Ko pregledujem svoj tekaški dnevnik, ugotavljam da so minili že trije tedni brez teka. Najprej 14 dni zaradi bolečega kolena in še dodatni teden zaradi vnetih ušes in splošnega slabega počutja.
Da ne govorim o vremenu prejšnji teden. V soboto sem se odločila, da je bilo dovolj zabušavanja in da je treba kaj narediti. Ko sem se v nedeljo zjutraj zbudila. me je čakalo precej neprijetno presenečenje: sneg na strehah in travnikih in nič ni izgledalo, da bi kaj ponehalo. Včasih sem sovražila tek v snegu in dežju, ker so mi dežne kaplje meglile pogled. Potem pa so me na treningu naučili, da kapa s šiltom vse lepo prestreže in da postane tek v dežju zaradi razmočene podlage v bistvu še večji užitek. Se oblečem in grem. Srečam sicer nekaj znancev, ki me čudno gledajo, pa me to ne moti več. Važno da uživam. Po tolikem času je bilo pol ure čisto dovolj in tudi koleno me je precej manj bolelo, pa tudi regeneracija je bila veliko hitrejša.
Vseeno sem ta teden poklicala zdravnico, da dobim napotnico za nadaljne preiskave. Takim stvarem je treba priti do dna, ker se drugače stalno ponavljajo. Komaj čakam, da ugotovimo kaj je v bistvu narobe in bom lahko tekla brez bolečin.
Po celem tednu dežja je bilo prav fino videti sonček zjutraj. Zato sva z mami šli na Šmarno goro, ker mi manjka še nekaj točk pri športni vzgoji. Prav smešno je gledati vse tiste trume ljudi, ki prav "romajo" na vrh. Še bolj smešno je gledati tiste študente, ki se jim zdi, da je to najlažji način za pridobitev točk. Potem pa po poti preklinjajo vse kar leze in gre, ker kaj kmalu ugotovijo, da brez kondicije ni tako lahko priti do vrha. Še bolj smešne pa so tiste punce, ki so sicer oblečene v trenirko, ampak v roki pa nosijo eno tako elegantno torbico. Nekako mi ni čisto jasno zakaj rabiš torbico na Šmarni gori. Je pa res, da sem se vsaj jaz od srca nasmejala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar