Ko sem začela teči, mi je tistih nekaj poti, ki sem jih imela, čisto zadostovalo. Danes mi je že rahlo dolgčas, ko že tretjič v enem tednu tečem po isti progi. Zato počasi iščem nove. In eno sem odkrila prejšnji teden. Dolga je približno 40 minut, kar je ravno primeren čas, da preobremenitev kolena še ni prevelika. To pomeni, da lahko naslednji dan normalno hodim.
Včeraj sem rekla Mateju naj pokliče če bo šel danes kam ven. V nasprotju z večino ostalih ljudi s katerimi se po sili razmer družim, on dejansko spada med tiste, ki svoje obljube držijo. In sva šla... Proti Samotnemu malnu. In Matej, mislim da je več kot 10 km.:P Ze od nas do centra je 2 km (no, al pa vsaj 1,5). In ja, bilo je zakon. Po dolgem času sem se spet nasmejala in pozabila na tiste probleme, ki me čakajo doma. Matej, upam da mi ne zameriš da to tukaj omenjam, ampak tista izjava: "Aja, saj res, danes se je prestavila ura, zato je sonce še tako visoko..." me je res nasmejala. Naj bralcem obrazložim, da sva imela prej kar precej dolg pogovor o smiselnosti prestavljanja ure.
In ni mi žal, da sem dan zapravila za stvari, ki me veselijo in spravijo nasmeh na obraz. Bom pa zato čez teden bolj pridna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar