Tek trojk

Ja, včeraj sem se tudi sama pridružila množici ostalih ljudi, ki na bolj športen način praznuje osvoboditev okupirane Ljubljane. Na trenutke se celo zdi, da je to bolj športna prireditev in da izgublja svoj prvotni namen. To dokazuje odgovor nekega osnovnošolca, ki so ga na televiziji vprašali če ve zakaj je tekel. In njegov odgovor je bil: "Ja, verjenot za to, da se razgibam." Meni se zdi žalostno, da osnovnošolci ne vedo več niti osnovne slovenske zgodovine.

Želja, da bi tudi sama letos tekla trojke je v meni zorela že kar nekaj časa. Po koncu zadnjega ljubljanskega maratona smo se z dvema kolegoma iz kluba zmenili, da bodo letos te trojke naše. Nato si je eden strgal mišico v kolenu, druga pa ima probleme s hrbtenico. In sem ostala brez ekipe... Do prejšnjega ponedeljka, ko sva dva na treningu ugotovila, da bi pravzaprav res lahko šla in odtekla 12 km. Našla sva še tretjega in hitro je bilo vse dogovorjeno.

Naš cilj je bil preteči progo v 1.15 do 1.20 in z rezultatom 1.18 smo ga dosegli. Tretji član naše trojke je bil boljši od naju dveh, a smo že na začetku rekli, da tečemo skupaj ne glede na vse. Poanta trojk je ravno v tem. Vem, da sama ne bi tekla tako hitro, če bi Stane že na začetku pobegnil naprej. In ko poslušam zgodbe, kako je hči mamine prijateljice tekla naprej od svoje skupine in v cilj prišla 20 minut pred ostalima dvema, ne vem kaj naj si mislim. Je res treba na tak način dvigovati svojo samozavest? Če se rabiš dokazovati, greš lahko na navaden tek in tečeš. Res dobri tekmovalci so tisti, ki lahko v najtežjih trenutkih potegnejo skupino naprej. Teči hitro je veliko lažje kot bodriti svoje sotekovalce, jih prjeti za roko in na ta način pospešiti tempo. In Stane je to dokazal. Še posebaj, ko naju je približno 200 m pred koncem prijel za roko in začel šprintati, čeprav sva bili ostali dve tretjini že malo pred srčnim infarktom.:P Ja, to dokazuje kako dober je v bistvu tekač.

Bilo je fino. Dve stvari ki sta me motili se tičeta števila okrepčevalnic in pomanjkanja tekaške kulture. Glede na to, da je bilo kar precej vroče in da je velina tekmovalcev porabila več kot 1 uro za progo, se mi zdi ena sama okrepčevalnica občutno premalo. Poleg tega so težko dohajali tako število tekačev. Tekaška kultura pa se nanaša na tiste, ki so hodili v hrib. Ne vem zakaj ljudem ni jasno, da bi kakšni radi tekli. In nato so začeli hoditi ćez celotno pot in ni ti preostalo drugega kot da tudi sam hodiš, češrav mogoče tega ne bi želel. Mogoče bi morali napisati tekaški bonton, v katerem bi bilo tudi zapisano, da se hodi samo po desni strani ali nekaj podobnega.

Na koncu je potrebno pohvaliti navijače. Res so bili izvirni, z raznimi bobni in zvonci.:) Najprej nas je na sredini vzpodbujal trener Tadej, ki se je pripeljal s kolesom in je bil res obliž na rane. In na koncu Nina, kolegica iz kluba, ki se je približno 500 m pred koncem drla: Dajmo Stane, dajmo Živa... Ja, res ti da krila.:)