Tako smo letos na našem prvem načrtovanju začeli možgansko nevihtenje o možni temi našega tabora. Med smrkci, indijanci, grki, Piko Nogavičko in ostalimi idejami, se je porodila tudi ideja o Afriki, ki smo jo vsi kar hitro posvojili. Nato je sledilo iskanje lokacije in novih idej. Na začetku junija smo tako imeli določeno lokacijo in čas: drugi teden v juliju v Trbojah. Program je bil približno dodelan, treba je bilo samo še sfiniširati in ...
Tisti ponedeljek je tako prehitro prišel. Naš Bagira se je že prej potrudil in zvozil v Trboje blazine, da bodo lahko otroci spali na mehkem ter vse potrebne pripomočke, ki jih je prej skrbno pripravil naš Čil. Na žalost ga je slabo počutje za nekaj dni položilo v posteljo in Akela je v nedeljo prejela ne preveč spodbuden klic, da v ponedeljek ne more oditi z nami. Tako smo se ob dveh popoldne Akela, Bagira, Mang, miška Čikai, Sivi brat in Želva U popokali v kombi in se odpeljali v Trboje. Do prihoda volčičev je bilo že vse pripravljeno. Sledila je vselitev, nato pa so si volčiči prevezali oči in odpeljali smo jih v neznano. Ko so smeli sneti preveze, so se znašli v ... Afriki! Za dobrodošlico jim je Mesua pripravila mleko in kuhan krompir, ki smo ga pomakali v sol.
Seveda smo vsi prejeli tudi prava afriška imena. A smo kaj kmalu ugotovili, da so prezapletena in da bomo ostali kar pri naših slovenskih in džungelskih imenih. Nato nam je družbo prišla delat sestra Jacinta, ki deluje v misijonih v Beninu. S svojim pripovedovanjem nam je pričarala vzdušje prave Afrike. Po njenem odhodu smo začeli izdelovati afriške obleke - stare rjuhe smo potiskali z barvami in se tako še bolj vživeli v afriške prebivalce. Vmes je Mesua pripravila slastno večerjo, po večerji pa je Akela ukazala, da se umijemo, preoblečemo in pospravimo v spalke. Bagira nas je na žalost prve tri večere zapustil, ker je imel druge obveznosti, zato smo zvečer pogledali risanke, ki govorijo o Afriki.
Naslednje jutro smo po zajtrku začeli z delavnicami. Prva skupina se je podala v afriško šolo. Na travnik, na prosto, s tablicami, kredami in gobicami smo se učili angleških in afriških besed. Druga skupina je Mesui pomagala v kuhinji ter izdelovala afriške bobenčke ter trstenke iz slamic. Tretja skupina je pri miški Čikai in želvi U izdelovala pravi afriški nakit iz fimo mase in das mase ter pletla zapestnice. Četrta skupina pa je odšla z Bagiro in Akelo, poslušali smo pravljice, se o njih pogovarjali in na koncu narisali tisto, kar nam je najbolj ostalo v spominu. Ja, dolgčas nam ni bilo. :)
Popoldne smo se odpravili na sprehod do Smlednika. 5 kilometrov v vsako smer. Sonce je pošteno pripekalo, prav po afriško. Vmes smo se ustavljali, počivali, pili, se pogovarjali, debatirali, lepili obliže na žulje, malo jamrali ... Ampak, na koncu smo uspešno dospeli do cilja, kjer nas je z malico že čakala Mesua. Okrepčali smo se, poslušali katehezo ter se odpravili po postajah križevega pota in na vrhu zapisali kaj se nas je posebaj dotaknilo. Pot nazaj je potekala hitreje, saj smo se vsi veselili Mesuine večerje. Bagira je že prej odšel, Akela pa je morala oditi domov na izpit. Tako je prišel čas, ko so volčiči lahko nagajali ostalim voditeljem in preizkušali njihovo potrpežljivost.
V sredo je končno prišel težko pričakovani dogodek: odhod do vode. 10 kilometrov v vsako smer. Po celodnevnem norenju na bazenu in v vodi, po tunkanju, skakanju v vodi, tekanju okoli bazena in hoji nazaj, smo komaj čakali, da prispemo nazaj do naše hiške. Napolnili smo želodčke, se umili in se vsi utrujeni podali v posteljo.
V četrtek smo se zjutraj ponovno razdelili po delavnicah. Poleg tega je v Afriko priletel tudi naš Čil. Popoldne je bilo prevroče, da bi normalno izpeljali program, zato smo imeli bolj lenobno popoldne. Zunaj smo pisali razglednice za domov, delali zapsetnice, se špricali z vodo, da smo se malo ohladili ... Vmes sta prišla Mang in želva U, ki sta šla v Kamnik pogledat rezultate mature. S seboj sta prinesla novico o tragični nesreči ptujske skavtinje. To je bila dobra iztočnica za pogovor med voditelji, saj predvsem popotniki na služenju še nimajo občutka kako odgvorno je naše delo in kako pri volčičih nikoli nisi dovolj previden. Nesreča nikoli ne počiva in upamo, da se bomo iz tega vsi skupaj veliko naučili. Po večerji je Bagira prinesel kitaro in skupaj z Mesuo smo začeli prepevati, dokler ni Čil prinesel sporočila velikega afriškega poglavarja. Razdelil nas je v dve afriški plemeni: Masaje in Bakige. Poiskati smo morali v katero pleme pripradamo, načrt poti in se podati na pot. Pot je bila polna nalog: najprej smo se morali podučiti o svojem plemenu, nato smo se pobarvali v bojne barve, sestavili bojni ples, poiskali papirnate replike afriških živali in jih sestavili, nato pa ... Je prišlo do nesporazuma in Bakige so napadle Masaje. Ko smo se pogovorili, smo ugotovili, da bomo v bistvu lahko čisto lepo sodelovali. Bakige so imele s seboj neko okroglo stvar, ki jo oni potrebujejo za sedenje. Mi pa jo bolj koristno uporabimo za neko igro, kjer to okroglo stvar brcamo in poskusimo spraviti skozi poseben pravokoten predmet nasprotnika. Mislim, da nekatera plemena to imenujejo nogomet. Tako smo jih izzvali na nočno tekmo. Ker pa je bila že tema, smo se kaj kmalu odločili, da se odpravimo nazaj. Nekateri pripradniki plemen so imeli s seboj posebne pravokotne naprave, katerih rezultate prilagamo tukaj.
V petek smo po jutranjih delavnicah in kosilu priredili prave afriške olimpijske igre. Pomerili smo se v skoku v višino, v prenašanju vode v prepičenih lončkih, streljanju v tarčo ... Zmagali so pripadniki plemena Bakiga, a to je stranskega pomena. Po tem smo se še malo ohladili, nato pa smo se preobleki in začeli pripravljati na popoldnasko sveto mašo. VV odhoda so z Bagiro, Mangom in Sivim bratom postavili šotor - svoje prebivališče za noč, ki je bila pred nami. Mlajši volčiči pa so se z ostalimi voditelji začeli pripravljati: pogovarjali smo se, peli, igrali na bobenčke ... ko nas je s svojim prihodom presenetil pater Pepi. Najprej smo kar nekaj časa sedeli za mizo in se pogovarjali. O Beninu, življenju, njegovem delu in delovanju ... Odgovarjal je na vsa naša radovedna vprašanja, z nami jedel sladoled, nam povedal nekaj besed po francosko in afriško ter nam razdelil naše vloge med mašo. Dal nam je možnost za spoved, nato pa smo si priredili pravo afriško mašo na našem vrtu. Med pridigo nam je Pepi pokazal kalbas (poseben sadež iz katerega si v Beninu naredijo neke vrste "kozarec"). Rekel je: "Ta Kalbas je vaše življenje. Zvčer, preden greste spat, poglejte vanj. Ne dopustite, da bi kak dan ostal prazen."
Nato je vzel drug afriški predmet: moški in ženska povezana preko verige. Ko imaš nekoga tako rad, da se z njim poročiš, je to za vedno. Za vedno si povezan - kot to prikazuje ta predmet. Enako velja za prijateljstvo. "S katerim od skavtov si vi želite, da bi ostali tako povezani?" Verjetno je bilo to vprašanje za otroke lažje kot za nas. Vsaj meni je dalo misliti.
Popoldne je tako hitro minilo. Prehitro. Čil je za nas pripravil še presenečenje: afriške spominske knjižice, ki smo jih začeli pisati pred večerjo in nato nadaljevali pozno v noč. Bil je zadnji večer. Bagira je vzel kitaro, mi pa smo začeli prepevati. Vendar, namesto ob soju tabornega ognja, ob soju svečk. Visoka požarna ogroženost nam je namreč odvzela ogenj. Ker pa se skavt vedno znajde, nismo dopustili, da nam to pokvari večer. Zvečer smo vsi utrujeni pospali. Le iz šotora se je slišalo pogovarjanje.;)
V soboto so volčiči odhoda zgodaj vstali, saj je bil čas, da slišijo še zadnjo od Mavglijevih zgodb in napišejo pismo odhoda. Med tem časom so mlajši volčiči pozajtrkovali in začeli pospravljati. Ko smo vse za silo pospravili, smo se še zadnjič razdelili in odšli na delavnice, ki so kar prehitro minile. Čas je bil še za generalko, med tem časom pa so z dobrotami že začeli prihajati starši. Na hitro smo jim povedali kaj smo delali ta teden, ko so nas oni doma pogrešali. Akela je razdelila spominske knjižice, želva U pa spominke za na rutke. Nato pa smo napadli hrano, se poslovili in veseli ter srečni odšli domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar