Life goes on

Ja, življenje gre naprej. Verjetno se ni smiselno spraševati o pomenu, ker se to dogaja ne glede na naše mišljenje o tem. Verjetno je prav, da odraščamo, da se spreminjajo naše mišljenje, razmišljanje, vrednote in prioritete življenja. Vseeno pa bi včasih rada zavrtela čas nazaj, v tiste brezskrbne in vesele dni.

Nazaj v drugi in tretji letnik gimnazije, ko smo bili na verouku še prava klapa, ki je vse petke preživela skupaj. Ko si, ko si zbolel, upal, da boš do petka že v redu, ker ne bi rad zamudil tistgega večera. Ko smo si kljub napornim urnikom vzeli čas in prišli. In smo se imeli fino, ne glede na to kaj smo počeli: šli v kino, na pijačo ali pa le sedeli v sobi, jedli sladoled in se pogovarjali o stvareh, ki so se nam dogajale pretekli teden in ki so v življenju pomembne (ali pa se nam je vsaj zdelo tako). In ko si vedel, da imaš tam gotovo vsaj enega pravega prijatelja, ki ti bo prisluhnil, ko boš imel težave ter ti ponudil svojo ramo, ko je bilo hudo. Leta so pač minila in naša klapa je razpadla. Očitno nismo bili tako trdni kot smo mislili ali pa si vsaj želeli. Verjetno nismo imeli dovolj skupnih stvari in želje, da bi vse skupaj obdržalo in so nas držali skupaj le tisti petki zvečer.

Včasih bi rada zavrtela čas nazaj v četrti letnik, ko smo bile s Tejo in Ano še nerazdružljiva trojka. Ko sem vsakič, ko sem manjkala več kot en dan, dobila sporočilo naj se takoj primajem v šolo, ker me že pogrešajo. Danes sošolci komaj opazijo da me ni, kaj šele da bi kdo poklical in vprašal kako sem in kdaj pridem nazaj. Če bi kaj potrebovali od mene, bi bila situacija verjetno drugačna, ampak takšen je pač svet danes. Vsak izkoristi drugega kolikor pač lahko. In nekako se mi zdi, da se po koncu faksa ne bomo več veliko videvali. In po pravici povedano, se tega trenutka kar veselim, ker mi gredo določeni osebki s svojo zahrbtnostjo kar pošteno na jetra.

Vendar vem, da časa ne morem zavrteti nazaj, da svojih besed in dejanj nočem vzeti nazaj (pa saj jih tudi nočem- ljudje me morajo sprejemati tako kot sem) in da gre čas naprej in da soločeni ljudje le s časom pokažejo svoj pravi obraz. Nekako verjamem v to, da se ljudje težko spremenimo v takšni meri, da bi se v trenutki z določenimi ljudmi, s katerimi smo se prej dobro razumeli, popolnoma razhajali. Se mi pa zdi, da s časom verjetno v skupnosti vedno bolj postajamo to kar smo. Prijateljstvo in ljubezen ne mineta. Se le izkaže, da vse skupaj ni bilo resnično.