Dan kot vsi drugi?

Mogoče se je na začetku res zdelo tako. Potem pa se je vse preobrnilo v nekaj povsem drugega.

Budilka zvoni ob šestih. Popolnoma prezgodaj, samo kaj ko je bilo treba zjutraj še v laboratorij, da preverijo moje zadnje stanje železa v mojem telesu. Vrsta do stopnic in dejstvo da se mi rahlo mudi, preloži to na naslednji teden. Oziroma na en dan, ko bom dopoldne končno spet v Kamniku.

Za mano je zanimiv vikend. Tak popolen. Če odmislim dež in rahlo pomanjkanje spanja. Ampak vse ostalo je bilo super. Plezanje v soboto, pogovor s Klaro, kosmiči z domačim jogurtom (mnjami), Bohinj, CEC, ljudje, zabava ... Še vreme se je na koncu navzelo našega veselja.
V soboto sem zamudila na vse kar se je dalo. Najprej na plezanje (pa sva si s Klaro vseeno uspeli izboriti še tisto dodatno uro), potem na CEC in na kosilo, ki ga je do tedaj, ko sem do Bohinja končno prispela, že zmanjkalo. Pa se je pojavil vilinec, ki se je ponudil, da mi gre po sendvič. In čokolado.:) To je pomemben podatek. Čokolada mi je dala energije do večerje, pa še jo je ostalo (za vse kruleče želodce naslednjega dne). Zvečer nas je sledil international evening, kar na kratko pomeni, da udeleženci iz vsake države prinesejo nekaj alkohola, hrane in sladkarij, ki so tipične za njihovo državo. In potem se je in pije. In pije. Do takrat, ko se gre končno plesat. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje dejansko toliko preplesala. Hvala tistemu, ki se mu je dalo. On že ve kdo je.:) Bilo je super in celo moj plesni antitalent se je mogoe za nekaj kratkih sekund umaknil v kot.

Popoln vikend se je zaključil s tekom. Takim kratkim in intenzivnim, ampak po dolgem času sem se počutila odlično. Ne rabim laboratorija, da mi pove, da sem v redu, ker sama to dobro vem.

Torek ... Danes se dogaja. Ne vem zakaj. Mogoče zaradi sonca. Ali pa zaradi kosila in odkritega pogovora. Mogoče še zato, ker misli še vedno uhajajo v vikend in v tiste super trenutke, ki jih je sicer konec, ampak ostajajo. Danes je super dan! Če bi imela čas, bi šla in iz nahrbtnika zbezala plezalke in šla plezat na rimski zid. Ampak ga nimam in nič za to. Tole še napišem, potem pa odhitim na faks in po opravkih. Ampak vseeno: danes je dan popoln in tega si ne pustim vzeti.:)

Sometimes

Včasih ... Stvari ne grejo tako kot si želiš.
Včasih ... Imaš po stvareh, na katere si se sicer dobro pripravil, čuden občutek.
Včasih ... Dvomiš vase. In se bojiš, da ne boš zmogel.
Včasih ... Imaš občutek, da si popolnoma nesposoben karkoli naresti dovolj dobro.
Včasih ... Te kritika prizadane bolj kot si se mislil.
Včasih ... Se sekiraš zaradi ljudi, ki si tega ne zaslužijo.
Včasih ... Pridejo dnevi, ko si želiš, da bi samo čimprej minili. In bi bil naslednji dan drugačen in lepši.

Še veliko jih je. Včasih namreč. Tudi tistih dobrih.

Včasih ... Se ti zdi, da je ves svet tvoj.
Včasih ... Dobiš desetko, ko to najmanj pričakuješ.
Včasih ... Ti zna kdo narisati nasmeh na obraz brez kakršnega koli pravega razloga.
Včasih ... Se pojavijo v tvojem življenju ljudje, ki ti pokažejo novo, lepšo pot.
Včasih ... Se kosilo spremeni v ure polne smeha.
Včasih ... Samo sije Sonce in si srečen.

Včasih sem in me ni. Včasih prvi včasih prevladujejo. Potem pa se stvari spremenijo in moj svet preplavijo drugi včasih. Včasih ne zaupam vase. Dvomim, da mi bo uspelo stvari izpeljati kot sem si zadala. Besede me prizadanejo in rabim potrditev. Včasih mora dan samo miniti ...

Dovolj!

Včasih pridejo dnevi, ko imaš vsega dovolj. Včasih se ti dnevi razvlečejo v obdobja. In eno tako obdobje se dogaja meni ravno v tem času.

Misli hitijo nazaj. Tja v julij in avgust, v Francijo, na Kolpo in na morje. Ja, letošnje poletje je prineslo veliko zanimivih stvari: uspešno opravljene (in popravljene) kolokvije in izpite, nekaj poglobljenih in obnovljenih prijateljstev, super potovanje v Francijo in posledično bolj povezan odnos s sestro, nepozaben skavtski tabor in tebe, ki si bil razlog, da je moje srce za trenutek spet poskočilo. Pozni poletni veter je odpihnil tebe in tvoja čustva do mene ter voljo do učenja. Je pa pustil vse lepe spomine na poletje, ki živijo naprej. Vseh teh spominov ne bo mogel odpihniti ne prihajajoči jesenski veter in dež, ne prvi zimski sneg in ne vetrič, ki bo naslednje poletje zopet zapihal.

Je pa ta isti jesenski veter prinesel nekaj novosti. Stanovanje je že ena izmed teh. Prišlo je tako na hitro, da še danes ne dojemam popolnoma, da se oktobra selim v Ljubljano. Da bom lahko odšla na faks 5 minut pred začetkom. Da mi ne bo treba čakati po pol ure pred predavalnico, ker pač tisto jutro ni bilo gneče na cesti. Da bom lahko hodila zjutraj pred faksom plavat. In to s kolesom. Da bom lahko šla zvečer ven brez skrbi kdo me bo prišel iskat in koga bom to noč zbudila s klicom. Da ... Ja, obstaja še milijona da-jev. Poleg teh pa obstaja še milijon zakajev, milijon strahov in milijon vprašajčkov, ki se pojavljajo v moji glavi. Ko sem prišla v ponedeljek domov, sem imela tak občutek polne glave. Ko bi si želela nekaj narediti, pa enostavno nisem mogla. Od tistega ponedeljka je minil že teden dni. Misli v glavi se počasi urejajo in prav tako se počasi trdno postavljam na tla. Da me naslednji veter ne bo mogel tako premakniti. Razmišljam za nazaj ... Vem, da sem pogrnila na celi črti, da sem pri eni stvari naredila čisto vsako napako, ki jo je bilo v tistem trenutku možno narediti. Če bi lahko, bi čas zavrtela nazaj in popravila. Pa ne morem. Lahko pa se učim iz lastnih napak in jih naslednjič ne ponovim.

19 otrok, 7 voditeljev, 5 dni, ena reka, ena nepozabna izkušnja, moj prvi skavtski tabor!

Hmm, sem enkrat julija res rekla, da me čaka precej dolgočasno poletje? No, motila sem se! Po prihodu iz Francije je bil že čas za tabor, za moj prvi pravi skavtski tabor.

Le-ta se je v bistvu začel že mnogo prej kot tistega 4. avgusta. Enkrat junija, ko smo se voditelji prvič dobili na načrtovanju in to je nato trajalo tisti mesec in pol, ko smo se končno odpravili na Kolpo. Kljub celemu mesecu priprav, je bilo na koncu še vedno toliko stvari, ki jih je bilo potrebno narediti v tistih zadnjih 5 dnevih: narediti bilten, imeti sestanek s starši, kupiti pripomočke za delavnico in se naučiti kakega vozla, spakirati stvari in ... Zadnji dan sem že komaj čakala, da bo tisti torek, da že končno gremo.

V torek zjutraj je deževalo. Kar je bilo v bistvu pozitivno, ker smo že vsi kar nestrpno pričakovali dež in ohladitev. Če je že moralo deževati, je bil prvi dan za to idealen. Jaz sem zamujala. Malo zaradi dežja, malo pa zato, ker sem se prepozno spravila od doma in ker sem se zaradi pozabljivosti morala še nekajkrat vrniti domov in pobrati pozabljene stvari. Volčiči in E so bili že pripravljeni na odhod. Hitro smo se poslovili od staršev in odšli na vlak. Proti Ljubljani in nato do Metlike. Vožnja je bila sicer udobna, a naporna in ko smo končno prišli na cilj, smo bili vsi veseli, da smo končno v Metliki. Po poti se je deževno nebo začelo parati in v Meliki nas je s svojimi žarki sonce že prijetno božalo. Miha nas je odpeljal do naše končne destinacije: Podzemelj, kjer so nas že pričakali ostali voditelji. Sledilo je kosilo in počitek. Poleg tega je bilo potrebno najti svoj kotiček za spanje in razpakirati prtljago. Popoldne se nam je pridružil S, ki se je kasneje izkazal za izredno pozitivno "pridobitev". Imeti kakšnega dodatnega fanta v skupini je vedno plus, saj imajo otroci do nih vedno drugačen odnos. Verjetno so nas ženskih voditeljic že rahlo naveličani.:) Popoldne smo se sprehodili po učni poti, ki je speljana v okolici župnišča, se okopali v Kolpi in odšli "domov" na odlično večerjo, ki jo je med tem za nas že pripravila Majda. Po napornem dnevu smo popadali v spalke. Fanta sta spala pri volkcih, preostal ženski del pa se je preselil v spodnjo veroučno učilnico, kjer smo imeli voditelji svoj kotiček.




Naslednje jutro nas je ob osmih zbudila M, ko nam je prišla povedat, da so otroci sicer že budni, a S sedi na stolu in jih gleda in si zaradi tega ne upajo narediti nič. Nisem se mogla upreti, da se ne bi smejala. Pravzaprav se temu še danes vsi od srca smejimo. Bil je čas, da končno naredimo našo ambientacijo - gasilce.:) Preoblekli smo se v naše majice in volkce zbudili s sireno ter jim predstavili temo tabora. Naše domovanje se je tako spremenilo v pravi gasilski dom z vsem kar mora le-ta imeti. Seznam dežurnih je že visel na mestu za dežurnega, ki je bilo že primerno opremljeno in izmene so se lahko začele. Preostali smo se preoblekli in pojedli zajtrk. Pripravili smo še presenečenje za eno izmed volkuljic, ki je praznovala rojstni dan, nato pa se je začel naš gasilski program. Ker je vodja gasilcev nujno morala na pomemben sestanek, je izdelovanje gasilsih kapic prevzel naš Bagira. Kot se je kasneje izrazil, je bilo to verjetno njegovo prvo in zadnje tako umetniško izražanje. Ampak, kapice so bile narejene in izgledale so prav fino. Popoldne so gasilsi vajenci začeli svoje gasilsko urjenje v eni izmed štirih disciplin: ročnih spretnostih, pomoči v kuhinji, poznavanju prve pomoči in učenju vozlov ter strogega drila po poligonu. Da so lahko postali pravi gasilci, so v naslednjih štirih dnevih morali opraviti vse zastavljene naloge, pridobiti nalepke in jih na koncu nalepiti v svoj gasilski priročnik. Popoldne smo šli še malo zaplavat, sledila je kateheza o zavetniku gasilcev svetemu Florijanu ter nekaj preživetih trenutkov v cerkvi. Večer pa smo preživeli ob ognju. Minil je drugi dan, mene pa je čakalo nočno dežurstvo. Ker pa se fantoma ni dalo prestavljati, smo zgoraj prespali kar vsi trije. Tako je nato ostalo do konca tabora.




Če si ponoči dežuren, pomeni, da boš tudi zjutraj prvi vstal. Sama sem slabo spala, zato sem bila pokonci že pred sedmo, ko so se otroci zbudili. Žal moje nadzorstvo ni bilo tako uspešno kot prejšnje jutro in komaj mi jih je uspelo zadržati v postelji na neki normalni glasnosti do osmih zjutraj, ko je bil čas za vstajanje. Naslednji dnevi so si bili precej podobni: vstajanje, zajtrk, gasilsko urjenje, plavanje, zabavni večeri ob ognju ... Vseeno pa smo vsak dan počeli še kakšno novo stvar.
Tako smo se en dan odpravili v gasilski muzej v Metliko. V približno treh urah smo prehodili teh 10 kilometrov od Podzemlja do Metlike in na srečo sta nas pred gasilskim muzejem že pričakala Bagira in Mesua (za moje neskavstke bralce naj povem, da skavtska metoda pri otrocih temelji na Knjigi o Džungli. Tako so otroci volčiči, voditelji pa prevzemamo vloge preostalih vodilnih živali)z malico, da smo se okrepčali po naporni poti. Gospa, ki nas je vodila po muzeju se je zelo potrudila, da nam je predstavila zgodovino gasilcev. Natrosila nam je dovolj podatkov, a ravno dovolj, da so še ostali v naših glavah. Poleg tega nam je dovolila, da se slikamo na starem gasilskem vozu.:) Po ogledu muzeja smo si ogledali še cerkev v Metliki, kjer nam je župnik razložil nekaj o župniji in sami cerkvi, nato pa nas je Bagira že odpeljal proti domu, kjer nas je čakalo kosilo.




Kot pravi gasilci smo seveda tudi sodelovali pri intervencijah. Nekega lepega popoldneva je do našega dežurnega priletela novica, da je v naši bližini strmoglavilo letalo. Bil je že skrajni čas, da preverimo koliko smo se naučili skozi urjenje in odpravili smo se na pot. Sicer nam je pot vzela kar nekaj časa, a a koncu smo prispeli na cilj in našli ponesrečenega pilota. Mladi gasilski pripravniki so imeli nalogo, da ga oskrbijo in njihova učiteljica je bila prav navdušena nad njimi. Včasih jih res preveč podcenjujemo. Vedno znova presenečajo in dokazujejo, da zmorejo veliko več kot mislimo.



Seveda pa poletni tabor ne bi bil pravi tabor brez vodnih iger. Ko sva skupaj s S v eni uri napolnila približno 120 vodnih balončkov. Žal jih je zmanjkalo v 5 minutah. Zato smo pri naslednjih vodnih igrah malo spremenili navodila. Tako smo imeli poleg balončkov še velike injekcijske igre in škafe z vodo, da ni vse skupaj tako hitro minilo, mi pa smo dejansko bili vsaj malo mokri.:)

Večere smo preživljali ob ognju, kjer smo skupaj prepevali, igrali igrice in se predvsem imeli noro fajn.:)
Zadnji večer je prišel čas, da gasilske pripravnike povišamo, da dobijo za uspešno opravljeno urjenje diplomo in medaljo. Po podelitvi so se volčiči odpravili spat: mlajši nazaj v župnišče, volčiči odhoda pa v šotor. To noč so imeli dovoljenje, da se zvečer pogovarjajo, a se mi zdi, da so vsi zaspali že medtem, ko jim je Akela brala pravljico. Pa tudi v župnišču so kaj kmalu pospali in jih ni bilo treba nadzorovati. Tako je bil to prvi večer, ki smo ga lahko vsi voditelji skupaj zaključili ob ognju. Mene pa je čakalo še presenečenje: bil je čas, da po tem letu dobim svoje skavtsko ime. Vesela sem, da sem ga dobila ravno v tej družbi, s katero smo se letos tako dobro ujeli. Še pred imenom pa seveda naloga: s koruznim storžem premeriti nogometno igrišče po dolgem in počez ter izračunati njegovo ploščino. Predstavljajte si kako to delate ob enih zjutraj, ko se nogometno igrišče še zaliva, ti pa hodiš po njem in meriš njegovo površino. Na srečo mi je S stal ob strani, da me ni bilo strah, ker je blo na trenutke res kar malo strašno.:) Preostal del pa je ravno tako s koraki poskušal premeriti igrišče, a so kaj kmalu obupali in me nato počakali pri vhodu. A mi je uspelo in dobila sem skavtsko ime: vseveda ribica.:) Večer smo zaključili ob ognju in refleksiji in ga zaključili okoli dveh. To noč sem prespala zunaj, pod luno in zvezdami in s pogovorom, ki je trajal dolgo v noč. Z enim takih, za katere si želiš, da se ne bi nikoli končal. Spala sem tri ure, a so bile to verjetno najkvalitetnejše tri ure v celem tednu.




Nedelja je prišla prehitro. Zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati. Nekateri so šli ob sedmih še plavat, ob osmih pa nas je čakal zajtrk in nato pospravljanje. Sledila je sveta maša, nato pa "gasilska veselica" s srečelovom. Ob dveh smo končali, stari volki smo šli še podret šotor, nato pa se okopat v Kolpo. Bagira me je zafrkaval: " A si že vse preštela? So še vsi tukaj?" Ja, fino je bilo biti v vodi in za spremembo ne skrbeti če še imaš vse otroke. Čeprav vem, da jih bom v naslednjih dveh mesecih spet začela pogrešati in komaj čakala, da pride oktober, ko jih bom imela kmalu spet vrh glave.:)

Ja, super je bilo. Dobila sem novo motivacijo za delo in vem, da bodo v prihodnjem letu imeli skavti v mojem življenju še pomembnejšo vlogo. Pogrešam tabor in Kolpo. Pa sovoditelje, nočne pogovore, luno in zvezde. In pečeno koruzo. Pa smeh in veselje. In ... Še vse tisto, kar sem sedaj pozabila našteti, a ostaja v mojem spominu in me opominjala, da življenje ni samo črno-belo.

29. 7. 2009: Odhod domov

Prehitro je minilo in potrebno je bilo iti domov. Skupno kosilo, poslavljanje, vkrcanje na TGV in vožnja do Pariza. Tam sva zamudili prvi avtobus do letališča, kar pa ni bilo nič hudega, ker sva imeli do odhoda letala še ogromno časa. Na letališču nama je nemalo problemov povzročilo iskanje avtobusa, ki bi naju odpeljal do terminala. Ko sva ga končno našli, sva ugotovili, da avtobus do najinega terminala ne vozi več in naju bo šofer odložil nekje drugje, potem pa bova šli peš. Tukaj se je tudi zataknilo, ker je šofer vztrajno govoril, da naju bo doložil pri W, nama pa ni bilo jasno kaj s tem misli, saj so terminali le do črke F (ali G, ne vem več natančno). Tako nama je šofer večkrat razložil, ker je verjetno mislil, da ga ne razumeva. Midve pa sva v bistvu ga razumeli, ampak nama ni bilo jasno. Kakorkoli, do terminala sva prišli peš, se s pomočjo prijaznega uslužbenca elektronsko čekirali, oddali prtljago in odšli na terminal. Dobre tri ure pred odhodom. A je čas hitro minil in čas je bil za boarding. Let sam ni bil nič posebnega z izjemo dveh rahlo nadležnih otrok, ki sta se celo pot drla en čez drugega. Ampak nič hudega. Na srečo smo bili v uri in pol doma. Home, sweet home.:) Čeprav bi ga brez problemov zamenjala za Nantes. Vsaj za kakšno leto.

Tebi!

Ljudje vstopajo (vstopamo) v naša življenja na različne načine.
Nekateri se kar naenkrat pojavijo - pridrvijo v naše življenje in ga obrnejo na glavo. Taki poavadi naša življenja tudi precej hitro zapustijo in za seboj puščajo boleče sledi.
Drugi vstopajo počasi, korak za korakom. Pridejo čisto potiho in šele kasneje ugotovimo, da so tukaj. Že dolgo časa. Da zavzemajo manjše vloge v našem življenju in da je mogoče čas, da dobijo pomembnejšo vlogo.
Nekateri pridejo in grejo. Nekateri hitijo skozi naše življenje. Drugi ostajajo. Nekateri se vrnejo. Drugi odidejo za vedno. Vsi pa za seboj puščajo sledi. Sledi veselja, sreče, zaljubljenosti, prijateljstva, žalosti, solz, ponujenih ram za jok, odtrganega časa za pogovor, skupnih kosil in smeha ...

Ti si bil kot zvezdni utrinek. Kar naenkrat si pridrvel v moje življenje in ga obrnil na glavo. Sedaj odhajaš. In jaz te nočem spustiti, ker te želim ob sebi. Kot prijatelja, kot nekoga na katerega se lahko kadarkoli obrnem, kot tistega ob katerem ne rabim razmišljati kako moram biti odrasla in odgovorna ter kaj vse me čaka naslednji dan, ampak lahko preprosto uživam trenutek.
Hvala ti za lepe dneve, ki so prehitro minili. Hvala za nočne pogovre, za luno in zvezde, za ogenj in pečeno koruzo. Hvala za nasmehe. Hvala, ker sem ob tebi lahko to kar sem.

In. OPROSTI! Ti veš zakaj.

27. 7. - 28. 7. 2009: Nantes

Nantes ja. Je bil prijetno presenečenje, veliko boljša izkušnja od Pariza. Čeprav bi danes, ko je od vsega skupaj že cel mesec, težko rekla, da je bilo s Parizom kaj narobe. Verjetno samo nisem človek za velika mesta.

Moj vtis o Nantesu: relativno majhno univerzitetno mestece, polno življenja, z mnogo hribčki (mogoče sem to v Parizu kar malo pogrešala), veliko zelenih trav, prelepim gradom, lepo urejeno univerzo, posebnim predelom z roboti, ki se imenuje L'ile de la cite, tramvajem, odličnim (italijanskim!) sladoledom, prečudovitim botaničnim vrtom ... Najbolj pa mi je bilo všeč to, da si lahko po mestu hodil brez zemljevida in se nisi izgubil. Tako sva z Evo tisto pot od hotela do mesta vsak dan naredili po drugi poti, kar je tudi to pot naredilo zanimivo.

Če gremo lepo po vrsti.

Že prvi dan naju je mami peljala na ta famozni grad. Kar me je najbolj presenetilo je bilo to, da je vstop v grad sicer plačljiv, notranjost gradu (dvorišče) in travnik okoli pa sta prosto dostopna. Ker je vse skupaj prosto dostopno, se domačini in turisti lepo sprehajajo po dvorišču, sedijo v travi, si delajo mini piknike in igrajo karte. Poleg tega je trava neverjetno čista (vsaj v primerjavi s tisto v Parizu). Okoli gradu pa je en del travnika zagrajen in notri imajo rezervat za volkove. Odlična ideja!
V sam grad sva uspeli priti šele zadnji dan. Mami je rekla, da imava eno uro dovolj. Na koncu sva bili notri dve uri, potem pa sva na žalost morali teči na kosilo. V gradu je kronološko predstavljena zgodovina Nantesa: od čistih začetkov, razcveta, ko je bilo to eno najpomembnejših pristanišč v Franciji pa do danes. Najbolj me je presenetilo to, da je še v devetnajstem stoletju potekala trgovina s sužnji. Sužnji so bili obravnavani tako kot vse ostalo blago, kar pomeni, da so jih strpali v podpalubje in zložili enega zraven drugega kot sol ali sladkor. Preden so prišli do cilja, so jih postavili na palubo, da so do cilja prišli bolj sveži in so jih lahko dražje prodali. Grozljivi podatki! Grad je vreden ogleda. Če ne zaradi stvari, ki so v njem, že samo zaradi same veličastnosti gradu.

Botanični vrt. Tja sva se z mami odpravili nekega popoldneva, ko je Eva šla popoldne spat, ker se je slabo počutila. Midve pa sva si šli malo pogledat kaj se tam nahaja. In bili prijetno presenečeni. Že sama ideja, da postaviš tak vrt nasproti glavne železniške postaje, je odlična, saj lahko tako čas, ko čakaš na vlak, preživiš v takem prijetnem okolju. Tudi vrt je, tako kot okolica gradu, prosto dostopen. Plačati moraš le ogled "tropskega dela", kot sem ga sama poimenovala. Pa še tukaj v bistvu ne plačaš samega ogleda, ampak vodiča, ki ti razloži kakšne rastline gojijo, vse o epifitih (moja srednješolska biologija je že zarjavela, ampak to naj bi bile rastline, kjer ima ena korist, druga pa je nevtralna), različnem rastju v tropih ... Imeli smo srečo, da je bil naš vodič velik strokovanjak na tem področju, na ogledu pa smo bile le tri turistke in nam je res razložil vse kar nas je zanimalo. Ves rastlinjak je narejen tako, da simulira pogoje, ki vladajo v tropih: temperaturo, vlažnost, dež ... Simulirajo pa tudi različna tropska podnebja, glede na višino, tako da lahko tudi občutiš kakšna je razlika če rastline rastejo na nadmosrki višini 0 metrov ali pa na 1000 metrih. In vse tiste zanimive rastline. ;) Ena izmed njih se imenuje figa daviteljica (v kolikor se najde tu kak botanik naj me prosim popravi, google pod tem imenom ni našel nič pametnega). Gre za posebno drevo, ki obraste prvotno drevo - od njega ima korist (oporo), prvotno drevo pa v osnovi ne trpi. Dokler ga ta figa popolnoma ne obraste, takrat oporno drevo propade in notri nastane luknja, ker figa raste okoli. Vodič nam je pokazal sliko, ki jo je posnel nekje v Braziliji, ki je to slikal od znotraj in zgledalo je prav fascinantno. Druga zanimiva rastlina spada med mesojede rastline. Večinoma se prehranjuje z mravljami, ki padejo v čašasto oblikovano rastlino, ven pa ne morejo, ker je notranjost povoskana in jim drsi. Znotraj se nahaja sok s prebavnimi encimi, ki te mravlje razgradijo. Pogled na napol prebavljenje mravlje ni bil preveč lep. Je pa vodič rekel, da lahko ta rastlina poje še kaj drugega, da pa se je nekoč zgodilo, da je v "čašo" padla miš, ki je bila predebela, da bi jo rastlina prebavila in so jo morali odstraniti. Zanimiva izkušnja in ogromno novega znanja.

L'ile de la cite. Je nekaj kar bi moral vsak enkrat v življenju videti. V Nantesu obstaja tudi tak majhen "otoček". Pravzaprav nisem čisto prepričana če je otoček. Zelo verjetno ni. Skratka, da prideš do tega dela mesta moraš prečkati reko. Tam pa se odpre raj za otroke. Za male, predvsem pa za tiste malo večje. To je tako mesto robotov in prav ta del naj bi v Nantes privabljal množico turistov (smešno, ker tega pred svojim prihodom nisem nikoli zasledila). Najbolj fascinanten je gotovo ogromen slon, ki hodi po tem delu mesta (ima kak kilometer dolg krog), poleg tega je tam še replika drevesne veje, kjer se lahko sprehodiš kot po pravem drevesu in ogromna dvorana z raznimi prototipi. Trenutno se spomnim, da je eden izmed njih sipa.:S Z Evo sva se odločili, da si ogledava vejo in slona, v kopletu pa je prišel še ogled filma kako se je vse skupaj začelo in kakšna naj bi bila prihodnost. Ko gledaš znanstvenike, ki s tako vnemo govorijo o svojem delu, si še sam želiš, da bi bil tam. Slona so, na primer, delali tako, da je najprej kipar naredil kip, ki so ga nato poslikali, računalniško razrezali in povečali. Nato je vsak del ekipe delal en del in vsi so komaj čakali, da vse skupaj sestavijo v celoto. Je dejanski slon, ki hodi, ima "možgane" (= zelo močan računalnik), rilec, ki se premika in šprica vodo ... Sam pogled nanj je veličasten, vožnja pa nič kaj posebnega. Vsekakor pa odlična ideja in nekaj kar je vredno videti.:)

Ja, to so bile glavne tri atrakcije, ki sem jih bila deležna v Nantesu. Vsekakor pa ne smem pozabiti na vse ostalo kar je prišlo zraven: vožnja s tramvajem, izgubljanje po uličkah, hoja brez zemljevida, uživanje v parkih in večerna pijača ter opazovanje ljudi, ki hodijo mimo.