V četrtek sva s sošolcem po končanem kolokviju sedela na klopci v Tivoliju. Sonce se je že kazalo v svoji najboljši luči in takrat sem ugotovila kako zelo že pogrešam poletje. Če se ljudje lahko delimo po letnih časih, sama definitivno spadam med poletne ljudi. Komaj že čakam, da lahko pospravim kavbojke v omaro in ven potegnem kratke majice, kratke hlače in krila. In ko mi končno ne bo treba za seboj cel dan nositi še flisa, ker je zjutraj še vedno mrzlih 6 stopinj.
Odkar študiram se je pojem počitnic rahlo spremenil. Zavedam se, da verjetno nikoli več ne bom mela tako brezskrbnih dveh mesecev kot na gimnaziji, vseeno pa vsako leto komaj čakam toplejše temperature in sonček. In morje... Odkar pomnim sem vsaj en mesec na leto preživela v Savudriji. To je bil nekako moj drugi dom. Spomnim se kakšne pakte smo imeli s sosedovima Petrom in Mihom, kako smo pozno v noč igrali tarok, kako smo plavali dalj kot bi naši starši želeli, skakali na glavo s "Skalce" (tako smo poimenovali eno od skal) tudi takrat ko je bila voda prenizka za to. Ampak, saj pravijo - mladost je norost. Potem so prišla leta, ko si me skoraj morali prisiliti da grem na morje. Vsa moja klapa je bila rahlo starejša in hitro so se odločili, da hoditi na morje s starši pač ni kul. Takrat sem spoznala Luka, ki je za skoraj 5 let postal neločjivi del mene. Danes grem na morje s kupom knjig, ki jih imam tam končno možnost prebrati. In uživam v tem, ko moja sestra hodi s plaže domov ob desetih zvečer (sredi avgusta je takrat že zdavnaj tema), ker so na plaži igrali tarok in ko jo moram okoli polnoči iti iskat, ker je že čas da pride domov. Takrat se spomnim kako je bilo, ko sem bila sama stara toliko kot ona in si včasih želim, da bi se spet vsi zbrali. Zavoljo dobrih starih časov.:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar