Brisbane

S težkim srcem sva zapustila Byron Bay in odšla proti Brisbanu. Na poti sva se ustavila v Surfers Paradise, ki izgleda takole (ali je res paradise ali ne lahko vsak presodi sam):


No, jaz sem bila navdušena, ker sem po enem tednu (in šestih mesecih) končno dobila svoj boost. :P

Ker nisva imela preveč časa, sva se morala kar hitro podvizati naprej proti severu. Po poti sva padla v nekaj manjših prometnih zamaškov, a sva bila vseeno srečna, da se tisti dan nisva vozila v obratno smer. Noben od naju ni preveč navdušen nad vožnjo v velikih mestih (in tukaj resno mislim velikih, saj ima Brisbane preko 2 milijona prebivalce, vsaj tako pravi Wikipedia), zato sva bila precej vesela, ko sva našla svoj hostel ter avto uspešno parkirala v njihovo tesno garažo.
Nato pa sva se odpravila na obhod centra Brisbana:






Predel okoli tele slike je bil eno leto nazaj popolnoma poplavljen. Restavracijo so uspeli v nekaj mesecih ponovno obnoviti.

Takole pa izgleda postaja za ladjico, ki spada med potniški promet.


Vmes sva naletela na tole zanimivo konstrukcijo

ter rožo, ki vsebuje sončne celice.

Jaz pa sem bila najbolj navdušena nad:

plezalno steno sredi mesta, prosto dostopno vsem, ki to želijo. :)
Ter nekaj zanimive arhitekture.



Zvečer sva želela iti na pico, a sva pristala v precej dragi restavraciji. Po nesreči seveda. Razen tega, da sva se počutila, da ne spadava v tisto okolje, se nisva preveč sekirala. Po dnevih tortilj si včasih lahko tudi privoščiva. :)

Byron Bay

Do prihoda v Byron Bay sva imela za seboj že več kot 2000 prevoženih km. To je bilo zadnje mesto, ki sva ga obiskala v državi "New South Wales", saj sva s prihodom v Brisbane že prečkala mejo s "Queenslandom".

Na poti sva se ponovno ustavila na nekaterih po nesreči odkritih plažah

ter se peljala mimo nekaterih "velikih" stvari, recimo velike banane

in velike kozice.

Avstralci so na splošno mahnjeni na postavljanje velikih stvari, te nekako spadajo tudi med tiste stvari, ki jih res moraš videti med popotovanjem po Avstraliji.

Okoli poldneva sva prispela v Byron Bay, kjer naju je zajela vročina. Ja, sedaj sva pa zares že na poti v Queensland, sva si rekla, ter se po hitrem postopku odpravila na lov na camping ter kosilo. Byron Bay je eden izmed tistih krajev, ki spadajo med raj za surfarje. In verjetno je bil to edini kraj, kjer sem videla ljudi, ki so ob petih zjutraj že odhajali na plažo s svojimi surfi. Kljub temu, da ima idealno lego, pa je vseeno ostalo razmeroma majhno mestece z eno posebno energijo, za kar so zaslužni domačini, ki so se (in se še vedno) upirajo pretiranemu preseljevanju sem (nihče si ne želi še enega "surfers paradisa"). Za camping sva se odločila za tistega, ki je imel idealno lego: bil je blizu obale, približno 10 minut oddaljen od mesta ter zraven peš poti do najbolj vzhodne točke Avstralije. Glede na vse kar sva pred potovanjem slišala od ljudi, ki so že veliko prepotovali po Avstraliji in na dejstvo, da sva imela v avtomobilu več tisoč evrov vredno opremo, sva raje plačala malo več za camping kot pa da bi puščala avto v centru mesta. Še vedno se nisva naučila, da bi si mogoče lahko vzela kak dan frej in sva tako spet obhodila vse kar se obhoditi da.







Zvečer sva se na hitro vrgla v (pre)mrzlo morje, saj je bila to šele najina prva priložnost na tej poti. Nato pa so naju še čakali zanimivi pogovori v kuhinji (to je še ena posebnosti v Avstraliji, ni problema govoriti z neznanci, pa naj bo to med tem ko si pripravljaš večerjo na potovanju, na avtobusu, v hostlu ali v muzeju) ter spanje, saj naju je naslednje jutro ponovno čakal odhod zgodaj zjutraj.

Proti Blue Mountains

Za konec sva v Canberri po nesreči še ujela fantastičen sončni vzhod. Ta po nesreči je bil moja krivda, ker se je moj mobitel ponovno prilagodil spremembi ure v Evropi. Ampak je bilo vredno:

Nato sva odhitela naprej proti Sydneyu oz. Blue Mountains, to je nekakšno gorovje blizu Sydneya. Po poti sva se ustavila na nekaterih po nesreči odkritih plažah

prečkala Wollongong

ter bila skrajno razočarana nad Great Pacific Drive, ki ne dosega niti 10 % lepote, ki jo ponuja Great Ocean Road.


Do Blue Mountains oz. do največjega kraja, ki se imenuje Katoomba, sva uspela priti šele okoli devetih zvečer. Kraj, kjer sva želela postaviti svoj šotor je bil seveda že zaprt, klicanje na objavljeno številko pa ni pomagalo. Poleg tega je bilo že kar pošteno mraz, tako da sva se odpravila do hostla, ki sva ga videla po poti in dobila postelji v sobi skupaj s 3 Japonci in precej glasno gručo ljudi v sosednji sobi. Ker nisva želela več imeti problemov z iskanjem prenočišča, sva se odločila, da najina jutra prestaviva na bolj zgodnjo uro, kar je pomenilo tudi to, da bo potrebno hoditi spat zgodaj.

Naslednje jutro sva se odpravila najprej do informacijskega centra, kjer sva preposlušala zoprna Nemca, ki sta trdila, da so koale le v živalskih vrtovih in na vsak način želela videti koalo v naravi. Ni pomagalo, da jim je gospa vztrajno prijazno govorila da na tem mestu žal ni pravo rastje za njihovo življenje. Ko sva dobila ustrezne informacije, sva avto prestavila v eno od ulic, kjer je bilo parkiranje zastonj in oddaljeno le nekaj minut od najine izhodne točke pohoda. Po tem, ko sva si ogledala najbolj znane sestre v Avstraliji, formacijo imenovano Three sisters

in se nato spustila po Giant Staircase

ter odšla po predvsem ravni poti mimo Katoomba falls

do Scenic railways, ki naj bi bila najbolj strma železnica na svetu. Včasih namenjena spravljanju premoga na višje predele, danes pa služi le turističnemu namenu.

Nato sva se odpravila nazaj po isti poti ter se vpisala med tiste ljudi, ki so se odpravili po stopnicah v obratni smeri kot večina. Zanimiva izkušnja, čeprav na trenutke rahlo naporna.

Za konec sva se odpravila še na Mt Blackheath. Čeprav je na vrhu tudi razgledna točka, sva se tja v osnovi odpravila zato, da preveriva ali obstaja možnost paraglidinga. Čeprav pogoji niso bili idealni in je bilo vse opremljeno precej po "avstralsko", je bil tokrat vseeno pravi čas, da se preizkusi novo padalo. Dejstva, da je v Avstraliji pokritost s telefonskm signalom obupno slaba, da nisem natačno vedela kam se moram odpeljati, da je bila večina poti neasfaltirana ter da sem šele dobro začela voziti po levi strani, me niso spravljala v preveč dobro voljo. Ampak na koncu se je vse dobro izšlo. V zgodnjem dopoldnevu sva se tako odpravila naprej, proti Byron Bayu.

Canberra

Ko sva prišla do Canberre, sva imela za seboj že približno 1000 prevoženih kilometrov. Razen ovc na cesti, do tedaj nisva imela nobenih problemov z avtom.

Za Canberro sva si rezervirala dva dneva in bila vesela, da se nisva vdala pesimističnemu gledanju Avstralcev na njihovo glavno mesto, saj sva bila na samem mestu oba precej navdušena. Vsa glavna mesta v Avstraliji so zgrajena po nekem principu. Adelaide ima recimo obliko pravokotnika, kjer je med najsevernejšo in najjužnejšo ulico centra mesta točno 1 milja. Canberra pa je zgrajena v obliki krogov, ki so med seboj povezani. Vreme še vedno ni bilo idealno, ampak to naju ni preveč motilo, saj sva imela tokrat trdno streho nad glavo. Kljub deževnemu vremenu, sva vse sončne in nedeževne trenutke uspela izkoristiti za raziskovanje mesta. Predvsem prvi dan, ko sva na koncu dneva ugotavljala koliko kilometrov sva prehodila, da sva tako zelo utrujena. Tako sva si najprej ogledala novo stavbo parlamenta, kjer sva na žalost zamudila vodene ture, tako da sva se po tisti ogromni stavbi izgubljala kar sama. Nato sva se sprehodila mimo stare stavbe parlamenta ter manjši botanični vrt ter se po poti, ki spominja na Elizejske poljane sprehodila do War memorial. Nato sva odkrila otoček, na katerem stojijo ogromne orgle, ki so ravno takrat igrale in oddajale zanimiv zvok. Po celodnevnem sprehajanju po mestu in neuspešnem iskanju slovenske ambasade (ob čemer sem ugotovila, da je bolje, da ne izgubim potnega lista), sva se počasi odpravila nazaj proti hostlu.



Naslednji dan sva se odpravila do nacionalnega centra za šport. Tukaj trenirajo vsi avstralski športniki: nekateri stalno živijo na kampusu, nekateri pa pridejo le na skupinske treninge pred velikimi tekmami. Gimnastične dvorane s kamerami, ki neprestano spremljajo treninge in omogočajo temeljite analize, bazeni s podvodnimi kamerami s katerimi lahko spremljajo vsak športnikov gib, ogromno površin za odbojko in košarko, atletski stadion, ogromen fitnes z vso potrebno opremo ter trgovina z dodatki, ki jih športniki lahko pojejo takoj po treningu. Avstralski športniki imajo definitivno izvrstne pogoje za trening.

Dva dneva v Canberri sta prehitro minila. Canberri do popolnega avstralskega mesta manjkajo morje in hribi. Definitivno pa priporočam obisk, ne se prepustiti mnenju Avstralcev, ki svojega glavnega mesta ne cenijo preveč.

Mt Kosciuszko

Ker vreme ni bilo naklonjeno paraglidingu sva se Brightu izognila ter nadaljevala pot proti nacionalnemu parku Kosciuszko. Tudi tokrat sva prispela na cilj že kar pozno, a vseeno še ujela odprte informacije po poti, kjer sva se opremila z osnovnimi informacijami: predvsem kje prespati, kakšna je vremenska napoved in kako je urejena pot na najvišjo "goro" v Avstraliji: Mt Kosciuszko. Informacijski centri v Avstraliji so odlično opremljeni z informacijami, zemljevidi in ljudmi s prijazno besedo, zato se je tam vredno ustaviti. In midva sva njihove usluge na tem potovanju često uporabljala. Odločila sva se, da bova kampirala v t.i. "wild camping". Plačala sva vstopnino v park in tako so bili vsi ti campingi zastonj. Odločila sva se za tistega zraven reke, da sva imela vsaj vodo za pomivanje posode. So pa tudi ti campingi opremljeni z nekaj mizami in klopmi ter nečim kar lahko pogojno kličemo stranišče. Poleg naju je bil tam še par, ki je spal v avtodomu, pozno zvečer pa se je pripeljal še nekdo, ki pa je zjutraj odšel še pred nama. Ponoči se je temperatura spustila na okoli 0 stopinj Celzija, tako da naju je zjutraj primerno zeblo. Za naslednjo noč sva vedela, da se morava dobro opremiti in sva v šotor navlekla vse odeje in spalne vreče, ki sva jih imela. :)

Naslednje jutro sva se torej odpravila na Mt Kosciuszkom. Zjutraj naju je razveselil sonček, na vrhu pa sneg. Odločila sva se za 13 km pohod. Za daljšo hojo nisva imela časa, pa tudi ni preveč priporočljivo hoditi sam. Sneg še vedno zakriva pot, kar lahko povzroči, da se hitro izgubiš. Tako sva kupila karti za sedežnico, se pripeljala do prb. 1930 m ter se povzpela do vrha, ki leži na 2228 m. Na vrhu sva srečala švicarski par, po poti nazaj pa avstralca, ki sta bila tam s prijatelji. Njuna hčerka in sin pa delata v Sloveniji. Oh, a small small world. Mislim, da je bil to eden najboljših dni najinega potovanja. Definitivno priporočam. :)

Popotovanje po vzhodni obali Avstralije

Vzhodna obala je tisti del, ki ga večina ljudi povezuje z Avstralijo. Pravzaprav bi lahko napisali, da za večino ljudi velja: vzhodna obala = Avstralija. V času mojega prvega bivanja tam je časa za ta predel zmanjkalo, ker sem imela preveč dela z raziskovanjem centralnega dela. Tako mi seveda ni preostalo nič drugega, da se vrnem in pogledam še ta del tega kontinenta.

Najino popotovanje se je začelo v Melbournu. Najine prvotne načrte sva prvič spremenila že pred mojim odhodom "down under", saj naju je prvi dan razveseljeval dež. Tako sva ostala v Melbournu, kjer sem se jaz uspešno borila z zaspanostjo, ki me je pestila še od poti. Verjtno ta odločitev niti ni bila tako napačna, ker sva se tako izognila dežju, mene pa nato utrujenost ni več pestila. Naslednji dan naju je razveselilo sonce in najina pot se je začela. Laurin prtljažnik je bil pol opreme za paragliding in kampiranje, na zadnje sedeže pa sva s težavo zložila omejeno količino prtljage, preostali del opreme za kampiranje ter hrano.

In sva šla ... Od Melbourna proti Wilsons Promontory National Park. Najin plan poti je združeval paragliding, čim več pohajkovanja, ležanja na plaži in turistične oglede. Najprej se je začel s pohajkovanjem. Ko sva prišla do Wilsons Promontory sva bila očarana. Takoj sva vedela zakaj ljudje pobegnejo sem iz Melbourna, pa četudi le za vikend. Najprej sva se odpravila do informacijske točke, ker so imeli spet kar nekaj problemov s poplavami. Tu sva dobila vse potrebne informacije o odprtih poteh po parku. Odločila sva se za hrib kamor bova odšla in upala na čim lepši razgled na morje in ostalo hribovje. Hoja je bila na trenutek rahlo naporna, predvsem zaradi velike vlažnosti, a na vrhu je bilo vse poplačano. Fotografija prikazuje vse:


Od tam sva se proti večeru odpravila proti Golden Beach, kjer je bil najin prvi postanek v kempu zraven obale z le enim preostalim parom. Tako sva lahko še uživala v miru, ki ga kmalu nato ni bilo več. Vzhodna obala je le turistična meka Avstralije.

Spremembe

Pravijo, da je čas, da napišem nov blog. Pravzaprav so to rekli že pred nekaj časa. Pa naj bo, saj že dolgo časa ni bilo nič novega.

Trenutno sem v enem takem obdobju sprememb. Verjetno največjem ali pa enem največjih. Fakulteta se končuje in s tem se končuje moje redno šolanje. Upam, da prihodnost prinese še malo šolanja, a zaenkrat bo potrebno dokončati diplomo. Nato pa pogledati za službo, ki mi bo omogočala, da se dokončno postavim na svoje noge in bo, upam, izpolnila vsaj del mojih želja. Danes živimo v takem svetu, da bomo delali nekaj let tu, nekaj let tam, v tej in oni državi, na različnih projektih. Zaenkrat še puščam času, da gre svojo pot, čeprav bi bilo potrebno kaj kmalu razmisliti o tem kaj zares početi po končani fakulteti in poiskati primerno službo. Zaenkrat pa me čaka vloga prošnje za podaljšanje statusa, en mesec potepanja po vzhodni obali Avstralije in veliko dela v laboratoriju ter pisanje diplome. Nato pa ... Who knows, bomo videli kaj bo čas prinesel.

Eno je gotovo. Letošnje leto je prineslo konec moje skavtske poti. Čeprav so volčiči še vedno prisrčni in bi si želela še kakšno leto preživeti med njimi, so nesoglasja med voditelji (p)ostala prevelika. Ko te toliko časa ni med njimi, se to pozna na dinamiki - zdi se mi, da nas je to leto s tistimi, s katerimi smo bili že prej skupaj, še malo bolj povezalo, medtem ko se s tistimi, ki so prišl na novo nikakor nismo mogli ujeti. In zato si pravim, da ni vredno. Ni vredno mojega časa, moje volje. Ni vredno tega, da poskušam vsem ustreči in da porabim goro časa za to, da bi se vsi imeli fino. Ni vredno tega, da bi skavte zapustila s slabim občutkom po tem, ko so mi tako ogromno dali. In je čas, da grem naprej in rečem, da smo se imeli fino ter da ima vsaka stvar svoj konec.

Potem pa so tu še vsi tisti, ki me obkrožajo. Ki me včasih spravijo v smeh, včasih pa v slabo voljo. Ki pomagajo pri mojih težavah in ki s svojimi težavami včasih povzročijo neprespane noči. Tisto dekle s katero sva se včasih slišali vsak dan, pa naju je letos razdalja rahlo razdružila. Pa tistih pet, za katere vem, da mi bodo vedno stali ob strani. Tisti fant, ki pravi, da me ima rad in naj malo potrpim. Pa nekdo, pri katerem imam še vedno probleme sprejemati njegove odločitve. Ter vsi tisti, s katerimi smo bili v Avstraliji včasih nerazdružljivi, danes pa pride do pogovorov z njimi ob trenutkih, ko jih najbolj potrebujem. Ja, ta čas spreminja tudi ta razmerja. Ali pa ta razmerja spreminjajo čas. Kakorkoli ... Zgleda, da bo tako prav.