... bolezen. In ja, spet sem zbolela.
Nazadnje sem imela vneta ušesa konec januarja, sedaj pa spet. V torek sem odšla k zdravnici, ker sem se precej slabo počutila in ker se nisem mogla učiti (glede na to, da sem imela danes izpit, je bil to pomemben dejavnik mojega obiska pri zdravniku). Izkazalo se je, da moja raven levkocitov ni kritična in da je Hb spet na normalni ravni. Vseeno pa sem dobila zdravila proti vnetju ušes, če se stanje slučajno poslabša.
Vedno sem imela občutek da v primerjavi z ostalimi ljudmi pojem precej več zdravil. Ampak danes se mi zdi, da to ni čisto res. Je pa res, da ne čakam, da se bolezen razvije. Mogoče je res, da bi kdaj kakšna bolečina minila sama od sebe. Je pa tudi res, da si ne predstavljam koliko tablet bi vzela če bi se tista bolečina, zaradi katere včasih preventivno vzamem zdravilo, razvila v kaj več.
Torej... Dobila sem zdravila in takrat sem začela razmišljati kaj bi se zgodilo, če bi bili antibiotiki, ki so sedaj samo na recept, prosto dostopni v lekarni. Osebno se mi nekako zdi, da z antibiotiki, za katere se moram sama odločiti ali jih bom vzela ali ne, ravnam bolj previdno. In tako sem vzela zdravila šele, ko je bila bolečina v ušesih res že skoraj neznosna in ko nekaj večerov nisem prespala. Kadar pa dobim antibiotike pri zdravniku, se ne oziram na to ali me kaj res boli, ampak jih pač pojem in to je to. Verjetno je res, da nekaj prispeva tudi to, da imam konstantna vnetja ušes že od malega in vem približno kdaj je kritično in kdaj ne. Je pa res, da bi kdaj kakšna bolezen sama po sebi izvenela, če ne bi takoj tekla k zdravniku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar