This will probably be my first and last blog written in English. The first one because I want some people, who are not that comfortable with Slovene, to understand it. But the last one because I'm still not very fluent in English. I know I still make many mistakes and I apologize for this to all the English speaking people reading this.
To come back on topic: I started to think a bit more about the IAESTE after I read an article from one of the girls I met through IAESTE in this time. She was writing about her experience which was in many cases very similar to mine. Everything started so easily. With a coffee with one of my friends once after classes and a simple question: So, what are your planes for the next summer. And she replied that she's just joined this organization which is called IAESTE and that she's going for a trainee ship somewhere abroad. It sounded interesting, so I came over next Tuesday and had a look. Being pretty shy at that time. When the meeting was over, they made me to go out with them for a drink. I still remember it: drinking hot chocolate and talking. People were asking me questions and I had a feeling that they're actually interested in what I answer. I got a good first impression and I continued going there. Making new friends, helping and having fun. When the time came, I took the position of incoming coordinator, getting the nominations from abroad and representing the bridge between the trainees coming to Ljubljana and the companies and supervisors accepting them. It took some time, but after the summer passed and the trainees went home happy, we were happy to. We did a good job. None of us (neither me, nor my friend) went abroad that year. It was a mixture of different reasons, but we both knew that we'll probably have even more opportunities next year.
As the summer finished, I passed my function of the incoming coordinator to the news students. We started to work for Central European Convention (CEC) and have been living only for this for the next 2 months. After it was over, we were almost dead, but we're happy as we knew that we did our best and we also got some very good feedback. I got the IAESTE feeling and nothing could stop me now. November came and it was time for a huge change in our National Committee (NC). That was a month of long talks with people. A month of thinking, organizing time, working for the university ... It finished with the elections where Klara was elected to be a new National Secretary and I took over the position of the Exchange Coordinator. I knew it will be a tough year taking into the account that I was still an Outgoing Coordinator on local level, that I was in my last study semester at the university and that I was the main leader in my scout group at home. On the other hand I knew that this will just make me to organize my time better and that I'll learn a lot of new things. I probably learnt more than I did in the previous 3 years at the university. It came naturally that Klara took over the incoming part and I took over the outgoing part on our national level. This meant the communication between the students, National Secretaries from other countries, Outgoing Coordinator from our second LC and sometimes also some other people at home and abroad. There were times when I said that I can't do it anymore, but I always managed to come through these times with a little help of my friends. :)
However, all hard work brought some good things: we sent more students abroad that we did in the last year, we got far more students coming to Slovenia, we managed to exchange trainee ships with some exotic countries and we managed to start solving our visa politics. And the most important: we both got trainee ships we wanted. Klara a very good one in UK in the field of neuroscience and I one in Australia which seemed quite impossible before the General conference.
My year in NC finished in October with the new elections when new students took over the positions we occupied in the last year. When I look back on the year, I don't regret anything. I learnt so many new things and got more experience for life than I did at the university. I got an amazing trainee ship in this crazy country. I learnt how to communicate with the officials and became more relaxed in English. I learnt how to live on my own and started to eat meat (yes mum, I did). :) Most importantly, I met a bunch of amazing people:
- A guy that said I can call him at 3 in the morning. And so I did. Once. And he answered and helped. Afterwards he was the one that managed to help with all my problems getting the Australian visa (besides my mum of course).
- A guy that was running with me everyday bringing with him a bottle of water for me. Listening to my problems and trying to solve them. Hanging around and eat ice cream. Giving me his jacket when I was freezing in the evenings.
- A couple that allowed me to sleep on their couch while I was "homeless" for 14 days. Soon, their home became my home and at that time I realised that I managed to make good friends here.
- The best supervisor ever that takes care that I always have a project plan and all the protocols on my table. She's always there for me when I need her, but she allows me to think with my own head and organise my time myself as long as I bring the results on monthly meetings.
- All those guys at work that help me when things aren't going as they should.
- A guy that shares a passion for musicals with me. That brings me Kraš napolitanke. That is prepared to spend after hours with me. Comes by and takes me for an ice cream during the experiments. Takes me for weekend trips and takes care that I'm always fed (as he knows that I'm cranky when I'm hungry).
- A girl that became one of my best friends here. I have a feeling that I can tell her everything. And I miss her as I haven't really talked to her for some time.
- A guy I really liked. Everything finished when he left this South Australian oasis and went back home to the real world. But I really enjoyed our time together and I hope we stay friends.
- A crazy girl that spent the majority of Thursday nights with me. We spent hours talking about boys and work and I can say that because of her my time here was much better that would be otherwise.
- Lastly: a bunch of other guys from work. We went camping together, spent lunch times together, tried to explore Adelaide, spent our time at the beach, watching movies, talking, laughing, dancing, having fun ... Without them my time here wouldn’t be as great as it is.
I love what all this experience did from me. I definitely became a new person. More relaxed, more “user friendly”. I learnt a lot. And despite all hard work, I'd repeat it again. In exactly the same way I did it for the first time.
petek, 21. januar 2011
petek, 7. januar 2011
9000 km v 20 dneh ali popotovanje od Adelaida do Darwina
Ideja je padla že kar zgodaj po mojem prihodu v "deželo tam spodaj", vse skupaj pa se je malo bolj izkrastiliziralo v začetku decembra. Ja, res gremo na to potovanje. Od Adelaida do Darwina. Več kot 9000 km. Z avtom. Že sama misel je bila strašljiva, ampak včasih se je potrebno malo prepustiti dogodkom, da te nosijo.
Adelaide - Coober Pedy
Naša prva postojanka je bila torej Coober Pedy. Približno 850 km severno od našega doma. Znan kot svetovna prestolnica opalov in kot mesto, kjer lahko kampiraš pod zemljo. Poleg tega pa tudi eno izmed bolj multikulturalnih mest v Avstraliji, kjer lahko med drugim najdeš hrvata in grka, ki ti bosta želela prodati opale, srbsko pravoslavno cerkev, neko drugo cerkev v središču mesta, kjer imajo obešeno sliko iz Brezij (s slovenskim napisom), hrvaško družabno društvo ... Naša družba (sestavljena iz 4 ljudi: Aga, Kamil, Mischa and moi) je tako rezervirala kapiranje pod zemljo in "opal mining tour". Razlog zakaj so stvari pod zemljo je precejšnja vročina, ki je običajna za to območje, ki pa je mi, na srečo, nismo občutili (ja, vremenske spremembe in take fore). Tam spodaj sicer ni potreb po postavljanju šotora, ampak smo to vseeno naredili. Iz dveh razlogov: da smo lahko dobili sliko šotora pod zemljo (:P) in da smo malo vadili kako čim hitreje postaviti šotor v primeru dežja. Potem smo se udeležili ture, kjer so nam razložili kako nastanejo opali, kako razlikovati vredne in ničvredne opale, kako lahko sam iščeš opale (ja, dejansko se to da in ni preveč komplicirano - edini problem je, da jih ni preveč lahko najti) in kako sploh poteka samo raziskovanje. Zanimiva stvar. Naslednje jutro smo se podali na lov za opali, nato pa nadaljevali pot:
Coober Pedy - Alice Springs
Alice Springs je največje mesto sredi ničesar. Cela centralna Avstralija je načeloma ena velika puščava, ki pa je bila začuda mnogo bolj zelena kot smo si predstavljali. Cesta, ki povezuje Adelaide in Darwin se imenuje Stuart Highway in je prb. 1500 km dolga neprekinjena, ravna asfaltirana cesta. Alice Springs je bila bolj postojanka na naši poti, ker smo si po prb. 1500 prevoženiih km vsi želeli samo čim prej zaspati.
Alice Springs - Tennant Creek
Nato nas je pot vodila naprej na sever, proti mestu, ki se imenuje Tennant Creek. Vmes smo se ustavili v Devils Marbles. V osnovi je to formacija kamnov, kjer se je dalo narediti precej dobre fotografije (photoshooting no.1), kaj več pa si lahko preberete na temle linku: http://en.wikipedia.org/wiki/Devils_Marbles_Conservation_Reserve. V tem trenutku smo že bili v območju NT (Northern Teritory). Mislim, da me je tukaj prvič zares zadela vročina, ki vlada na tem območju. Celotna formacija je precej impresivna in če se kdaj odpravite v ta predel, priporočam, da zavijete s ceste in si jo ogledate. Večer se je končal v Tennant Creeku, ki je znan po rudnikih zlata. Tukaj smo tudi prvič ugotovili, da deževna doba ne pomeni le več dežja, ampak tudi to, da si večina ljudi zaradi pomanjkanja turistov vzame prosto. Tako je kar precej stvari zaprtih in naš obisk rudnika zlata je tako padel v vodo. Postavljanje šotora št. 3, večerja, spanje.
Tennant Creek - Katherine
Sledil je dan vožnje, ki se je končal v Katherine. Po poti smo se ustavili v Mataranki, to je prostor, kjer se odvija knjiga We of the never never (http://en.wikipedia.org/wiki/We_of_the_Never_Never). Poleg tega pa je znana po toplih vrelcih, kjer se da plavati v čudovitem tropskem okolju. Po osvežitvi smo nadaljevali pot proti našemu cilju za ta dan. Prvi dež. Težke odločitve med kampiranjem za 40 dolarjev in kabino za 160 dolarjev. Odločili smo se za kampiranje, kar se je izkazalo za rahlo neugodno odločitev. Evakuacija šotora sredi noči po tem, ko smo se zbudili v 3 cm vode in prenočitev v avtu sta imela za posledico malo slabe volje in utrujenost naslednji dan. Zjutraj nas je na srečo zbudilo sonce, ki je omogočilo vsaj zasilno posušitev šotora in normalno pakiranje. Hkrati pa je ta noč prinesla odločitev, da v območju severno od Katherine ne kampiramo več.
Katherine - Kakadu National Park
Blizu Katherine se nahaja Nitmiluk National Park, ki je bil prvi park, ki nam je ponudil nekaj prostora za "bushwalking". Kar nekaj prehojenih kilometrov v vročini in vlagi je bilo poplačanih s prvim (od mnogih) prečudovitih slapov, ki smo jih videli na našem potovanju. Slapovi navadno padajo v tako imenovane "pools", ki omogočajo kopanje, ampak tega tokrat nismo izkoristili. Po osvežitvi smo se odpravili nazaj, po poti so nas spremljali črni oblaki in nekaj dežnih kapelj, ki pa so se kmalu posušile. Pot smo nadaljevali mimo Edith Falls, ki so bili res čudoviti. Na žalost pa si jih, zaradi obilice dežja v preteklih dneh, ki je imelo za rezultat poplavljeno pot, nismo mogli pobliže ogledati. Ampak je tudi pogled od daleč zadostoval. Večer se je zaključil v Kakadu National Park, kjer smo že poprej rezervirali bungalov nad katerim smo bili vsi navdušeni. Sama arhitektura je precej preprosta: ena soba iz sten, ki prepuščajo veter in omogočajo, da prosto "diha", 4 postelje in ventilator na stropu. Ampak se mi zdi, da smo se vsi štirje zaljubili v to malo bivališče. Cel dan pohajkovanja, večerja, tropska vročina, spanje.
Kakadu National Park (NP)
Moji prvi vtisi: prava tropska vročina, narava, odličen kraj za dolge sprehode, kraj ki mi bo definitivno prirasel k srcu. In nisem se motila. Mislim, da smo se vsi zaljubili v ta prostor, kjer smo preživeli nekaj dni. Odpravili smo se na 2 daljša pohoda, kjer smo bili večinoma sami (ja, deževna sezona in to). Narava je prečudovita, drugi pohod pa se je končal s slapom in naravnim bazenom pod njim. Na informacijah so nam rekli, da je ta predel varen za plavanje, tako da smo se trije izmed četvorke odločili, da poskusimo našo srečo. :P Kakadu namreč leži že dovolj na severu, da to območje lahko okupirajo krokodili. Med suho dobo jih precej uspešno lovijo, v času deževne dobe pa poplav in krokodilov ni več mogoče kontrolirati. Previdnost ni nikoli odveč, hkrati pa je bila to ena redkih priložnosti, da plavamo v območju NT. Čeprav je govora o krokodilih mnogo, pa je pravzaprav kar težko najti krokodila v naravi. To smo izkusili zadnji dan našega bivanja tukaj, ko smo se odpravili na "križarjenje" po South Alligator River. Veliko narave, poplavljenih poti, nenavadih rož in ptičev in ... po kake pol ure smo uspeli zaznati tudi krokodila. A na žalost le za trenutek, ker se je nato spet skril pod površje. Krokodili lahko preživijo pod vodo tudi kako uro ali dve in so zmožni zreducirati svoj srčni utrip na le nekaj utripov na minuto. Precej osupljive živali. Od tukaj smo se nato odpravili naprej na pot, božični dan smo namreč želeli preživeti na najbolj severni točki našega potovanja.
Darwin
je glavno mesto NT, ki pa nas ni preveč očaralo. Je precej majhno, definitivno veliko manjše od Adelaida. Cel center obsega približno 2 ulici. Verjetno nismo imeli prav dobrega občutka tudi zato, ker je bil naš hostel v precej slabem stanju, poleg tega pa so se nad nami kar konstantno zbirali črni oblaki. V Darwinu smo tako malo pohajkovali, si privoščili večerjo zunaj (po tednu dni kampiranja, tortilj in riža kar dobrodošla sprememba), ter si ogledali dve atrakciji severnega teritorija: fishfeeding in farmo krokodilov. Fishfeeding pravzaprav ni nič posebnega: en zalivček v katerega priplavajo ribe, ker so navajene, da jih ljudje ob določenih urah dneva hranijo. Fino je, ker ti povejo malo več o ribah, ki plavajo okoli, občutek, ko ti nešteto velik rib plava okoli nog je zanimiv, drugače pa je to verjetno bolj stvar nad katero so navdušeni otroci. Farma krokodilov pa je bila precej bolj zanimiva. Po naključju nam je uspelo priti tja ravno v času, ko so imeli vodeno turo, tako da nam je fant, ki tam dela, malo razložil o krokodilih, o njihovih značilnostih in kako napadejo. Potem smo gledali tudi kako jih hranijo in ko vidiš kako nepričakovano in hitro zagrabi tisti kos mesa, ti je precej jasno, da nimaš prav veliko možnosti v kolikor se znajdeš v vodi skupaj s krokodilom. Prav to je tudi namen takih centrov: izobraževati turiste, da krokodili napadejo iznenada in da nikoli nisi dovolj previden. Darwin je bil tudi mesto, kjer smo morali prvič preurediti naš originalni plan potovanja: dež je v preteklih dneh precej namočil ceste, tako da je bil obisk Brooma precej nemogoč. Asfaltirana cesta bi nam namreč vzela preveč časa, nesfaltirana, krajša cesta pa bi bila neprevozna ali pa prevozna z zelo nizko hitrosjo. Tako smo se odločili, da se obrnemo nazaj proti jugu in preživimo več časa na določenih točkah po tej poti.
Litchfield National Park
Ta park je sicer bil na našem potovalnem spisku, a smo mu po spremembi plana namenili nekoliko več časa kot je bilo prvotno mišljeno. Če doma delamo neko primerjavo med Blejskim in Bohinjskim jezerom in Postonjsko ter Škocjanskimi jamami, lahko tukaj tudi potegnemo primerjavo med Kakadujem in Litchfieldom. V tem primeru je Kakadu bolj podoben Bohinju ali Škocjanskim jamam. Svojo lepoto skriva in ni tako na očeh. Če si moral tam do slapu hoditi nekaj ur po precej težkih razmerah, je bil tukaj slap oddaljen le pol kilometra, hkrati pa je bilo tudi možnosti za kopanje več kot v Kakaduju. Še vedno mi je bil Kakadu malo bolj všeč, čeprav je bil tudi Litcfield očarljiv. Predvsem pa bolj dostopen v teh težkih deževnik razmerah. ;) Čeprav so nas med kopanjem v enem izmed naravnih bazenov spodili iz vode, ker so pričakovali monsunsko deževje, ki bi lahko prevrnilo kako drevo in bi lahko bilo potencialno nevarno za kopalce. Na koncu ni bilo nič hujšega, ampak Avstralci se držijo načela, da je bolje delovati preventivno. ;) V Litchfieldu smo si še ogledali ogromne strukture, ki jih gradijo termiti, da se zaščitijo pred vremenskimi nevšečnostmi. Teh struktur je sicer polno po vsem severnem območju, ampak tukaj imaš včasih občutek, da si se znašel pred ogromnim pokopališčem. ;)
Litchfield NP - Kakadu NP
Iz Litchfielda smo šli nazaj v Kakadu. Iz dveh razlogov: ker smo bili vsi navdušeni nad njim in ker smo po reorganizaciji prvotnega plana imeli več časa kot bi ga imeli sicer. Prvotni namen je bil Ubirr. A nas je na žalost že po prb. 300 m ustavilo 80 cm vode na cesti. Neprehodna cesta torej. Tako smo se obrnili in odšli pogledat razgled na en drug, manjši hrib. Ubirr je najbolj znana vzpetina v Kakaduju, ljudje pogosto hodijo tja, da si od tam ogledajo sončni zahod in da imajo razgled nad celotno pokrajino. Druga možnost ni bila tako impresivna, vseeno pa smo imeli nekaj razgleda in miru. Dokler nas niso temni oblaki pregnali nazaj.
Kakadu NP - Tennant Creek - Alice Springs
Nekje vmes je padla odločitev, da novo leto preživimo v Alice Springs. Ta odločitev je pomenila gromno prevoženo razdaljo. 950 km v enem dnevu. Tako smo eno noč preživeli v Tennant Creeku. Kopanje v Mataranki in "Grenkih vrelcih" je odpadlo zaradi poplavljene ceste. Smo si pa ogledali hranjenje rib, ki se jim reče Baramundi. To so ekstra ogromne ribe in moram reči, da je bilo kar zanimivo. Lovijo le žive stvari in ko se dvignejo pod površje, da zagrabijo hrano, povzročijo zelo glasen zvok. Tak, da se ga na začetku močno ustrašiš. In ko je tisti gospod potegnil ribo ven iz vode, smo vsi obstali z odprtimi usti. Vsekakor vredno ogleda.
V Alice Springsu smo tako preživeli novo leto. Si ogledali ognjemet. In dolgo spali naslednji dan. No, v bistvu ne tako dolgo, ker nas je nekaj po 8 zbudilo močno sonce. Ampak, glede na to, da smo v preteklih tednih vstajali ob 7 ali prej, je bilo to precej pozno. Tako smo se odločili, da si gremo ogledat Desert Park. Alice je mesto sredi puščave, z letno količino dežja nekaj mm. Tukaj pa nas je verjetno ujela ena hujših ploh po našem odhodu iz Darwina. Zaradi vremena, je bil park skoraj v celoti prazen. Ena članice naše ekipe je imela migreno, tako da jo je drugi odpeljal nazaj v šotor. Tako sva s švicarjem Mischo ostala sama in bila deležna predavanja o plazilcih, ki jih imajo v parku. Zelo zanimivo. Mislim, da sem se navdušila nad plazilci in Thorny Devil je od tistega dne naprej moja nova najljubša žival. Nato je sledila predstavitev kengurujev. Kenguruji se načeloma obravnavajo kot živali, ki jih noben kaj preveč ne mara. Predvsem zato, ker so povsod in ker imaš ponavadi to neizmerno srečo, da kakega zbiješ in imaš potem totalko. Po tem predavanju pa sem začela na njih gledati malo drugače. Facinantne živali. Do takrat recimo nisem vedela, da rep uporabljajo kot peto nogo pri počasnem gibanju. Da imajo na zadnjem delu noge posebno mišico, ki omogoča skakljanje in da je samica v neugodnih razmerah sposobna ustaviti rast blastociste (zarodka) in nato ponovno sprožiti razvoj, ko so okoliščine spet ugodne. Tretje predavanje je bilo o pticah, ki so na vrhu prehranjevalne verige (birds of prey). Po predavanju smo se še malo sprehajali po samem parku in tako tam preživeli približno tri četrtine dneva. V kolikor boste kdaj kje v okolici Alice, priporočam obisk. ;)
Alice Springs - Kings Canyon
Iz deževne puščave smo se odpravili nekam, kjer pa res ne bi več smelo deževati. Uluru. No, dežja se nismo uspeli znebiti, vseeno pa ga je bilo bistveno manj kot v preteklih dneh. Naša prva postojanka je bila Kings Creek. Do tja smo se pripeljali po približno 100 km dolgi neasfaltirani cesti. Ker nam ni uspelo priti do Brooma, smo jahanje kamel tako prestavili na Kings Creek. Zanimiva izkušnja, ampak bi težko rekla, da je bilo kaj posebnega. Od tu smo se odpravili naprej v Kings Canyon, saj smo za naslednje jutro planirali pohod po planoti tega območja. Glede na vremensko napoved, ki je napovedovala do 45 stopinj celzija, je bila edina realna odločitev pohod začeti okoli sedmih zjutraj. In tako smo tudi ga. Tam nekje. In bilo je vredno. Po začetnem precej strmem vzponu, je skoraj celotna pot speljana po vrhu planote. Pogled na celo dolino pod nami, prekrasna narava, super pohod, skriti kotički, sprostitev ob manjšem "jezercu" sredi ničesar. Vsa naša, na naravo mahnjena, odprava je bila navdušena.
Kings Canyon - Uluru
Pa smo ga končno dočakali. To svetovno čudo. Po več kot 14 dneh potovanja smo prispeli v pravi rdeči center. Uluru je avstralski največji goli monolit. To pomeni, da nima po vrhu nobenih dreves ter da je v bistvu ena sama skala. Prvi večer smo šli na krajši pohod do še ene znamenitosti v tem območju, ki se imenuje Kata Tjuta oziroma The Olgas. Ta je sestavljena iz več ogromnih skal, najvišja točka je za prb. 100 m višja od Uluruja in je prav tako fascinantna kot sam Uluru. Z enim članom ekipe, Mischo, sva se odločila da si ogledava sončni vzhod nad Ulurujem. Ker sva bila brez avtomobila, sva lov na najboljšo možno točko pričela ob 4 zjutraj. In kar hitro našla primerno razgledno točko. Sicer je bila dokaj daleč, a vseeno sva bila deležna sončnega vzhoda in spreminjanja barv samega monolita (kljub temu, da so se vmes začeli pojavljati oblaki). Po zajtrku smo se odpravili na vodeno turo okoli dela Ulurja, kjer nam je aboriginsski vodič razložil nekaj več o samem kraju okoli katerega smo hodili. Po kratkem pohodu smo se ustavili še v aboriginskem centru. Na Uluru je sicer možno tudi splezati, ampak je pohod v trenutnih razmerah mogoč le do 8 ure zjutraj. Poleg tega pa Aborigini niso navdušeni nad tem dejanjem. Po obisku centra, so mi stvari malo bolj jasne. Aborigini se namreč čutijo odgovorne za ljudi, ki plezajo na to njihovo dediščino in smrti, ki se zgodijo tam ne prinašajo nič dobrega. Poleg tega sem v aboriginskem centru naletela na zanimiv zapis: kaj si odnesel z Uluruja? Še eno sliko? Kaj ti bo slika, če ne dojameš kako veliko ta kraj pomeni domačinom. To mi je dalo misliti.
Iz Uluruja nazaj na jug
Po odhodu iz Uluruja smo se odpravili nazaj na jug. Po 150 km neasfaltirane ceste, skozi poslikano puščavo (ki se tako imenuje zaradi spreminjajočih barv, predvsem velike količine bele in dejansko prave puščave), čez Coober Pedy (kjer smo popravili poškodovano gumo na avtu) do majhnega mesta, ki se imenuje Glendabo. To je tako tipično outback mesto z majhnim številom ljudi, veeeeeeelikim številom muh in enim all-in-one človekom, ki je bil v tem primeru barman, natakar in receptor površine za kampiranje. Tukaj smo našli najcenejše in obenem eno najlepših mest na katerih smo kampirali na našem potovanju. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo zunaj toplo in suho in da, po dolgem času, prvič ni bilo nevarnosti, da bi deževalo. Po zadnji noči v šotoru smo se odpravili proti domu. Skozi Woomero - to je posebno mesto, ki je bilo dolgo časa zaprto za javnost, saj je bilo del območja kjer so med drugo svetovno vojno testirali različne rakete, nato pa je bilo to območje testiranja vesoljskih plovil. Danes je mesto odprto in se ponaša s fino razstavo raket in letal na prostem. Pot smo nadaljevali mimo jezera Hart, ki je eno izmed mnogih slanih jezer. Kadar voda nima iztoka v morje, ostaja na površju. Tekočina izhlapi, ostanejo pa ogromne površine soli. V Port Augusti smo se ustavili na še zadnjem kosilu = tortilje + zelenjava iz pločevink ;), nato pa smo po 20 dneh odbrzeli proti domu.
Bilo je fino. Nastalo je eno novo močno prijateljstvo. Ostala so se okrepila. V glavi roji od vtisov. Še eno super potovanje.
Slikovno gradivo je dostopno tukaj:
http://www.facebook.com/album.php?aid=261921&id=595374000&l=39dd33ab0d
http://www.facebook.com/album.php?aid=261975&id=595374000&l=5020089d57
Adelaide - Coober Pedy
Naša prva postojanka je bila torej Coober Pedy. Približno 850 km severno od našega doma. Znan kot svetovna prestolnica opalov in kot mesto, kjer lahko kampiraš pod zemljo. Poleg tega pa tudi eno izmed bolj multikulturalnih mest v Avstraliji, kjer lahko med drugim najdeš hrvata in grka, ki ti bosta želela prodati opale, srbsko pravoslavno cerkev, neko drugo cerkev v središču mesta, kjer imajo obešeno sliko iz Brezij (s slovenskim napisom), hrvaško družabno društvo ... Naša družba (sestavljena iz 4 ljudi: Aga, Kamil, Mischa and moi) je tako rezervirala kapiranje pod zemljo in "opal mining tour". Razlog zakaj so stvari pod zemljo je precejšnja vročina, ki je običajna za to območje, ki pa je mi, na srečo, nismo občutili (ja, vremenske spremembe in take fore). Tam spodaj sicer ni potreb po postavljanju šotora, ampak smo to vseeno naredili. Iz dveh razlogov: da smo lahko dobili sliko šotora pod zemljo (:P) in da smo malo vadili kako čim hitreje postaviti šotor v primeru dežja. Potem smo se udeležili ture, kjer so nam razložili kako nastanejo opali, kako razlikovati vredne in ničvredne opale, kako lahko sam iščeš opale (ja, dejansko se to da in ni preveč komplicirano - edini problem je, da jih ni preveč lahko najti) in kako sploh poteka samo raziskovanje. Zanimiva stvar. Naslednje jutro smo se podali na lov za opali, nato pa nadaljevali pot:
Coober Pedy - Alice Springs
Alice Springs je največje mesto sredi ničesar. Cela centralna Avstralija je načeloma ena velika puščava, ki pa je bila začuda mnogo bolj zelena kot smo si predstavljali. Cesta, ki povezuje Adelaide in Darwin se imenuje Stuart Highway in je prb. 1500 km dolga neprekinjena, ravna asfaltirana cesta. Alice Springs je bila bolj postojanka na naši poti, ker smo si po prb. 1500 prevoženiih km vsi želeli samo čim prej zaspati.
Alice Springs - Tennant Creek
Nato nas je pot vodila naprej na sever, proti mestu, ki se imenuje Tennant Creek. Vmes smo se ustavili v Devils Marbles. V osnovi je to formacija kamnov, kjer se je dalo narediti precej dobre fotografije (photoshooting no.1), kaj več pa si lahko preberete na temle linku: http://en.wikipedia.org/wiki/Devils_Marbles_Conservation_Reserve. V tem trenutku smo že bili v območju NT (Northern Teritory). Mislim, da me je tukaj prvič zares zadela vročina, ki vlada na tem območju. Celotna formacija je precej impresivna in če se kdaj odpravite v ta predel, priporočam, da zavijete s ceste in si jo ogledate. Večer se je končal v Tennant Creeku, ki je znan po rudnikih zlata. Tukaj smo tudi prvič ugotovili, da deževna doba ne pomeni le več dežja, ampak tudi to, da si večina ljudi zaradi pomanjkanja turistov vzame prosto. Tako je kar precej stvari zaprtih in naš obisk rudnika zlata je tako padel v vodo. Postavljanje šotora št. 3, večerja, spanje.
Tennant Creek - Katherine
Sledil je dan vožnje, ki se je končal v Katherine. Po poti smo se ustavili v Mataranki, to je prostor, kjer se odvija knjiga We of the never never (http://en.wikipedia.org/wiki/We_of_the_Never_Never). Poleg tega pa je znana po toplih vrelcih, kjer se da plavati v čudovitem tropskem okolju. Po osvežitvi smo nadaljevali pot proti našemu cilju za ta dan. Prvi dež. Težke odločitve med kampiranjem za 40 dolarjev in kabino za 160 dolarjev. Odločili smo se za kampiranje, kar se je izkazalo za rahlo neugodno odločitev. Evakuacija šotora sredi noči po tem, ko smo se zbudili v 3 cm vode in prenočitev v avtu sta imela za posledico malo slabe volje in utrujenost naslednji dan. Zjutraj nas je na srečo zbudilo sonce, ki je omogočilo vsaj zasilno posušitev šotora in normalno pakiranje. Hkrati pa je ta noč prinesla odločitev, da v območju severno od Katherine ne kampiramo več.
Katherine - Kakadu National Park
Blizu Katherine se nahaja Nitmiluk National Park, ki je bil prvi park, ki nam je ponudil nekaj prostora za "bushwalking". Kar nekaj prehojenih kilometrov v vročini in vlagi je bilo poplačanih s prvim (od mnogih) prečudovitih slapov, ki smo jih videli na našem potovanju. Slapovi navadno padajo v tako imenovane "pools", ki omogočajo kopanje, ampak tega tokrat nismo izkoristili. Po osvežitvi smo se odpravili nazaj, po poti so nas spremljali črni oblaki in nekaj dežnih kapelj, ki pa so se kmalu posušile. Pot smo nadaljevali mimo Edith Falls, ki so bili res čudoviti. Na žalost pa si jih, zaradi obilice dežja v preteklih dneh, ki je imelo za rezultat poplavljeno pot, nismo mogli pobliže ogledati. Ampak je tudi pogled od daleč zadostoval. Večer se je zaključil v Kakadu National Park, kjer smo že poprej rezervirali bungalov nad katerim smo bili vsi navdušeni. Sama arhitektura je precej preprosta: ena soba iz sten, ki prepuščajo veter in omogočajo, da prosto "diha", 4 postelje in ventilator na stropu. Ampak se mi zdi, da smo se vsi štirje zaljubili v to malo bivališče. Cel dan pohajkovanja, večerja, tropska vročina, spanje.
Kakadu National Park (NP)
Moji prvi vtisi: prava tropska vročina, narava, odličen kraj za dolge sprehode, kraj ki mi bo definitivno prirasel k srcu. In nisem se motila. Mislim, da smo se vsi zaljubili v ta prostor, kjer smo preživeli nekaj dni. Odpravili smo se na 2 daljša pohoda, kjer smo bili večinoma sami (ja, deževna sezona in to). Narava je prečudovita, drugi pohod pa se je končal s slapom in naravnim bazenom pod njim. Na informacijah so nam rekli, da je ta predel varen za plavanje, tako da smo se trije izmed četvorke odločili, da poskusimo našo srečo. :P Kakadu namreč leži že dovolj na severu, da to območje lahko okupirajo krokodili. Med suho dobo jih precej uspešno lovijo, v času deževne dobe pa poplav in krokodilov ni več mogoče kontrolirati. Previdnost ni nikoli odveč, hkrati pa je bila to ena redkih priložnosti, da plavamo v območju NT. Čeprav je govora o krokodilih mnogo, pa je pravzaprav kar težko najti krokodila v naravi. To smo izkusili zadnji dan našega bivanja tukaj, ko smo se odpravili na "križarjenje" po South Alligator River. Veliko narave, poplavljenih poti, nenavadih rož in ptičev in ... po kake pol ure smo uspeli zaznati tudi krokodila. A na žalost le za trenutek, ker se je nato spet skril pod površje. Krokodili lahko preživijo pod vodo tudi kako uro ali dve in so zmožni zreducirati svoj srčni utrip na le nekaj utripov na minuto. Precej osupljive živali. Od tukaj smo se nato odpravili naprej na pot, božični dan smo namreč želeli preživeti na najbolj severni točki našega potovanja.
Darwin
je glavno mesto NT, ki pa nas ni preveč očaralo. Je precej majhno, definitivno veliko manjše od Adelaida. Cel center obsega približno 2 ulici. Verjetno nismo imeli prav dobrega občutka tudi zato, ker je bil naš hostel v precej slabem stanju, poleg tega pa so se nad nami kar konstantno zbirali črni oblaki. V Darwinu smo tako malo pohajkovali, si privoščili večerjo zunaj (po tednu dni kampiranja, tortilj in riža kar dobrodošla sprememba), ter si ogledali dve atrakciji severnega teritorija: fishfeeding in farmo krokodilov. Fishfeeding pravzaprav ni nič posebnega: en zalivček v katerega priplavajo ribe, ker so navajene, da jih ljudje ob določenih urah dneva hranijo. Fino je, ker ti povejo malo več o ribah, ki plavajo okoli, občutek, ko ti nešteto velik rib plava okoli nog je zanimiv, drugače pa je to verjetno bolj stvar nad katero so navdušeni otroci. Farma krokodilov pa je bila precej bolj zanimiva. Po naključju nam je uspelo priti tja ravno v času, ko so imeli vodeno turo, tako da nam je fant, ki tam dela, malo razložil o krokodilih, o njihovih značilnostih in kako napadejo. Potem smo gledali tudi kako jih hranijo in ko vidiš kako nepričakovano in hitro zagrabi tisti kos mesa, ti je precej jasno, da nimaš prav veliko možnosti v kolikor se znajdeš v vodi skupaj s krokodilom. Prav to je tudi namen takih centrov: izobraževati turiste, da krokodili napadejo iznenada in da nikoli nisi dovolj previden. Darwin je bil tudi mesto, kjer smo morali prvič preurediti naš originalni plan potovanja: dež je v preteklih dneh precej namočil ceste, tako da je bil obisk Brooma precej nemogoč. Asfaltirana cesta bi nam namreč vzela preveč časa, nesfaltirana, krajša cesta pa bi bila neprevozna ali pa prevozna z zelo nizko hitrosjo. Tako smo se odločili, da se obrnemo nazaj proti jugu in preživimo več časa na določenih točkah po tej poti.
Litchfield National Park
Ta park je sicer bil na našem potovalnem spisku, a smo mu po spremembi plana namenili nekoliko več časa kot je bilo prvotno mišljeno. Če doma delamo neko primerjavo med Blejskim in Bohinjskim jezerom in Postonjsko ter Škocjanskimi jamami, lahko tukaj tudi potegnemo primerjavo med Kakadujem in Litchfieldom. V tem primeru je Kakadu bolj podoben Bohinju ali Škocjanskim jamam. Svojo lepoto skriva in ni tako na očeh. Če si moral tam do slapu hoditi nekaj ur po precej težkih razmerah, je bil tukaj slap oddaljen le pol kilometra, hkrati pa je bilo tudi možnosti za kopanje več kot v Kakaduju. Še vedno mi je bil Kakadu malo bolj všeč, čeprav je bil tudi Litcfield očarljiv. Predvsem pa bolj dostopen v teh težkih deževnik razmerah. ;) Čeprav so nas med kopanjem v enem izmed naravnih bazenov spodili iz vode, ker so pričakovali monsunsko deževje, ki bi lahko prevrnilo kako drevo in bi lahko bilo potencialno nevarno za kopalce. Na koncu ni bilo nič hujšega, ampak Avstralci se držijo načela, da je bolje delovati preventivno. ;) V Litchfieldu smo si še ogledali ogromne strukture, ki jih gradijo termiti, da se zaščitijo pred vremenskimi nevšečnostmi. Teh struktur je sicer polno po vsem severnem območju, ampak tukaj imaš včasih občutek, da si se znašel pred ogromnim pokopališčem. ;)
Litchfield NP - Kakadu NP
Iz Litchfielda smo šli nazaj v Kakadu. Iz dveh razlogov: ker smo bili vsi navdušeni nad njim in ker smo po reorganizaciji prvotnega plana imeli več časa kot bi ga imeli sicer. Prvotni namen je bil Ubirr. A nas je na žalost že po prb. 300 m ustavilo 80 cm vode na cesti. Neprehodna cesta torej. Tako smo se obrnili in odšli pogledat razgled na en drug, manjši hrib. Ubirr je najbolj znana vzpetina v Kakaduju, ljudje pogosto hodijo tja, da si od tam ogledajo sončni zahod in da imajo razgled nad celotno pokrajino. Druga možnost ni bila tako impresivna, vseeno pa smo imeli nekaj razgleda in miru. Dokler nas niso temni oblaki pregnali nazaj.
Kakadu NP - Tennant Creek - Alice Springs
Nekje vmes je padla odločitev, da novo leto preživimo v Alice Springs. Ta odločitev je pomenila gromno prevoženo razdaljo. 950 km v enem dnevu. Tako smo eno noč preživeli v Tennant Creeku. Kopanje v Mataranki in "Grenkih vrelcih" je odpadlo zaradi poplavljene ceste. Smo si pa ogledali hranjenje rib, ki se jim reče Baramundi. To so ekstra ogromne ribe in moram reči, da je bilo kar zanimivo. Lovijo le žive stvari in ko se dvignejo pod površje, da zagrabijo hrano, povzročijo zelo glasen zvok. Tak, da se ga na začetku močno ustrašiš. In ko je tisti gospod potegnil ribo ven iz vode, smo vsi obstali z odprtimi usti. Vsekakor vredno ogleda.
V Alice Springsu smo tako preživeli novo leto. Si ogledali ognjemet. In dolgo spali naslednji dan. No, v bistvu ne tako dolgo, ker nas je nekaj po 8 zbudilo močno sonce. Ampak, glede na to, da smo v preteklih tednih vstajali ob 7 ali prej, je bilo to precej pozno. Tako smo se odločili, da si gremo ogledat Desert Park. Alice je mesto sredi puščave, z letno količino dežja nekaj mm. Tukaj pa nas je verjetno ujela ena hujših ploh po našem odhodu iz Darwina. Zaradi vremena, je bil park skoraj v celoti prazen. Ena članice naše ekipe je imela migreno, tako da jo je drugi odpeljal nazaj v šotor. Tako sva s švicarjem Mischo ostala sama in bila deležna predavanja o plazilcih, ki jih imajo v parku. Zelo zanimivo. Mislim, da sem se navdušila nad plazilci in Thorny Devil je od tistega dne naprej moja nova najljubša žival. Nato je sledila predstavitev kengurujev. Kenguruji se načeloma obravnavajo kot živali, ki jih noben kaj preveč ne mara. Predvsem zato, ker so povsod in ker imaš ponavadi to neizmerno srečo, da kakega zbiješ in imaš potem totalko. Po tem predavanju pa sem začela na njih gledati malo drugače. Facinantne živali. Do takrat recimo nisem vedela, da rep uporabljajo kot peto nogo pri počasnem gibanju. Da imajo na zadnjem delu noge posebno mišico, ki omogoča skakljanje in da je samica v neugodnih razmerah sposobna ustaviti rast blastociste (zarodka) in nato ponovno sprožiti razvoj, ko so okoliščine spet ugodne. Tretje predavanje je bilo o pticah, ki so na vrhu prehranjevalne verige (birds of prey). Po predavanju smo se še malo sprehajali po samem parku in tako tam preživeli približno tri četrtine dneva. V kolikor boste kdaj kje v okolici Alice, priporočam obisk. ;)
Alice Springs - Kings Canyon
Iz deževne puščave smo se odpravili nekam, kjer pa res ne bi več smelo deževati. Uluru. No, dežja se nismo uspeli znebiti, vseeno pa ga je bilo bistveno manj kot v preteklih dneh. Naša prva postojanka je bila Kings Creek. Do tja smo se pripeljali po približno 100 km dolgi neasfaltirani cesti. Ker nam ni uspelo priti do Brooma, smo jahanje kamel tako prestavili na Kings Creek. Zanimiva izkušnja, ampak bi težko rekla, da je bilo kaj posebnega. Od tu smo se odpravili naprej v Kings Canyon, saj smo za naslednje jutro planirali pohod po planoti tega območja. Glede na vremensko napoved, ki je napovedovala do 45 stopinj celzija, je bila edina realna odločitev pohod začeti okoli sedmih zjutraj. In tako smo tudi ga. Tam nekje. In bilo je vredno. Po začetnem precej strmem vzponu, je skoraj celotna pot speljana po vrhu planote. Pogled na celo dolino pod nami, prekrasna narava, super pohod, skriti kotički, sprostitev ob manjšem "jezercu" sredi ničesar. Vsa naša, na naravo mahnjena, odprava je bila navdušena.
Kings Canyon - Uluru
Pa smo ga končno dočakali. To svetovno čudo. Po več kot 14 dneh potovanja smo prispeli v pravi rdeči center. Uluru je avstralski največji goli monolit. To pomeni, da nima po vrhu nobenih dreves ter da je v bistvu ena sama skala. Prvi večer smo šli na krajši pohod do še ene znamenitosti v tem območju, ki se imenuje Kata Tjuta oziroma The Olgas. Ta je sestavljena iz več ogromnih skal, najvišja točka je za prb. 100 m višja od Uluruja in je prav tako fascinantna kot sam Uluru. Z enim članom ekipe, Mischo, sva se odločila da si ogledava sončni vzhod nad Ulurujem. Ker sva bila brez avtomobila, sva lov na najboljšo možno točko pričela ob 4 zjutraj. In kar hitro našla primerno razgledno točko. Sicer je bila dokaj daleč, a vseeno sva bila deležna sončnega vzhoda in spreminjanja barv samega monolita (kljub temu, da so se vmes začeli pojavljati oblaki). Po zajtrku smo se odpravili na vodeno turo okoli dela Ulurja, kjer nam je aboriginsski vodič razložil nekaj več o samem kraju okoli katerega smo hodili. Po kratkem pohodu smo se ustavili še v aboriginskem centru. Na Uluru je sicer možno tudi splezati, ampak je pohod v trenutnih razmerah mogoč le do 8 ure zjutraj. Poleg tega pa Aborigini niso navdušeni nad tem dejanjem. Po obisku centra, so mi stvari malo bolj jasne. Aborigini se namreč čutijo odgovorne za ljudi, ki plezajo na to njihovo dediščino in smrti, ki se zgodijo tam ne prinašajo nič dobrega. Poleg tega sem v aboriginskem centru naletela na zanimiv zapis: kaj si odnesel z Uluruja? Še eno sliko? Kaj ti bo slika, če ne dojameš kako veliko ta kraj pomeni domačinom. To mi je dalo misliti.
Iz Uluruja nazaj na jug
Po odhodu iz Uluruja smo se odpravili nazaj na jug. Po 150 km neasfaltirane ceste, skozi poslikano puščavo (ki se tako imenuje zaradi spreminjajočih barv, predvsem velike količine bele in dejansko prave puščave), čez Coober Pedy (kjer smo popravili poškodovano gumo na avtu) do majhnega mesta, ki se imenuje Glendabo. To je tako tipično outback mesto z majhnim številom ljudi, veeeeeeelikim številom muh in enim all-in-one človekom, ki je bil v tem primeru barman, natakar in receptor površine za kampiranje. Tukaj smo našli najcenejše in obenem eno najlepših mest na katerih smo kampirali na našem potovanju. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo zunaj toplo in suho in da, po dolgem času, prvič ni bilo nevarnosti, da bi deževalo. Po zadnji noči v šotoru smo se odpravili proti domu. Skozi Woomero - to je posebno mesto, ki je bilo dolgo časa zaprto za javnost, saj je bilo del območja kjer so med drugo svetovno vojno testirali različne rakete, nato pa je bilo to območje testiranja vesoljskih plovil. Danes je mesto odprto in se ponaša s fino razstavo raket in letal na prostem. Pot smo nadaljevali mimo jezera Hart, ki je eno izmed mnogih slanih jezer. Kadar voda nima iztoka v morje, ostaja na površju. Tekočina izhlapi, ostanejo pa ogromne površine soli. V Port Augusti smo se ustavili na še zadnjem kosilu = tortilje + zelenjava iz pločevink ;), nato pa smo po 20 dneh odbrzeli proti domu.
Bilo je fino. Nastalo je eno novo močno prijateljstvo. Ostala so se okrepila. V glavi roji od vtisov. Še eno super potovanje.
Slikovno gradivo je dostopno tukaj:
http://www.facebook.com/album.php?aid=261921&id=595374000&l=39dd33ab0d
http://www.facebook.com/album.php?aid=261975&id=595374000&l=5020089d57
torek, 9. november 2010
Saying goodbye & work issues
Hmm .. V zadnjih dneh se mi zdi, da se moje življenje vrti predvsem okoli teh dveh dotičnih omenjenih tem.
Avstralija je tudi glede prihajanja in odhajanja ljudi malo drugačna od Evrope. V Evropi gre večina študentov na prakso v času poletnih "počitnic", ker pomeni, da je en kup ljudi na enem mestu ob istem času. Vsi pridejo približno istočasno in tudi odidejo istočasno. Tukaj pa ljudje prihajajo in odhajajo skozi ves čas. In če me na začetku to še ni motilo, sedaj vedno bolj ugotavljam kako mi ni vseeno. Predvsem zaradi tega ker se v enem mesecu med ljudmi že lahko spletejo precej močne vezi. Kar je posledica tega, da smo vsi v približno podobnem položaju: daleč stran od doma, od družine in prijateljev, ki jih imamo doma, se soočamo z novimi in novimi problemi, ki jih skupaj lažje premagujemo. ;) Odhod enega od fantov (The Boys skupina) je kar močno vplival name. Verjetno zato, ker sem imela občutek, da se nanj vedno lahko obrnem. Ne vem točno kaj je tisto kar me žalosti: to, da ga ni več tukaj, da se je vrnil nazaj v "realno" življenje in ne bo imel več časa zame, da ga ne bom nikoli več slišala, videla ...? Kar je najhuje: to je šele prvi izmed mnogih odhodov. Mogoče se bom sčasoma navadila na vse skupaj. Ali pa se bom samo naučila sprejemati stvari. Mogoče ne bo nikoli bolje. Lahko pa, da bomo spletli tako močna prijateljstva, da se bomo obiskovali, ko bomo vsi nazaj v Evropi. Če ne drugega, smo tukaj vsi spoznali kako je Evropa pravzaprav majhna: hop na letalo in v 2 urah si že na drugi strani. :)
Druga stvar okoli katere se vrti moje življenje je delo. Ki je v bistvu razlog, da sem sploh prišla sem dol. Poleg želje po spoznavanju novih ljudi, potovanju, odkrivanju nove kulture ... ;) Pred približno 10 dnevi sem dobila prve rezultate, ki so se v najširšem smislu ujemali s pričakovanimi, če pa si se spustil na en nivo nižje, pa so bili totalno porazni. Tako da sem potem prilagodila projekt, spremenila parametre, kar nekaj časa čakala na eno napravo, da se sprosti in v četrtek bom verjetno končno videla ali bodo novi rezultati kaj bolj vzpodbudni. Če še vedno ne bojo, je edina možnost vse možne parametre spremeniti na najvišjo možno vrednost in pogledati če vsaj tam deluje. Ampak zaenkrat poskušam biti optimistična glede rezultatov ta teden. Pa bomo videli ... V službi in delu še vedno uživam, mi pa ni všeč, da ne vidim luči na koncu tunela. Ker se mi zdi, da mi dajejo projekt po projekt. Kar je sicer fino, samo bi bilo tudi fino videti celoten koncept. Trenutno si ne predstavljam, da bi trenutni projekt trajal kaj več kot maksimalno en mesec.
Pozdravčke in tople in suhe Avstralije. :)
Avstralija je tudi glede prihajanja in odhajanja ljudi malo drugačna od Evrope. V Evropi gre večina študentov na prakso v času poletnih "počitnic", ker pomeni, da je en kup ljudi na enem mestu ob istem času. Vsi pridejo približno istočasno in tudi odidejo istočasno. Tukaj pa ljudje prihajajo in odhajajo skozi ves čas. In če me na začetku to še ni motilo, sedaj vedno bolj ugotavljam kako mi ni vseeno. Predvsem zaradi tega ker se v enem mesecu med ljudmi že lahko spletejo precej močne vezi. Kar je posledica tega, da smo vsi v približno podobnem položaju: daleč stran od doma, od družine in prijateljev, ki jih imamo doma, se soočamo z novimi in novimi problemi, ki jih skupaj lažje premagujemo. ;) Odhod enega od fantov (The Boys skupina) je kar močno vplival name. Verjetno zato, ker sem imela občutek, da se nanj vedno lahko obrnem. Ne vem točno kaj je tisto kar me žalosti: to, da ga ni več tukaj, da se je vrnil nazaj v "realno" življenje in ne bo imel več časa zame, da ga ne bom nikoli več slišala, videla ...? Kar je najhuje: to je šele prvi izmed mnogih odhodov. Mogoče se bom sčasoma navadila na vse skupaj. Ali pa se bom samo naučila sprejemati stvari. Mogoče ne bo nikoli bolje. Lahko pa, da bomo spletli tako močna prijateljstva, da se bomo obiskovali, ko bomo vsi nazaj v Evropi. Če ne drugega, smo tukaj vsi spoznali kako je Evropa pravzaprav majhna: hop na letalo in v 2 urah si že na drugi strani. :)
Druga stvar okoli katere se vrti moje življenje je delo. Ki je v bistvu razlog, da sem sploh prišla sem dol. Poleg želje po spoznavanju novih ljudi, potovanju, odkrivanju nove kulture ... ;) Pred približno 10 dnevi sem dobila prve rezultate, ki so se v najširšem smislu ujemali s pričakovanimi, če pa si se spustil na en nivo nižje, pa so bili totalno porazni. Tako da sem potem prilagodila projekt, spremenila parametre, kar nekaj časa čakala na eno napravo, da se sprosti in v četrtek bom verjetno končno videla ali bodo novi rezultati kaj bolj vzpodbudni. Če še vedno ne bojo, je edina možnost vse možne parametre spremeniti na najvišjo možno vrednost in pogledati če vsaj tam deluje. Ampak zaenkrat poskušam biti optimistična glede rezultatov ta teden. Pa bomo videli ... V službi in delu še vedno uživam, mi pa ni všeč, da ne vidim luči na koncu tunela. Ker se mi zdi, da mi dajejo projekt po projekt. Kar je sicer fino, samo bi bilo tudi fino videti celoten koncept. Trenutno si ne predstavljam, da bi trenutni projekt trajal kaj več kot maksimalno en mesec.
Pozdravčke in tople in suhe Avstralije. :)
ponedeljek, 25. oktober 2010
40 dni
40 dni je minilo od mojega odhoda iz Slovenije. Malo ironično. Biblično. ;) Po začetnih "porodnih težavah", domotožju, smiljenju sami sebi, dolgih pogovorih in ... ja, joku, so se stvari spremenile. Na občutno bolje. ;)
V 40 dneh se lahko navadiš na mnogo stvari. Recimo:
- na to, da pri prehodu čez cesto najprej pogledaš desno.
- Prečkati cesto po polovicah, ker ni nikjer v bližini prehoda in ker bi drugače čakal mnogo predolgo.
- Da je vsaka malo večja cesta takoj petpasovnica.
- Da so vse trgovine in ostali uradi odprti od 9 do 5. Kar postane rahel problem, ko imaš v stanovanju obupno majhen nabiralnik in moraš oditi po "paket" na pošto. Pošta je oddaljena kar nekaj kilometrov, odprta pa seveda le od ponedeljka do petka ... Ja, verjetno ste uganili. Od 9 do 5.
- Da se vremenska napoved spreminja vsakih 15 minut ter da ni preveč verodostojna.
- Spoznaš ogromno novih ljudi. Iz različnih koncev sveta, z različnimi navadami, željami, idejami, življenjskimi slogi ... Z nekaterimi lahko spleteš taka tesna prijateljstva, da bo hudo, ko se bodo naše poti ločile.
- Navadiš se jesti sadje in zelenjavo. Malo zato, ker ima tukaj sadje dejansko okus (ja, pozna se če dobiš v trgovini samo sezonsko, "doma" pridelano sadje, ne pa nečesa, kar je prepotovalo pol sveta preden je prišlo v trgovino), malo pa zato, ker okoli tebe vsi zdravo jejo. Tako postanejo jabolka in banane, pa paradižniki, bučke in paprike kar tvoji redni spremljevalci. ;)
- Navadiš se prati svoje obleke, kuhati zase, poskrbeti za to, da ne zmanjka stvari v hladilniku ...
- Osvojiš aparature v laboratoriju in končno dobiš ene uporabne rezultate.
- Se navadiš na bolj ležeren življenjski slog.
- Začneš uporabljati sončno kremo z zaščitnim faktorjem 30 (nižjega tako ali tako ne moreš dobiti), ker te že v 5 minutah na soncu lahko pošteno opeče.
- Se začneš spet ukvarjati s športom. In ugotoviš kako zelo si ga pogrešal v zadnjem času, ko si nisi vzel časa zanj.
40 dni. Tako hitro je minilo. Stvari so postale tako dobre. In če včasih nisem verjela Davidovim besedam, da te čas v tujini začne spreminjati, mu sedaj vedno bolj verjamem. Uživam v vsaki minuti, ki mi jo ponuja življenje tukaj.
V 40 dneh se lahko navadiš na mnogo stvari. Recimo:
- na to, da pri prehodu čez cesto najprej pogledaš desno.
- Prečkati cesto po polovicah, ker ni nikjer v bližini prehoda in ker bi drugače čakal mnogo predolgo.
- Da je vsaka malo večja cesta takoj petpasovnica.
- Da so vse trgovine in ostali uradi odprti od 9 do 5. Kar postane rahel problem, ko imaš v stanovanju obupno majhen nabiralnik in moraš oditi po "paket" na pošto. Pošta je oddaljena kar nekaj kilometrov, odprta pa seveda le od ponedeljka do petka ... Ja, verjetno ste uganili. Od 9 do 5.
- Da se vremenska napoved spreminja vsakih 15 minut ter da ni preveč verodostojna.
- Spoznaš ogromno novih ljudi. Iz različnih koncev sveta, z različnimi navadami, željami, idejami, življenjskimi slogi ... Z nekaterimi lahko spleteš taka tesna prijateljstva, da bo hudo, ko se bodo naše poti ločile.
- Navadiš se jesti sadje in zelenjavo. Malo zato, ker ima tukaj sadje dejansko okus (ja, pozna se če dobiš v trgovini samo sezonsko, "doma" pridelano sadje, ne pa nečesa, kar je prepotovalo pol sveta preden je prišlo v trgovino), malo pa zato, ker okoli tebe vsi zdravo jejo. Tako postanejo jabolka in banane, pa paradižniki, bučke in paprike kar tvoji redni spremljevalci. ;)
- Navadiš se prati svoje obleke, kuhati zase, poskrbeti za to, da ne zmanjka stvari v hladilniku ...
- Osvojiš aparature v laboratoriju in končno dobiš ene uporabne rezultate.
- Se navadiš na bolj ležeren življenjski slog.
- Začneš uporabljati sončno kremo z zaščitnim faktorjem 30 (nižjega tako ali tako ne moreš dobiti), ker te že v 5 minutah na soncu lahko pošteno opeče.
- Se začneš spet ukvarjati s športom. In ugotoviš kako zelo si ga pogrešal v zadnjem času, ko si nisi vzel časa zanj.
40 dni. Tako hitro je minilo. Stvari so postale tako dobre. In če včasih nisem verjela Davidovim besedam, da te čas v tujini začne spreminjati, mu sedaj vedno bolj verjamem. Uživam v vsaki minuti, ki mi jo ponuja življenje tukaj.
petek, 15. oktober 2010
Slišal sem in sem pozabil ...
... videl sem in sem se naučil.
Naredil sem in znam.
In kako najlažje ugotoviš kako deluje določen inštrument? Tako, da ga popolnoma razstaviš seveda. In enakega mnenja je tudi Sue, moja mentorica. :) O Sue sem že govorila, kajne? Azijka in to ... No, v bistvu je iz Malezije, ampak živi že več kot pol svojega življenja v Avstraliji. Cela družina se je preselila sem, ko je bila stara 12 let, ker imajo tukaj boljše šolstvo. Takrat je bilo priti v Avstralijo še razmeroma enostavno. So bili pa omejeni na dve mesti: Adelaide in Perth, ker si je vlada želela povišati število prebivalcev v teh dveh mestih. Tako so prišli in ostali tukaj. Sue je smešna: majhna, polna energije, vedno nekej okoli in pripravljena pomagati. Zdi se, da se vsi zanesejo nanjo. Kot mentorica je zakon: daje dovolj informacij, vedno je na voljo za vprašanja, hkrati pa ti pusti dovolj prostora, da razmišljaš sam. Tako sva se danes končno lotili plazma polimerizatorja. Najprej sva ga razstavili, zamenjali vse sestavne dele, očistili, dotočili tekoč dušik, vzpostavili potreben vakuum ... Nato pa sva se lotili še dveh vzorcev na katere sva nanesli sloj plazme. Osnovni princip je precej enostaven: monomer v visokem vakuumu potuje skozi poseben "tunel" na katerega je priključen električni tok. Ta skrbi za nastanek elektronov, ki izbijajo elektrone iz molekul monomera, ki so zaradi tega nestabilne in polimerizirajo na tvojem vzorcu. Moj vzorec so kontaktne leče in nek drug material, ki nam služi kot referenca.
Pa dovolj o službi. Samo danes sem tako navdušena nad tem, da sem končno imela nekaj za delat. :) In ne samo to, navdušuje me tudi dejstvo, da imam svoj projekt, projekt, ki ima dejansko možnosti, da bo v prihodnosti doprinesel k razvoju družbe.
Drugače pa sem ta teden končno začela spet mal tekat. Prvi tek je bil samo za uvod (zdi se mi, da je bilo popolnoma presoparno za miganje) in je bil dolg 6,5 km. Drugega sem malo podaljšala in končala na 9 km. Danes pa me tudi dež ni mogel več ustaviti in sem domov pršla po pretečeneh 11,5 km. In bilo je dobro. :)
Drugače pa preživljamo veliko časa skupaj: prejšnji teden smo bili recimo cel vikend na plaži. :) Včeraj smo šli plavat (tukaj je plavanje približno na takem nivoju kot Atlantis: plavaš bolj malo, imaš pa nato še jakuzi in savno). Danes se gre ven in se ne ve čisto točno kdaj se pride domov ... Kaj se dela čez vikend še ni čisto jasno. ;) Verjetno bo to bolj eden tistih preživimojihdoma vikendov. Čeprav še vedno upam, da se bomo vsaj v nedeljo kam spravili. Bi bilo fino. :)
Če bere to kdo, ki še ni videl slikc, so dostopne na temle naslovu: http://www.facebook.com/album.php?aid=212544&id=595374000&l=4871ee2c84
Se še kaj beremo.
Naredil sem in znam.
In kako najlažje ugotoviš kako deluje določen inštrument? Tako, da ga popolnoma razstaviš seveda. In enakega mnenja je tudi Sue, moja mentorica. :) O Sue sem že govorila, kajne? Azijka in to ... No, v bistvu je iz Malezije, ampak živi že več kot pol svojega življenja v Avstraliji. Cela družina se je preselila sem, ko je bila stara 12 let, ker imajo tukaj boljše šolstvo. Takrat je bilo priti v Avstralijo še razmeroma enostavno. So bili pa omejeni na dve mesti: Adelaide in Perth, ker si je vlada želela povišati število prebivalcev v teh dveh mestih. Tako so prišli in ostali tukaj. Sue je smešna: majhna, polna energije, vedno nekej okoli in pripravljena pomagati. Zdi se, da se vsi zanesejo nanjo. Kot mentorica je zakon: daje dovolj informacij, vedno je na voljo za vprašanja, hkrati pa ti pusti dovolj prostora, da razmišljaš sam. Tako sva se danes končno lotili plazma polimerizatorja. Najprej sva ga razstavili, zamenjali vse sestavne dele, očistili, dotočili tekoč dušik, vzpostavili potreben vakuum ... Nato pa sva se lotili še dveh vzorcev na katere sva nanesli sloj plazme. Osnovni princip je precej enostaven: monomer v visokem vakuumu potuje skozi poseben "tunel" na katerega je priključen električni tok. Ta skrbi za nastanek elektronov, ki izbijajo elektrone iz molekul monomera, ki so zaradi tega nestabilne in polimerizirajo na tvojem vzorcu. Moj vzorec so kontaktne leče in nek drug material, ki nam služi kot referenca.
Pa dovolj o službi. Samo danes sem tako navdušena nad tem, da sem končno imela nekaj za delat. :) In ne samo to, navdušuje me tudi dejstvo, da imam svoj projekt, projekt, ki ima dejansko možnosti, da bo v prihodnosti doprinesel k razvoju družbe.
Drugače pa sem ta teden končno začela spet mal tekat. Prvi tek je bil samo za uvod (zdi se mi, da je bilo popolnoma presoparno za miganje) in je bil dolg 6,5 km. Drugega sem malo podaljšala in končala na 9 km. Danes pa me tudi dež ni mogel več ustaviti in sem domov pršla po pretečeneh 11,5 km. In bilo je dobro. :)
Drugače pa preživljamo veliko časa skupaj: prejšnji teden smo bili recimo cel vikend na plaži. :) Včeraj smo šli plavat (tukaj je plavanje približno na takem nivoju kot Atlantis: plavaš bolj malo, imaš pa nato še jakuzi in savno). Danes se gre ven in se ne ve čisto točno kdaj se pride domov ... Kaj se dela čez vikend še ni čisto jasno. ;) Verjetno bo to bolj eden tistih preživimojihdoma vikendov. Čeprav še vedno upam, da se bomo vsaj v nedeljo kam spravili. Bi bilo fino. :)
Če bere to kdo, ki še ni videl slikc, so dostopne na temle naslovu: http://www.facebook.com/album.php?aid=212544&id=595374000&l=4871ee2c84
Se še kaj beremo.
sreda, 13. oktober 2010
Čas je za ...
... update. :) Pa začnimo kar po vrsti ...
Služba
Danes sem po skoraj enem mesecu uspela dobiti svojo kiveto. No, pravzaprav ni moja, ampak je sposojena. Moja je nekje na poti iz Sydneya. Ker je kiveta nujna za pravilne spektre in ker so spektri nujni za moj prvi korak, v zadnjem mesecu nisem naredila prav veliko. Razen brala ogromne količine člankov in knjig in hodila v laboratorij z drugimi ter poskušala posrkati vase čim več informacij in podatkov, ki jih lahko dobim. Kar občasno izpade malo smešno, ker me vsi sprašujejo kaj bom pravzaprav delala na tisti določeni napravi, jaz pa ne vem čisto točno in potem to zveni nekako takole: hmmm. Ja ... Am ... Well ... Problem je tudi, ker je moje delo osredotočeno na dve napravi, ki jih v Sloveniji še nikoli nisem videla in je tako zame vse španska vas. Eni se reče plasma reactor in z njegovo pomočjo lahko na naše vzorce nanesemo tanek vzorec nekega materiala, ki po možnosti izboljša lastnosti našega vzorca. Druga naprava je XPS (X-ray Photoelectron Spectroscopy). Namenjena je predvsem analizi, se pa da o tem nekaj najti na wikiju, če koga zanima. ;)
Družba
Bom začela kar po vrsti.
Paul (Avstrijec) in Gilles (Belgijec) delata na instem inštitutu in v isti stavbi. Oba sta tukaj prek IAESTE in delata v bistvu na precej podobnih projektih. Vsi pa uporabljamo iste naprave, kar je fino, ker si lahko občasno malo izmenjamo naše znanje.
Potem je tukaj še Carla, ki je edina Avstralka v naši družbi. Zaseda mizo poleg mene in mi je prvotno dajala vtis nedosegljivosti. Na zadnjem kampiranju pa sva preživeli precej časa skupaj in se precej povezali, tako da me sedaj večkrat vzame s seboj v laboratorij, da ji kaj pomagam in mi kaj razloži. Malo je smešna, ampak super punca. Stara 28 let in že 6 let poročena, polna energije, vedno pripravljena na akcijo. Poleg tega se z mano ukvarja s Petunjo (tako je ime plazma reaktorju).
Aga in Kamil sta Poljaka. Oba delata na istem inštitutu. On je zaposlen, ona piše doktorat. Kamil je bil tukaj na praksi, potem so mu ponudili službo. Vmes je šel domov, diplomiral, se poročil in nato sta se skupaj vrnila nazaj. Aga je bila v bistvu prva, ki sem jo spoznala tukaj. Nato mi je predstavila vse ostale in je na splošno odgovorna za to, da sem spoznala precej ljudi tukaj. Oba sta zabavna in super in mislim, da bi brez njiju vsa stvar kar malo zamrla.
Jay je še eden, ki dela na praktično istih stvareh. Po izobrazbi fizik, po narodnosti Indijec, super fant, ki živi blizu mene. Ponavadi je zraven na vseh dogodkih, ki se dogajajo. Če včasih Carlo kličemo mami, je on neke vrste očka, ki nas po zabavi razvozi domov (vsaj tiste, ki stanujemo v isti smeri).
Nemca Patrick in Kilian delata na istem inštitutu, ampak v drugi stavbi. Ukvarjata se z biomehaniko - trenutno proučujejo sile, ki delujejo na človeka v avtu. Precej zanimiva stvar. Na njiju se človek lahko zanese, da bo vse v redu. Ko sta šla, po spletu naključij, z nami kampirat, sem vedela, da bo vse v redu. Ponavadi se srečamo kje na stopnicah, ki prideta v našo stavbo po kavo (ker je v njihovi nimajo in sta z našim avtomatom za kavo tako postala že stara znanca).
The boys oziroma Leonardo, Celio (Brazilca), Josh (Anglež) in Gabor (Madžar) so fantje, ki delajo in živijo skupaj. Včasih si želim, da bi lahko neopazno preživela dan v njihovi hiši - mislim, da bi se neizmerno zabavala. Brez njih ni nobene prave zabave, še kosila niso enaka kadar manjkajo. ;)
Apu je moj cimer in sodelavec. Na trenutke se zdi kot starejši brat, ki zelo lepo skrbi zame. V osnovi je iz Indije, a živi v Avstraliji že toliko časa, da ima tudi avstralsko državljanstvo. No, v bistvu ima samo avstralsko državljanstvo, ampak to niti ni važno. Po izobrazbi je računalničar in piše software za nekatere naprave, ki jih imamo na inštitutu. Velikokrat se namreč zgodi, da določen inštrument naredijo kar študentje sami. Če hočeš potem rezultate primerno obdelat, potrebuješ software in za to je zadolžen Apu.
Potem je tukaj ena večja skupina, ki se včasih malo distancira. Sestavljajo jo Nemca: Kamil in Franziska, Francozi: Gerome, Benoit in Mickael ter Nizozemec Jeroen. Jaz se sicer z vsemi dobro razumem, je pa zelo očitno, da sta v vsem tem času nastali dve skupini, ki malo tekmujeta med seboj katera se bo imela bolje.
Mislim, da je to to, kar se družbe tiče.
Življenje
je tukaj precej bolj sproščeno kot doma. Delovne ure so sicer 9-5, ampak se noben ne ukvarja preveč s tem kdaj prideš, kdaj greš in kaj delaš vmes. Važno je, da svoje delo dobro opraviš. Po pravici povedano se mi zdi, da večina ljudi pride malo po 9 in odide malo pred 5. Ljudje na splošno manj komplicirajo, življenje jemljejo tako kot pride. Če se kaj pokvari, se bo tudi popravilo. Če kaj uničiš, se bo pač zamenjalo. Če česa ne razumeš, ti bodo še enkrat razložili. Nikomur se nikamor ne mudi, v trgovini te bodo vprašali kako si (čeprav verjetno drugega odgovora kot v redu večinoma ne pričakujejo), na avtobusu ali travmaju se lahko s teboj začne pogovarjati neznanec ... Ja, tako je življenje tukaj. :)
Ah, dovolj za danes. Drugič več. :) Pozdravčke iz "down under".
Služba
Danes sem po skoraj enem mesecu uspela dobiti svojo kiveto. No, pravzaprav ni moja, ampak je sposojena. Moja je nekje na poti iz Sydneya. Ker je kiveta nujna za pravilne spektre in ker so spektri nujni za moj prvi korak, v zadnjem mesecu nisem naredila prav veliko. Razen brala ogromne količine člankov in knjig in hodila v laboratorij z drugimi ter poskušala posrkati vase čim več informacij in podatkov, ki jih lahko dobim. Kar občasno izpade malo smešno, ker me vsi sprašujejo kaj bom pravzaprav delala na tisti določeni napravi, jaz pa ne vem čisto točno in potem to zveni nekako takole: hmmm. Ja ... Am ... Well ... Problem je tudi, ker je moje delo osredotočeno na dve napravi, ki jih v Sloveniji še nikoli nisem videla in je tako zame vse španska vas. Eni se reče plasma reactor in z njegovo pomočjo lahko na naše vzorce nanesemo tanek vzorec nekega materiala, ki po možnosti izboljša lastnosti našega vzorca. Druga naprava je XPS (X-ray Photoelectron Spectroscopy). Namenjena je predvsem analizi, se pa da o tem nekaj najti na wikiju, če koga zanima. ;)
Družba
Bom začela kar po vrsti.
Paul (Avstrijec) in Gilles (Belgijec) delata na instem inštitutu in v isti stavbi. Oba sta tukaj prek IAESTE in delata v bistvu na precej podobnih projektih. Vsi pa uporabljamo iste naprave, kar je fino, ker si lahko občasno malo izmenjamo naše znanje.
Potem je tukaj še Carla, ki je edina Avstralka v naši družbi. Zaseda mizo poleg mene in mi je prvotno dajala vtis nedosegljivosti. Na zadnjem kampiranju pa sva preživeli precej časa skupaj in se precej povezali, tako da me sedaj večkrat vzame s seboj v laboratorij, da ji kaj pomagam in mi kaj razloži. Malo je smešna, ampak super punca. Stara 28 let in že 6 let poročena, polna energije, vedno pripravljena na akcijo. Poleg tega se z mano ukvarja s Petunjo (tako je ime plazma reaktorju).
Aga in Kamil sta Poljaka. Oba delata na istem inštitutu. On je zaposlen, ona piše doktorat. Kamil je bil tukaj na praksi, potem so mu ponudili službo. Vmes je šel domov, diplomiral, se poročil in nato sta se skupaj vrnila nazaj. Aga je bila v bistvu prva, ki sem jo spoznala tukaj. Nato mi je predstavila vse ostale in je na splošno odgovorna za to, da sem spoznala precej ljudi tukaj. Oba sta zabavna in super in mislim, da bi brez njiju vsa stvar kar malo zamrla.
Jay je še eden, ki dela na praktično istih stvareh. Po izobrazbi fizik, po narodnosti Indijec, super fant, ki živi blizu mene. Ponavadi je zraven na vseh dogodkih, ki se dogajajo. Če včasih Carlo kličemo mami, je on neke vrste očka, ki nas po zabavi razvozi domov (vsaj tiste, ki stanujemo v isti smeri).
Nemca Patrick in Kilian delata na istem inštitutu, ampak v drugi stavbi. Ukvarjata se z biomehaniko - trenutno proučujejo sile, ki delujejo na človeka v avtu. Precej zanimiva stvar. Na njiju se človek lahko zanese, da bo vse v redu. Ko sta šla, po spletu naključij, z nami kampirat, sem vedela, da bo vse v redu. Ponavadi se srečamo kje na stopnicah, ki prideta v našo stavbo po kavo (ker je v njihovi nimajo in sta z našim avtomatom za kavo tako postala že stara znanca).
The boys oziroma Leonardo, Celio (Brazilca), Josh (Anglež) in Gabor (Madžar) so fantje, ki delajo in živijo skupaj. Včasih si želim, da bi lahko neopazno preživela dan v njihovi hiši - mislim, da bi se neizmerno zabavala. Brez njih ni nobene prave zabave, še kosila niso enaka kadar manjkajo. ;)
Apu je moj cimer in sodelavec. Na trenutke se zdi kot starejši brat, ki zelo lepo skrbi zame. V osnovi je iz Indije, a živi v Avstraliji že toliko časa, da ima tudi avstralsko državljanstvo. No, v bistvu ima samo avstralsko državljanstvo, ampak to niti ni važno. Po izobrazbi je računalničar in piše software za nekatere naprave, ki jih imamo na inštitutu. Velikokrat se namreč zgodi, da določen inštrument naredijo kar študentje sami. Če hočeš potem rezultate primerno obdelat, potrebuješ software in za to je zadolžen Apu.
Potem je tukaj ena večja skupina, ki se včasih malo distancira. Sestavljajo jo Nemca: Kamil in Franziska, Francozi: Gerome, Benoit in Mickael ter Nizozemec Jeroen. Jaz se sicer z vsemi dobro razumem, je pa zelo očitno, da sta v vsem tem času nastali dve skupini, ki malo tekmujeta med seboj katera se bo imela bolje.
Mislim, da je to to, kar se družbe tiče.
Življenje
je tukaj precej bolj sproščeno kot doma. Delovne ure so sicer 9-5, ampak se noben ne ukvarja preveč s tem kdaj prideš, kdaj greš in kaj delaš vmes. Važno je, da svoje delo dobro opraviš. Po pravici povedano se mi zdi, da večina ljudi pride malo po 9 in odide malo pred 5. Ljudje na splošno manj komplicirajo, življenje jemljejo tako kot pride. Če se kaj pokvari, se bo tudi popravilo. Če kaj uničiš, se bo pač zamenjalo. Če česa ne razumeš, ti bodo še enkrat razložili. Nikomur se nikamor ne mudi, v trgovini te bodo vprašali kako si (čeprav verjetno drugega odgovora kot v redu večinoma ne pričakujejo), na avtobusu ali travmaju se lahko s teboj začne pogovarjati neznanec ... Ja, tako je življenje tukaj. :)
Ah, dovolj za danes. Drugič več. :) Pozdravčke iz "down under".
petek, 24. september 2010
Avstralija
Tole bo malo daljši blog, ki pa ga bom razdelila po poglavjih oziroma stvareh, ki se dogajajo. Tako lahko preberete le tiste dele ki vas zanimajo. :)
1. IAESTE
IAESTE na nacionalnem nivoju je profesionalno vodeno. Ampak se mi zdi, da delajo veliko manj kot mi doma. Če sem imela kakšno vprašanje, navadno ni bilo nobenega odgovora. Vsaj uporabnega ne. Kar se LCjev tiče ... Te so odvisni od dobre volje študentov. In tukaj praktično nimam občutka, da IAESTE sploh obstaja. Prvi dan me je eden od članov pričakal na letališču, kar je bilo res super. Potem je prišel drugi, ki si je vzel pol ure, da je šel z mano po mestu. Nato se mu je mudilo naprej. Naslednji dan smo se dobili z nekaterimi, ki so tukaj že na praksi. V ponedeljek pa sem bila z enim iz LCja zmenjena, da me počaka na železniški postaji in pospremi do inštituta. Ko sem mu napisala SMS, je najprej rekel, da pride čez 20 minut. Po 20 minutah čakanja je poklical, da ga ne bo in da mi bo dal navodila po telefonu. Ki niso kaj prida pomagala. Od takrat nisem videla ali slišala nobenega več.
2. Delo
Delo tukaj je super. Najprej sem sicer morala izpolniti nek online varnostni course. V bistvu je bilo kar smešno s čim vse se tukaj ukvarjajo: od tega kako moraš imeti naštiman stol v pisarni in katera je obvezna oprema avtomobila pa do tega kako poskrbeti za razlito kemikalijo in katere so nevarnosti v laboratoriju. Navadno izpolnjevanje teh stvari traja dva dneva. Jaz sem jih po hitrem postopku opravla do torka do kosila. Potem sem dobila svoj project plan. Od torka do danes sem nato porabila ves čas, da sem iskala članke in brala tiste članke, ki mi jih je dala Sue. Sue je moja mentorica, taka mala ženska, okoli 30, z očitnimi azijskimi koreninami, ampak po govoru verjetno Avstralka. Vsi jo precej spoštujejo, ker ima en tak nalezljiv nasmeh in super odnos, pa še ogromno ve. Moj projekt pa vključuje eno zdravilo, ki je antihistaminik (deluje proti alergijam za nebiokemike). Najprej je treba narediti nekaj eksperimentov o zdravilu, potem pa bomo leče potopili v raztopine in gledali kako se zdravilo sprošča ter poskušali to zoptimizirati, da bi bilo sproščanje čim bolj konstantno. Všeč mi je dejsto, da imam projekt. Poleg tega pa so pogoji za delo super: imam svojo ogromno mizo s svojim računalnikom in vsemi ostalimi stvarmi, ki pridejo zraven. Pa tudi v laboratoriju sem si lahko izbrala svoj delovni pult. :) Tako se mi nikoli ni treba prepirati z ostalimi za prostor kot sem to navadno delala doma.
3. Ljudje
Ljudje tukaj so super. Prijazni, pripravljeni pomagati. Govorijo sicer angleščino z avstralskim naglasom, ki je super seksi, ampak na trenutke tudi super nerazumljiva. Prvi dan sem zamudila v službo pol ure in ni bilo nobenega problema. Sem pač počakala 10 minut, da so si vzeli čas zame, potem so mi razkazali univerzo, povedali kako reagirati če vidim kačo ali pajka, me peljali narediti študentsko izkaznico in varnostno kartico in me predstavili ostalim. Zadnjič je imel avtobus prometno nesrečo in smo obstali za 15 minut. Nobenemu se ni nikamor mudilo, noben ni delal panike, noben ni gledal na uro in mencal. Sedeli smo na svojih sedežih in delali tisto, kar smo do takrat. Družba, s katero se večinoma družim, obsega približno 25 ljudi. Razmerje punce:fantje je 1:4. :) Večinoma smo to študentje, ki smo tukaj na praksi s celega sveta, nekaj je tudi PhD študentov, ki so tudi tujci. Tako da pravih Avstralcev je v naši družbi bolj malo. Med odmori za kosilo tako skupaj hodimo jest in se malo pomenimo, ob četrtkih imamo poker& biljard večere, čez vikende upam, da bomo kmalu kam šli ... Kar precej jih dela na istem inštitutu, tako da je vedno nekdo blizu kadar rabim pomoč ali nasvet.
4. Hrana
Tukaj ni študentskih bonov. Prav tako ni enega takega prehranjevalnega ritma kot ga imamo mi doma. Po enem tednu sem v trgovini končno uspela najti normalen kruh. Za kosilo si ponavadi vsi prinesemo sendviče ali makarone, ki si jih lahko v službi pogrejemo. Ja, pogrešam slovensko hrano. :) Imajo pa dobre piškote, to pa ja.
5. Vreme
Sedaj je baje še zima. No, v bistvu pomlad. Samo te tukaj itak ne poznajo. To pomeni, da imamo povprečno temperaturo prb. 20 stopinj, ampak precej močan veter (okoli 20 km/h) zaradi česar imaš občutek, da je precej bolj mraz. Sonca je bolj za vzorec, ampak na srečo tudi dežja še ni bilo (Adelaide spada med najbolj sušna mesta tukaj). Se mi pa zdi, da vsi že komaj čakamo poletje ... ;)
Zaenkrat bo to dovolj. Več pa v naslednjih javljanjih.
1. IAESTE
IAESTE na nacionalnem nivoju je profesionalno vodeno. Ampak se mi zdi, da delajo veliko manj kot mi doma. Če sem imela kakšno vprašanje, navadno ni bilo nobenega odgovora. Vsaj uporabnega ne. Kar se LCjev tiče ... Te so odvisni od dobre volje študentov. In tukaj praktično nimam občutka, da IAESTE sploh obstaja. Prvi dan me je eden od članov pričakal na letališču, kar je bilo res super. Potem je prišel drugi, ki si je vzel pol ure, da je šel z mano po mestu. Nato se mu je mudilo naprej. Naslednji dan smo se dobili z nekaterimi, ki so tukaj že na praksi. V ponedeljek pa sem bila z enim iz LCja zmenjena, da me počaka na železniški postaji in pospremi do inštituta. Ko sem mu napisala SMS, je najprej rekel, da pride čez 20 minut. Po 20 minutah čakanja je poklical, da ga ne bo in da mi bo dal navodila po telefonu. Ki niso kaj prida pomagala. Od takrat nisem videla ali slišala nobenega več.
2. Delo
Delo tukaj je super. Najprej sem sicer morala izpolniti nek online varnostni course. V bistvu je bilo kar smešno s čim vse se tukaj ukvarjajo: od tega kako moraš imeti naštiman stol v pisarni in katera je obvezna oprema avtomobila pa do tega kako poskrbeti za razlito kemikalijo in katere so nevarnosti v laboratoriju. Navadno izpolnjevanje teh stvari traja dva dneva. Jaz sem jih po hitrem postopku opravla do torka do kosila. Potem sem dobila svoj project plan. Od torka do danes sem nato porabila ves čas, da sem iskala članke in brala tiste članke, ki mi jih je dala Sue. Sue je moja mentorica, taka mala ženska, okoli 30, z očitnimi azijskimi koreninami, ampak po govoru verjetno Avstralka. Vsi jo precej spoštujejo, ker ima en tak nalezljiv nasmeh in super odnos, pa še ogromno ve. Moj projekt pa vključuje eno zdravilo, ki je antihistaminik (deluje proti alergijam za nebiokemike). Najprej je treba narediti nekaj eksperimentov o zdravilu, potem pa bomo leče potopili v raztopine in gledali kako se zdravilo sprošča ter poskušali to zoptimizirati, da bi bilo sproščanje čim bolj konstantno. Všeč mi je dejsto, da imam projekt. Poleg tega pa so pogoji za delo super: imam svojo ogromno mizo s svojim računalnikom in vsemi ostalimi stvarmi, ki pridejo zraven. Pa tudi v laboratoriju sem si lahko izbrala svoj delovni pult. :) Tako se mi nikoli ni treba prepirati z ostalimi za prostor kot sem to navadno delala doma.
3. Ljudje
Ljudje tukaj so super. Prijazni, pripravljeni pomagati. Govorijo sicer angleščino z avstralskim naglasom, ki je super seksi, ampak na trenutke tudi super nerazumljiva. Prvi dan sem zamudila v službo pol ure in ni bilo nobenega problema. Sem pač počakala 10 minut, da so si vzeli čas zame, potem so mi razkazali univerzo, povedali kako reagirati če vidim kačo ali pajka, me peljali narediti študentsko izkaznico in varnostno kartico in me predstavili ostalim. Zadnjič je imel avtobus prometno nesrečo in smo obstali za 15 minut. Nobenemu se ni nikamor mudilo, noben ni delal panike, noben ni gledal na uro in mencal. Sedeli smo na svojih sedežih in delali tisto, kar smo do takrat. Družba, s katero se večinoma družim, obsega približno 25 ljudi. Razmerje punce:fantje je 1:4. :) Večinoma smo to študentje, ki smo tukaj na praksi s celega sveta, nekaj je tudi PhD študentov, ki so tudi tujci. Tako da pravih Avstralcev je v naši družbi bolj malo. Med odmori za kosilo tako skupaj hodimo jest in se malo pomenimo, ob četrtkih imamo poker& biljard večere, čez vikende upam, da bomo kmalu kam šli ... Kar precej jih dela na istem inštitutu, tako da je vedno nekdo blizu kadar rabim pomoč ali nasvet.
4. Hrana
Tukaj ni študentskih bonov. Prav tako ni enega takega prehranjevalnega ritma kot ga imamo mi doma. Po enem tednu sem v trgovini končno uspela najti normalen kruh. Za kosilo si ponavadi vsi prinesemo sendviče ali makarone, ki si jih lahko v službi pogrejemo. Ja, pogrešam slovensko hrano. :) Imajo pa dobre piškote, to pa ja.
5. Vreme
Sedaj je baje še zima. No, v bistvu pomlad. Samo te tukaj itak ne poznajo. To pomeni, da imamo povprečno temperaturo prb. 20 stopinj, ampak precej močan veter (okoli 20 km/h) zaradi česar imaš občutek, da je precej bolj mraz. Sonca je bolj za vzorec, ampak na srečo tudi dežja še ni bilo (Adelaide spada med najbolj sušna mesta tukaj). Se mi pa zdi, da vsi že komaj čakamo poletje ... ;)
Zaenkrat bo to dovolj. Več pa v naslednjih javljanjih.
Naročite se na:
Objave (Atom)