Tako žalostno, pa tako resnično. In tako zelo boli...
Gotovo lahko naštejem vsaj 30 ljudi, za katere rečem da so "prijatelji". Pa v bistvu niso, so bolj znanci. Spadajo v tisto kategorijo ljudi, ki so tvoji prijatelji zato ker jih ti potrebuješ in ker oni potrebujejo tebe. Zato, ker občacno rabiš skopirati njihov zvezek ali pa samo iti s kom na kosilo. In za katere točno veš, da ne boš slišal nič od njih od trenutka ko se začnejo počitnice pa do zadnjega prostega dneva. Razen če bodo od tebe kaj potrebovali. Samo to vzameš v zakup in ti njih ravno tako izkoristiš kot oni tebe. Ne dopustiš jim, da bi te bolje spoznali in zato tudi ne boli kadar se poti ločijo.
Na drugi strani obstajajo tisti redki prijatelji, ki jim zaupaš vse svoje skrivnosti. Ki te včasih poznajo bolje kot poznaš sam sebe in točno vejo kaj morajo narediti ali reči, da zvabijo nasmeh na obraz, ko se dnevi zdijo brezupni. In zato se zdi kot konec sveta, ko se zavedaš da je minilo. Da nimaš več nikogar, ki mu lahko zaupaš in za katerega veš, da ti bo omagal ko bo hudo. Pravijo, da sem preveč zahtevna, da od ljudi preveč zahtevam. Ne vem, mogoče sem pa res. Predvsem zato, ker sem sama sposobna za svoje prave prijatelje narediti vse: čakati več ur v Ljubljani, poiskati tisto knjigo, ki si jo zares želijo, si vzeti čas za sprehod, čeprav vem, da bom potem do enih zjutraj pisala poročila in spala le nekaj ur, iti na luno... In od njih pričakujem enako. Pa sem le vedno znova razočarana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar