nasmeh

Večina naših vaj izgleda tako, da nastavimo reakcijo in nato čakamo kar nekaj časa (včasih več kot uro), da reakcija poteče. Vmes se večinoma pogovarjamo o različnih stvareh, ki pač v toku časa pridejo na vrsto. Danes smo se pogovarjali o pozdravljanju. Fino je, ker smo v razredu zbrani z vseh vetrov: nekaj nas je iz vasi in manjših mest, nekaj Ljubljančanov, Mariborčani... Pri nas na vasi je nekako navada, da se ljudje pozdravljamo. Čeprav je res, da to počasi izginja in tudi meni se večkrat zgodi, da ne pozdravim ljudi, ko grem tečt. Predvsem zato, ker že vnaprej vidim kako me gledajo in kakšnih ljudi res nimam želje pozdravljati. Je pa res, da ljudem vedno odzdravim, ker tudi sama pozdravljam neznane ljudi kadar sem dobre volje. Presenetilo pa me je mnenje mojega sošolca, da ljudem ne odzdravlja kadar jih ne pozna. Sedaj vem zakaj občasno dobivam začudene poglede.:P

Če pa povežem za naslovom... Danes sem prejela najlepši nasmeh na svetu. Od tistega fanta z rjavimi očmi... Če bi vedel kako mi s tem polepša dan, bi se pomoje večkrat nasmehnil.
Podobno je s pozdravi. Če si odprt, ti morajo spraviti nasmeh na obraz.