Zadnji dnevi. Tako hitro mineva. Poslavljam se. Želim videti še tega in onega. Reči adijo. Malo kompliciram ...
Potem mi reče Eva: "Pa saj greš samo za pol leta. Še prekmalu boš doma. Zakaj tako kompliciraš?" Potem si rečem: "Pa ja. Saj ima prav."
Nato me spomni tisti glas na drugi strani: "Samo še 10 dni, veš?" In potem sem malo žalostna. Želim si preživeti še tooliko časa z ljudmi tukaj. Pa iti v hribe. Na biljard. Vpisat se moram. Oddati vse papirje za štipendijo. Iti na SKVO vikend. Še enkrat videti Mašo in Majo. Iti v kino. Pa v živalski vrt. Se pogovarjati dolgo v noč. Narediti statistiko s Klaro. Iti na kosila na bone. :) Ter na dolge, dolge kavice in pogovore.
Ne maram, ko mi kdo reče: "Pa zakaj greš v Avstralijo." To me naredi malo žalostno. Potem se zavem, da to samo dokazuje, da so tukaj ljudje, ki me imajo radi in ki si želijo moje družbe. Upam samo, da se bo vse to, kar smo sedaj začeli, ohranilo v tem času, ko me ne bo.
Česa pa res ne prenašam? Joka. In to se je danes že začelo. Pa saj pridem nazaj. Res. Trikrat gremo spat in že bo moj smeh odmeval po hiši in celi Sloveniji. Še prehitro bom doma. Samo ne mi jokat. Prosim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar