Trije tedni so že minili od tistega dneva, ko se mi je zdelo, da se mi je sesul svet. Ko sem vikend prečepela v svoji sobi in se borila s solzami, ki jih nisem mogla več zadrževati. Danes se delam, da me nič več ne more zlomiti, da me nastala situacija ne moti in da sem močnejša. Pa v bistvu nisem... Za na faks in med ljudi si na obraz nadenem nasmeh in se delam, da je vse v redu. V bistvu noben še ni ugotovil, da je vse samo farsa in še nihče me ni vprašal kaj se z mano v bistvu dogaja.
Pogrešam te. Pogrešam najin smeh za brezvezne reči, ki sva jih razumeli le ti in jaz, pogrešam iskren objem in tolažbo, pogrešam tiste telefonske klice, ki so se začeli z: "Živjo, te kličem samo za to, da te vprašam kako si." in ki so jih danes zamenjali tisti: "Čav, te motim? Veš, rabim pomoč..."
Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje če me sploh ne bi bilo, ker me itak ne bi noben pogrešal. Čeprav vem, da si bom jutri spet nadela na obraz tisti lažni nasmeh in šla med ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar