Slovenska birokracija je ena zafrknjena stvar …

… ampak avstralska ni nič boljša. Pa naj začnem kar na začetku, torej pri slovenski birokraciji.
Letos se kot koordinatorka praks namreč malo več ukvarjam z vsemi papirji, ki jih morajo študentje pridobiti, da lahko pridejo v Slovenijo. Najlažje je za študente EU. Pa tudi za njih ni preprosto. Imajo sicer to prednost, da lahko enostavno pridejo v Slovenijo, ko pa so enkrat tukaj, pa okusijo pravi čar Slovenije. Prvi dan tako porabimo, da hodimo od urada do urada in urejamo papirje: pridobitev davčne številke, bančni račun, napotnice, obisk upravne enote v Ljubljani, vselitev v študentski dom/ stanovanje … To nekako kar vzame cel dan. Predvsem pa je treba izpolniti en kup papirjev, ki so vsi v slovenščini. Pa tudi uradniki niso kaj prida prijazni, tako da je kar nujno, da ima vsak tujec s sabo slovensko varuško. Kakor se je izrazil nek Norvežan lansko leto: »Danes sem lahko podpisal en kup papirjev, da bom od nekoga suženj, saj niti ne vem kaj sem podpisal.« Če imamo srečo (navadno jo imamo, pomaga pa tudi prijazen nasmeh uradnicam), stvari uredimo v enem dnevu. In se smejimo izjavam, kot je na primer izjava Lea, Finca: »Jaz se bom poročil s Slovenko in preselil sem. Slovenija s finsko birokracijo pa bi bila sploh idealna država.« Človeški spomin je selektiven, zato vse tele stvari in kroženje po celi Ljubljani vsi kar kmalu pozabimo.:)

Malo hujši problem so tisti izven EU. Tem moramo najprej po pošti poslati vse papirje (predstavljajte si, da recimo pošiljamo v Brazilijo). Tam mora kandidat papirje odnesti na slovensko veleposlaništvo (navadno je prvo slovensko veleposlaništvo oddaljeno kakih 1000 km od kraja študenta). Nato se ti papirji pošljejo na upravno enoto Ljubljana, kjer se odobri prihod študenta in papirji se pošljejo nazaj. Tam jih študent lahko prevzame in pride v Slovenijo. Navadno vse skupaj traja kak mesec, lahko pa tudi več. Če so študentje in nacionalni sekretarji vestni, tako kot na primer Avstralci, potem lahko študent pravočasno pridobi dokumente. Če pa niso, kot na primer kakšni iz bivših jugoslovanskih republik, potem pa se velikokrat zgodi, da študentje ne morejo pravočasno priti v Slovenijo ali pa da sploh ne pridejo. Takrat smo seveda mi obtoženi slabega dela. To se nam je ravno zgodilo, ampak na srečo imamo kar precej dokazov kdo je tukaj zamočil.

Pa da se vrnem še na avstralsko birokracijo. Ta ni nič boljša, samo pošiljanja je manj. Imaš pa za poslati precej več dokumentacije. Trenutno traja celoten proces že slaba dva meseca in danes so mi sporočili, da moje zavarovanje ni ustrezno, ker ne krije povrnitve stroškov, ki nastanejo pri delu umetnih protez. Pa sem upala, da moje delo ne bo nevarno.:) Skratka, po kontaktiranju Corisa, so mi oni (oz. moji mami) povedali, da še nikoli niso imeli takega problema, mi poslali polico z vsem, kar krije moje zavarovanje in sedaj lahko ponovno čakam na odgovor. Na srečo imam še dovolj časa za urejanje stvari. Klara se včasih jezi nad slovensko birokracijo, pa ji nato povem, da je povsod enako. Če želiš nekam iti in si moraš urediti vizo, si je za to potrebno vzeti minimalno 2 mesec časa.

Ahja, ta birokracija. Jaz si želim univerzalni svet. ;) Pa malo več prijaznosti in razumevanja.