nam namreč vzela preveč časa, nesfaltirana, krajša cesta pa bi bila neprevozna ali pa prevozna z zelo nizko hitrosjo. Tako smo se odločili, da se obrnemo nazaj proti jugu in preživimo več časa na določenih točkah po tej poti.

Litchfield National Park
Ta park je sicer bil na našem potovalnem spisku, a smo mu po spremembi plana namenili nekoliko več časa kot je bilo prvotno mišljeno. Če doma delamo neko primerjavo med Blejskim in Bohinjskim jezerom in Postonjsko ter Škocjanskimi jamami, lahko tukaj tudi potegnemo primerjavo med Kakadujem in Litchfieldom. V tem primeru je Kakadu bolj podoben Bohinju ali Škocjanskim jamam. Svojo lepoto skriva in ni tako na očeh. Če si moral tam do slapu hoditi nekaj ur po precej težkih razmerah, je bil tukaj slap oddaljen le pol kilometra, hkrati pa je bilo tudi možnosti za kopanje več kot v Kakaduju. Še vedno mi je bil Kakadu malo bolj všeč, čeprav je bil tudi Litcfield očarljiv. Predvsem pa bolj dostopen v teh težkih deževnik razmerah. ;) Čeprav so nas med kopanjem v enem izmed naravnih bazenov spodili iz vode, ker so pričakovali monsunsko deževje, ki bi lahko prevrnilo kako drevo in bi lahko bilo potencialno nevarno za kopalce. Na koncu ni bilo nič hujšega, ampak Avstralci se držijo načela, da je bolje delovati preventivno. ;) V Litchfieldu smo si še ogledali ogromne strukture, ki jih gradijo termiti, da se zaščitijo pred vremenskimi nevšečnostmi. Teh struktur je sicer polno po vsem severnem območju, ampak tukaj imaš včasih občutek, da si se znašel pred ogromnim pokopališčem. ;)

Litchfield NP - Kakadu NP
Iz Litchfielda smo šli nazaj v Kakadu. Iz dveh razlogov: ker smo bili vsi navdušeni nad njim in ker smo po reorganizaciji prvotnega plana imeli več časa kot bi ga imeli sicer. Prvotni namen je bil Ubirr. A nas je na žalost že po prb. 300 m ustavilo 80 cm vode na cesti. Neprehodna cesta torej. Tako smo se obrnili in odšli pogledat razgled na en drug, manjši hrib. Ubirr je najbolj znana vzpetina v Kakaduju, ljudje pogosto hodijo tja, da si od tam ogledajo sončni zahod in da imajo razgled nad celotno pokrajino. Druga možnost ni bila tako impresivna, vseeno pa smo imeli nekaj razgleda in miru. Dokler nas niso temni oblaki pregnali nazaj.

Kakadu NP - Tennant Creek - Alice Springs
Nekje vmes je padla odločitev, da novo leto preživimo v Alice Springs. Ta odločitev je pomenila gromno prevoženo razdaljo. 950 km v enem dnevu. Tako smo eno noč preživeli v Tennant Creeku. Kopanje v Mataranki in "Grenkih vrelcih" je odpadlo zaradi poplavljene ceste. Smo si pa ogledali hranjenje rib, ki se jim reče Baramundi. To so ekstra ogromne ribe in moram reči, da je bilo kar zanimivo. Lovijo le žive stvari in ko se dvignejo pod površje, da zagrabijo hrano, povzročijo zelo glasen zvok. Tak, da se ga na začetku močno ustrašiš. In ko je tisti gospod potegnil ribo ven iz vode, smo vsi obstali z odprtimi usti. Vsekakor vredno ogleda.
V Alice Springsu smo tako preživeli novo leto. Si ogledali ognjemet. In dolgo spali naslednji dan. No, v bistvu ne tako dolgo, ker nas je nekaj po 8 zbudilo močno sonce. Ampak, glede na to, da smo v preteklih tednih vstajali ob 7 ali prej, je bilo to precej pozno. Tako smo se odločili, da si gremo ogledat Desert Park. Alice je mesto sredi puščave, z letno količino dežja nekaj mm. Tukaj pa nas je verjetno ujela ena hujših ploh po našem odhodu iz Darwina. Zaradi vremena, je bil park skoraj v celoti prazen. Ena članice naše ekipe je imela migreno, tako da jo je drugi odpeljal nazaj v šotor. Tako sva s švicarjem Mischo ostala sama in bila deležna predavanja o plazilcih, ki jih imajo v parku. Zelo zanimivo. Mislim, da sem se navdušila nad plazilci in Thorny Devil je od tistega dne naprej moja nova najljubša žival. Nato je sledila predstavitev kengurujev. Kenguruji se načeloma obravnavajo kot živali, ki jih noben kaj preveč ne mara. Predvsem zato, ker so povsod in ker imaš ponavadi to neizmerno srečo, da kakega zbiješ in imaš potem totalko. Po tem predavanju pa sem začela na njih gledati malo drugače. Facinantne živali. Do takrat recimo nisem vedela, da rep uporabljajo kot peto nogo pri počasnem gibanju. Da imajo na zadnjem delu noge posebno mišico, ki omogoča skakljanje in da je samica v neugodnih razmerah sposobna ustaviti rast blastociste (zarodka) in nato ponovno sprožiti razvoj, ko so okoliščine spet ugodne. Tretje predavanje je bilo o pticah, ki so na vrhu prehranjevalne verige (birds of prey). Po predavanju smo se še malo sprehajali po samem parku in tako tam preživeli približno tri četrtine dneva. V kolikor boste kdaj kje v okolici Alice, priporočam obisk. ;)

Alice Springs - Kings Canyon
Iz deževne puščave smo se odpravili nekam, kjer pa res ne bi več smelo deževati. Uluru. No, dežja se nismo uspeli znebiti, vseeno pa ga je bilo bistveno manj kot v preteklih dneh. Naša prva postojanka je bila Kings Creek. Do tja smo se pripeljali po približno 100 km dolgi neasfaltirani cesti. Ker nam ni uspelo priti do Brooma, smo jahanje kamel tako prestavili na Kings Creek. Zanimiva izkušnja, ampak bi težko rekla, da je bilo kaj posebnega. Od tu smo se odpravili naprej v Kings Canyon, saj smo za naslednje jutro planirali pohod po planoti tega območja. Glede na vremensko napoved, ki je napovedovala do 45 stopinj celzija, je bila edina realna odločitev pohod začeti okoli sedmih zjutraj. In tako smo tudi ga. Tam nekje. In bilo je vredno. Po začetnem precej strmem vzponu, je skoraj celotna pot speljana po vrhu planote. Pogled na celo dolino pod nami, prekrasna narava, super pohod, skriti kotički, sprostitev ob manjšem "jezercu" sredi ničesar. Vsa naša, na naravo mahnjena, odprava je bila navdušena.

Kings Canyon - Uluru
Pa smo ga končno dočakali. To svetovno čudo. Po več kot 14 dneh potovanja smo prispeli v pravi rdeči center. Uluru je avstralski največji goli monolit. To pomeni, da nima po vrhu nobenih dreves ter da je v bistvu ena sama skala. Prvi večer smo šli na krajši pohod do še ene znamenitosti v tem območju, ki se imenuje Kata Tjuta oziroma The Olgas. Ta je sestavljena iz več ogromnih skal, najvišja točka je za prb. 100 m višja od Uluruja in je prav tako fascinantna kot sam Uluru. Z enim članom ekipe, Mischo, sva se odločila da si ogledava sončni vzhod nad Ulurujem. Ker sva bila brez avtomobila, sva lov na najboljšo možno točko pričela ob 4 zjutraj. In kar hitro našla primerno razgledno točko. Sicer je bila dokaj daleč, a vseeno sva bila deležna sončnega vzhoda in spreminjanja barv samega monolita (kljub temu, da so se vmes začeli pojavljati oblaki). Po zajtrku smo se odpravili na vodeno turo okoli dela Ulurja, kjer nam je aboriginsski vodič razložil nekaj več o samem kraju okoli katerega smo hodili. Po kratkem pohodu smo se ustavili še v aboriginskem centru. Na Uluru je sicer možno tudi splezati, ampak je pohod v trenutnih razmerah mogoč le do 8 ure zjutraj. Poleg tega pa Aborigini niso navdušeni nad tem dejanjem. Po obisku centra, so mi stvari malo bolj jasne. Aborigini se namreč čutijo odgovorne za ljudi, ki plezajo na to njihovo dediščino in smrti, ki se zgodijo tam ne prinašajo nič dobrega. Poleg tega sem v aboriginskem centru naletela na zanimiv zapis: kaj si odnesel z Uluruja? Še eno sliko? Kaj ti bo slika, če ne dojameš kako veliko ta kraj pomeni domačinom. To mi je dalo misliti.

Iz Uluruja nazaj na jug
Po odhodu iz Uluruja smo se odpravili nazaj na jug. Po 150 km neasfaltirane ceste, skozi poslikano puščavo (ki se tako imenuje zaradi spreminjajočih barv, predvsem velike količine bele in dejansko prave puščave), čez Coober Pedy (kjer smo popravili poškodovano gumo na avtu) do majhnega mesta, ki se imenuje Glendabo. To je tako tipično outback mesto z majhnim številom ljudi, veeeeeeelikim številom muh in enim all-in-one človekom, ki je bil v tem primeru barman, natakar in receptor površine za kampiranje. Tukaj smo našli najcenejše in obenem eno najlepših mest na katerih smo kampirali na našem potovanju. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo zunaj toplo in suho in da, po dolgem času, prvič ni bilo nevarnosti, da bi deževalo. Po zadnji noči v šotoru smo se odpravili proti domu. Skozi Woomero - to je posebno mesto, ki je bilo dolgo časa zaprto za javnost, saj je bilo del območja kjer so med drugo svetovno vojno testirali različne rakete, nato pa je bilo to območje testiranja vesoljskih plovil. Danes je mesto odprto in se ponaša s fino razstavo raket in letal na prostem. Pot smo nadaljevali mimo jezera Hart, ki je eno izmed mnogih slanih jezer. Kadar voda nima iztoka v morje, ostaja na površju. Tekočina izhlapi, ostanejo pa ogromne površine soli. V Port Augusti smo se ustavili na še zadnjem kosilu = tortilje + zelenjava iz pločevink ;), nato pa smo po 20 dneh odbrzeli proti domu.

Bilo je fino. Nastalo je eno novo močno prijateljstvo. Ostala so se okrepila. V glavi roji od vtisov. Še eno super potovanje.

Slikovno gradivo je dostopno tukaj:
http://www.facebook.com/album.php?aid=261921&id=595374000&l=39dd33ab0d
http://www.facebook.com/album.php?aid=261975&id=595374000&l=5020089d57