V četrtek sva s sošolcem po končanem kolokviju sedela na klopci v Tivoliju. Sonce se je že kazalo v svoji najboljši luči in takrat sem ugotovila kako zelo že pogrešam poletje. Če se ljudje lahko delimo po letnih časih, sama definitivno spadam med poletne ljudi. Komaj že čakam, da lahko pospravim kavbojke v omaro in ven potegnem kratke majice, kratke hlače in krila. In ko mi končno ne bo treba za seboj cel dan nositi še flisa, ker je zjutraj še vedno mrzlih 6 stopinj.
Odkar študiram se je pojem počitnic rahlo spremenil. Zavedam se, da verjetno nikoli več ne bom mela tako brezskrbnih dveh mesecev kot na gimnaziji, vseeno pa vsako leto komaj čakam toplejše temperature in sonček. In morje... Odkar pomnim sem vsaj en mesec na leto preživela v Savudriji. To je bil nekako moj drugi dom. Spomnim se kakšne pakte smo imeli s sosedovima Petrom in Mihom, kako smo pozno v noč igrali tarok, kako smo plavali dalj kot bi naši starši želeli, skakali na glavo s "Skalce" (tako smo poimenovali eno od skal) tudi takrat ko je bila voda prenizka za to. Ampak, saj pravijo - mladost je norost. Potem so prišla leta, ko si me skoraj morali prisiliti da grem na morje. Vsa moja klapa je bila rahlo starejša in hitro so se odločili, da hoditi na morje s starši pač ni kul. Takrat sem spoznala Luka, ki je za skoraj 5 let postal neločjivi del mene. Danes grem na morje s kupom knjig, ki jih imam tam končno možnost prebrati. In uživam v tem, ko moja sestra hodi s plaže domov ob desetih zvečer (sredi avgusta je takrat že zdavnaj tema), ker so na plaži igrali tarok in ko jo moram okoli polnoči iti iskat, ker je že čas da pride domov. Takrat se spomnim kako je bilo, ko sem bila sama stara toliko kot ona in si včasih želim, da bi se spet vsi zbrali. Zavoljo dobrih starih časov.:)
sobota, 26. april 2008
torek, 22. april 2008
Brez naslova
Danes je bil en precej obupen dan. Ne vem zakaj, nekaj me je precej zamorilo. Pa ne samo danes, stvari so take že dva meseca in po pravici povedano težko vidim izhod.
Ko sem prišla domov, me je prijatelj več kot uro prepričeval, da težave minejo. Da ko pridejo, pridejo na kupu in nato tudi odidejo na kupu. V bistvu ima prav, samo ko se nekaj vleče že takooo dolgo časa, težko verjameš v to, da bo enkrat bolje.
Obstajajo stvari, ki me res prizadanejo. In sem definitivno spada dojemanje, da te večina stvari poklične ali klikne na MSNju samo takrat ko kaj rabi od tebe. To se je zgodilo danes: ko sem bila na faksu, ni nihče opazil, da mogoče hodim sama, ko pa kaj rabijo, takrat sem vedno dobra. Ne, ne morem ti pomagati, ker jokam za računalnikom in ker je to dojel samo en človek. In ne, tudi če vem odgovor, ti ga nočem povedati - vprašaj tiste, ki so tudi drugače vredni tvojega pogovora.
Ko sem prišla domov, me je prijatelj več kot uro prepričeval, da težave minejo. Da ko pridejo, pridejo na kupu in nato tudi odidejo na kupu. V bistvu ima prav, samo ko se nekaj vleče že takooo dolgo časa, težko verjameš v to, da bo enkrat bolje.
Obstajajo stvari, ki me res prizadanejo. In sem definitivno spada dojemanje, da te večina stvari poklične ali klikne na MSNju samo takrat ko kaj rabi od tebe. To se je zgodilo danes: ko sem bila na faksu, ni nihče opazil, da mogoče hodim sama, ko pa kaj rabijo, takrat sem vedno dobra. Ne, ne morem ti pomagati, ker jokam za računalnikom in ker je to dojel samo en človek. In ne, tudi če vem odgovor, ti ga nočem povedati - vprašaj tiste, ki so tudi drugače vredni tvojega pogovora.
ponedeljek, 7. april 2008
Kaj bova zdej
Je naslov komada, ki ga pojeta Kosta in Omar (http://www.youtube.com/watch?v=s_8CWs-o1DE). Prvič sem ga slišala med enim tekom in še vedno se točno spomnim kje in kateri dan je bil. Takrat sem si rekla, da moram preveriti kdo to poje, ker do takrat že kar precej časa nisem slišala kakšne res dobre slovenske pesmi. Potem sem seveda pozabila, tako kot zadnje čase pozabljam pregledati večino stvari, za katere si rečem, da jih moram doma pogledati. Potem pa sem jo danes spet slišala, ko sem lezla v hrib na Špico. In mi je dala misliti...
Se mi zdi, da se danes vedno bolj obremenjujejo sami s sabo in s tem kako nas vidijo drugi. Pa je res tako pomembno? Ko pogledam okoli sebe, vidim kup anoreksičnih punc. Kar me je šokiralo, je bila izjava ene devetošolke na vlaku, ko je razlagala svoji kolegici kako je debela v hlačah, ki jih nosi (pa ni bila, bila je pravzaprav presuha za svojo višino). Nihče ni popoln in tudi jaz sem imela svoje obdobje, ko sem imela pri svoji višini 50 kil. Ko nisem pojedla praktično nič in ko sem se fajn počutila, ko so me sošolci spraševali: Pa kdaj si ti tako shujšala, jaz pa sem vztrajno trdila, da nisem. Danes imam mogoče kakšno kilo več kot bi si želela, ampak mi je dobra fizična pripravljenost bolj pomembna. Lahko tečem na vlak, pa potem ne porabim 10 minut, da pridem k sebi, lahko hodim po stopnicah v peto nadstropje na faksu in mi ni prevelik napor, lahko grem na Šmarno goro in je ne preklinjam na pol poti, ampak mi je na vrhu žal, da ni še kakšen meter višja...
Kar je v bistvu strašljivo, je to, da te punce pravzaprav ne vejo v kaj se spuščajo s tem. Zakaj lahko kadilce stalno opozarjamo na pljučnega raka in ostale bolezni, ki jih kajenje prinaša, nikoli pa ne govorimo kakšne so posledice dolgotrajne bulimije in anoreksije? Od totalno uničenega prebavnega trakta in zobovja (pri bulimiji), tega, da se telo navadi na majhen vnos hrane (telo ne ve, da mi hujšamo, ampak misli, da smo prišli v obdobje stradanja, pomanjkanja hrane, zaradi česar maksimalno izkoristi kar dobi), slabše koncentracije in težav pri učenju, do možne neplodnosti zaradi izostanka menstruacije. Tega se premalo zavedamo, ampak ko pride do težav, se vsi tolčemo po glavi: "Ko bi takrat vedel..."
Sprašujem se, zakaj nas v šoli ne učijo o tem, zakaj se pri zdravsteni vzgoji trikrat pogovarjamo o spolno prenosljivih boleznih in dvojni uporabi kontracepcije, nikoli pa nas noben ne nauči osnov zdrave prehrane in kako si sestaviti zdrav jedilnik. Ja, saj imamo neka načela, ki jih lahko precej hitro najdemo na googlu. Imamo prehransko piramido, ki pa nam daje v bistvu precej manj podatkov o tem kako jesti. Nikoli pa nam nihče ne pove kako stvari prenesti v prakso. Kaj za to v slovenskih šolah res ni časa?
Se mi zdi, da se danes vedno bolj obremenjujejo sami s sabo in s tem kako nas vidijo drugi. Pa je res tako pomembno? Ko pogledam okoli sebe, vidim kup anoreksičnih punc. Kar me je šokiralo, je bila izjava ene devetošolke na vlaku, ko je razlagala svoji kolegici kako je debela v hlačah, ki jih nosi (pa ni bila, bila je pravzaprav presuha za svojo višino). Nihče ni popoln in tudi jaz sem imela svoje obdobje, ko sem imela pri svoji višini 50 kil. Ko nisem pojedla praktično nič in ko sem se fajn počutila, ko so me sošolci spraševali: Pa kdaj si ti tako shujšala, jaz pa sem vztrajno trdila, da nisem. Danes imam mogoče kakšno kilo več kot bi si želela, ampak mi je dobra fizična pripravljenost bolj pomembna. Lahko tečem na vlak, pa potem ne porabim 10 minut, da pridem k sebi, lahko hodim po stopnicah v peto nadstropje na faksu in mi ni prevelik napor, lahko grem na Šmarno goro in je ne preklinjam na pol poti, ampak mi je na vrhu žal, da ni še kakšen meter višja...
Kar je v bistvu strašljivo, je to, da te punce pravzaprav ne vejo v kaj se spuščajo s tem. Zakaj lahko kadilce stalno opozarjamo na pljučnega raka in ostale bolezni, ki jih kajenje prinaša, nikoli pa ne govorimo kakšne so posledice dolgotrajne bulimije in anoreksije? Od totalno uničenega prebavnega trakta in zobovja (pri bulimiji), tega, da se telo navadi na majhen vnos hrane (telo ne ve, da mi hujšamo, ampak misli, da smo prišli v obdobje stradanja, pomanjkanja hrane, zaradi česar maksimalno izkoristi kar dobi), slabše koncentracije in težav pri učenju, do možne neplodnosti zaradi izostanka menstruacije. Tega se premalo zavedamo, ampak ko pride do težav, se vsi tolčemo po glavi: "Ko bi takrat vedel..."
Sprašujem se, zakaj nas v šoli ne učijo o tem, zakaj se pri zdravsteni vzgoji trikrat pogovarjamo o spolno prenosljivih boleznih in dvojni uporabi kontracepcije, nikoli pa nas noben ne nauči osnov zdrave prehrane in kako si sestaviti zdrav jedilnik. Ja, saj imamo neka načela, ki jih lahko precej hitro najdemo na googlu. Imamo prehransko piramido, ki pa nam daje v bistvu precej manj podatkov o tem kako jesti. Nikoli pa nam nihče ne pove kako stvari prenesti v prakso. Kaj za to v slovenskih šolah res ni časa?
sreda, 2. april 2008
1 mesec, 400 evrov
To so podatki, ki sem jih danes izvedela za slikanje z magnetno resonanco. Čakalna doba za napotnico po skoraj vseh bolnišnicah v Sloveniji je 5 mesecev (saj ne, da lahko do septembra že poženem korenine) če imaš napotnico. Za samoplačniško so podatki napisani v naslovu: čakalna doba 1 mesec, stane 400 evrov.
Trenutno sem precej na tleh, ampak bo že bolje.
Trenutno sem precej na tleh, ampak bo že bolje.
nedelja, 30. marec 2008
Odkrivanje novih tekaških poti
Ko sem začela teči, mi je tistih nekaj poti, ki sem jih imela, čisto zadostovalo. Danes mi je že rahlo dolgčas, ko že tretjič v enem tednu tečem po isti progi. Zato počasi iščem nove. In eno sem odkrila prejšnji teden. Dolga je približno 40 minut, kar je ravno primeren čas, da preobremenitev kolena še ni prevelika. To pomeni, da lahko naslednji dan normalno hodim.
Včeraj sem rekla Mateju naj pokliče če bo šel danes kam ven. V nasprotju z večino ostalih ljudi s katerimi se po sili razmer družim, on dejansko spada med tiste, ki svoje obljube držijo. In sva šla... Proti Samotnemu malnu. In Matej, mislim da je več kot 10 km.:P Ze od nas do centra je 2 km (no, al pa vsaj 1,5). In ja, bilo je zakon. Po dolgem času sem se spet nasmejala in pozabila na tiste probleme, ki me čakajo doma. Matej, upam da mi ne zameriš da to tukaj omenjam, ampak tista izjava: "Aja, saj res, danes se je prestavila ura, zato je sonce še tako visoko..." me je res nasmejala. Naj bralcem obrazložim, da sva imela prej kar precej dolg pogovor o smiselnosti prestavljanja ure.
In ni mi žal, da sem dan zapravila za stvari, ki me veselijo in spravijo nasmeh na obraz. Bom pa zato čez teden bolj pridna.
Včeraj sem rekla Mateju naj pokliče če bo šel danes kam ven. V nasprotju z večino ostalih ljudi s katerimi se po sili razmer družim, on dejansko spada med tiste, ki svoje obljube držijo. In sva šla... Proti Samotnemu malnu. In Matej, mislim da je več kot 10 km.:P Ze od nas do centra je 2 km (no, al pa vsaj 1,5). In ja, bilo je zakon. Po dolgem času sem se spet nasmejala in pozabila na tiste probleme, ki me čakajo doma. Matej, upam da mi ne zameriš da to tukaj omenjam, ampak tista izjava: "Aja, saj res, danes se je prestavila ura, zato je sonce še tako visoko..." me je res nasmejala. Naj bralcem obrazložim, da sva imela prej kar precej dolg pogovor o smiselnosti prestavljanja ure.
In ni mi žal, da sem dan zapravila za stvari, ki me veselijo in spravijo nasmeh na obraz. Bom pa zato čez teden bolj pridna.
sobota, 29. marec 2008
Blog
Matej pravi, da je moj blog precej oseben. Nekaj časa sem se spraševala ali je ta opazka pozitivna ali ne in danes jo jemljem kot nevtralno. Moj blog bi bil težko drugačen zato, ker je moj in ker je vse kar pišem pogled skozi moje oči. Že zato je osebno. Je pa res, da mogoče včasih pišem stvari, ki jih ljudje na bloge ne in ki res spadajo že v ožjo osebno intimo. To dela predvsem zato, ker se potem počutim bolje in ker se mi zaenkrat to pisanje še ne zdi tako osebno, da tega ne bi pisala. Vem, vse skupaj zveni zmedeno, ampak taka je tudi trenutna situacija v moji glavi.
Danes sva šli z Vesno na koncert Neishe, ki je bil tukaj v Domu kulture. Izvočenje je bilo slabo, ampak je bil koncert v splošnem dober. Koncertov v osnovi ne maram, ker je glasba preglasna in ker se mi zdi, da lahko skladbe enako dobro (ali še boljše) slišim na CDju. Ampak ta je bil tak majhen in intimen. Pa ne mislim komentirati samega koncerta. Moje misli so večkrat odplavale kam drugam. Predvsem mi je dala misliti tista Neishina izjava, ko je rekla, da je pogled z odra precej drugačen in da je, ko je bila stara 16 let stala pod odrom in žurala prav tukaj. In so se porodili spomini.
V času naših staršev se je ta stavba imenovala Kinodom in tja so hodili gledat otroške kino matineje. Smešno... Ko sem bila jaz mlajša, je stavba propadala. Je pa naš klub točno v tej dvorani uredil strelišče, kjer smo vsak večer trenirali. Nekje v kleti pa je igral nek band. Nikoli nisem bila na teh "koncertih" na katerih je bil Neisha, ampak predvidevam, da je govorila o teh časih. In tudi mi smo se imeli fino. Bili smo najboljši prijatelji in tam prebili vse svoje večere. Tam se odstreljala svojo prvo tekmo, na kateri sem nastrelila vsega skupaj 30 točk.:) Tam sem imela prijatelje, se resno zaljubila (in tudi odljubila), se naučila kaj je res pomembno v življenju. Potem so se občinski veljaki odločili, da dvorano predelajo in jo poimenujejo Dom kulture. Tam smo nato imeli (kot prva generacija naše osnovne šole) svojo valeto. In ja, bila je prelomnica. Danes tja hodimo na koncerte in gledališke predstave.
In ja, vsakič ko pridem se spomnim na tiste čase, ki so minili. In nikoli ne bom pozabila vseh teh lepih trenutkov, ki mi jih je dala ta dvorana.
Danes sva šli z Vesno na koncert Neishe, ki je bil tukaj v Domu kulture. Izvočenje je bilo slabo, ampak je bil koncert v splošnem dober. Koncertov v osnovi ne maram, ker je glasba preglasna in ker se mi zdi, da lahko skladbe enako dobro (ali še boljše) slišim na CDju. Ampak ta je bil tak majhen in intimen. Pa ne mislim komentirati samega koncerta. Moje misli so večkrat odplavale kam drugam. Predvsem mi je dala misliti tista Neishina izjava, ko je rekla, da je pogled z odra precej drugačen in da je, ko je bila stara 16 let stala pod odrom in žurala prav tukaj. In so se porodili spomini.
V času naših staršev se je ta stavba imenovala Kinodom in tja so hodili gledat otroške kino matineje. Smešno... Ko sem bila jaz mlajša, je stavba propadala. Je pa naš klub točno v tej dvorani uredil strelišče, kjer smo vsak večer trenirali. Nekje v kleti pa je igral nek band. Nikoli nisem bila na teh "koncertih" na katerih je bil Neisha, ampak predvidevam, da je govorila o teh časih. In tudi mi smo se imeli fino. Bili smo najboljši prijatelji in tam prebili vse svoje večere. Tam se odstreljala svojo prvo tekmo, na kateri sem nastrelila vsega skupaj 30 točk.:) Tam sem imela prijatelje, se resno zaljubila (in tudi odljubila), se naučila kaj je res pomembno v življenju. Potem so se občinski veljaki odločili, da dvorano predelajo in jo poimenujejo Dom kulture. Tam smo nato imeli (kot prva generacija naše osnovne šole) svojo valeto. In ja, bila je prelomnica. Danes tja hodimo na koncerte in gledališke predstave.
In ja, vsakič ko pridem se spomnim na tiste čase, ki so minili. In nikoli ne bom pozabila vseh teh lepih trenutkov, ki mi jih je dala ta dvorana.
Tek, počitek, Šmarna gora
Ko pregledujem svoj tekaški dnevnik, ugotavljam da so minili že trije tedni brez teka. Najprej 14 dni zaradi bolečega kolena in še dodatni teden zaradi vnetih ušes in splošnega slabega počutja.
Da ne govorim o vremenu prejšnji teden. V soboto sem se odločila, da je bilo dovolj zabušavanja in da je treba kaj narediti. Ko sem se v nedeljo zjutraj zbudila. me je čakalo precej neprijetno presenečenje: sneg na strehah in travnikih in nič ni izgledalo, da bi kaj ponehalo. Včasih sem sovražila tek v snegu in dežju, ker so mi dežne kaplje meglile pogled. Potem pa so me na treningu naučili, da kapa s šiltom vse lepo prestreže in da postane tek v dežju zaradi razmočene podlage v bistvu še večji užitek. Se oblečem in grem. Srečam sicer nekaj znancev, ki me čudno gledajo, pa me to ne moti več. Važno da uživam. Po tolikem času je bilo pol ure čisto dovolj in tudi koleno me je precej manj bolelo, pa tudi regeneracija je bila veliko hitrejša.
Vseeno sem ta teden poklicala zdravnico, da dobim napotnico za nadaljne preiskave. Takim stvarem je treba priti do dna, ker se drugače stalno ponavljajo. Komaj čakam, da ugotovimo kaj je v bistvu narobe in bom lahko tekla brez bolečin.
Po celem tednu dežja je bilo prav fino videti sonček zjutraj. Zato sva z mami šli na Šmarno goro, ker mi manjka še nekaj točk pri športni vzgoji. Prav smešno je gledati vse tiste trume ljudi, ki prav "romajo" na vrh. Še bolj smešno je gledati tiste študente, ki se jim zdi, da je to najlažji način za pridobitev točk. Potem pa po poti preklinjajo vse kar leze in gre, ker kaj kmalu ugotovijo, da brez kondicije ni tako lahko priti do vrha. Še bolj smešne pa so tiste punce, ki so sicer oblečene v trenirko, ampak v roki pa nosijo eno tako elegantno torbico. Nekako mi ni čisto jasno zakaj rabiš torbico na Šmarni gori. Je pa res, da sem se vsaj jaz od srca nasmejala.
Da ne govorim o vremenu prejšnji teden. V soboto sem se odločila, da je bilo dovolj zabušavanja in da je treba kaj narediti. Ko sem se v nedeljo zjutraj zbudila. me je čakalo precej neprijetno presenečenje: sneg na strehah in travnikih in nič ni izgledalo, da bi kaj ponehalo. Včasih sem sovražila tek v snegu in dežju, ker so mi dežne kaplje meglile pogled. Potem pa so me na treningu naučili, da kapa s šiltom vse lepo prestreže in da postane tek v dežju zaradi razmočene podlage v bistvu še večji užitek. Se oblečem in grem. Srečam sicer nekaj znancev, ki me čudno gledajo, pa me to ne moti več. Važno da uživam. Po tolikem času je bilo pol ure čisto dovolj in tudi koleno me je precej manj bolelo, pa tudi regeneracija je bila veliko hitrejša.
Vseeno sem ta teden poklicala zdravnico, da dobim napotnico za nadaljne preiskave. Takim stvarem je treba priti do dna, ker se drugače stalno ponavljajo. Komaj čakam, da ugotovimo kaj je v bistvu narobe in bom lahko tekla brez bolečin.
Po celem tednu dežja je bilo prav fino videti sonček zjutraj. Zato sva z mami šli na Šmarno goro, ker mi manjka še nekaj točk pri športni vzgoji. Prav smešno je gledati vse tiste trume ljudi, ki prav "romajo" na vrh. Še bolj smešno je gledati tiste študente, ki se jim zdi, da je to najlažji način za pridobitev točk. Potem pa po poti preklinjajo vse kar leze in gre, ker kaj kmalu ugotovijo, da brez kondicije ni tako lahko priti do vrha. Še bolj smešne pa so tiste punce, ki so sicer oblečene v trenirko, ampak v roki pa nosijo eno tako elegantno torbico. Nekako mi ni čisto jasno zakaj rabiš torbico na Šmarni gori. Je pa res, da sem se vsaj jaz od srca nasmejala.
Naročite se na:
Objave (Atom)