Je naslov komada, ki ga pojeta Kosta in Omar (http://www.youtube.com/watch?v=s_8CWs-o1DE). Prvič sem ga slišala med enim tekom in še vedno se točno spomnim kje in kateri dan je bil. Takrat sem si rekla, da moram preveriti kdo to poje, ker do takrat že kar precej časa nisem slišala kakšne res dobre slovenske pesmi. Potem sem seveda pozabila, tako kot zadnje čase pozabljam pregledati večino stvari, za katere si rečem, da jih moram doma pogledati. Potem pa sem jo danes spet slišala, ko sem lezla v hrib na Špico. In mi je dala misliti...
Se mi zdi, da se danes vedno bolj obremenjujejo sami s sabo in s tem kako nas vidijo drugi. Pa je res tako pomembno? Ko pogledam okoli sebe, vidim kup anoreksičnih punc. Kar me je šokiralo, je bila izjava ene devetošolke na vlaku, ko je razlagala svoji kolegici kako je debela v hlačah, ki jih nosi (pa ni bila, bila je pravzaprav presuha za svojo višino). Nihče ni popoln in tudi jaz sem imela svoje obdobje, ko sem imela pri svoji višini 50 kil. Ko nisem pojedla praktično nič in ko sem se fajn počutila, ko so me sošolci spraševali: Pa kdaj si ti tako shujšala, jaz pa sem vztrajno trdila, da nisem. Danes imam mogoče kakšno kilo več kot bi si želela, ampak mi je dobra fizična pripravljenost bolj pomembna. Lahko tečem na vlak, pa potem ne porabim 10 minut, da pridem k sebi, lahko hodim po stopnicah v peto nadstropje na faksu in mi ni prevelik napor, lahko grem na Šmarno goro in je ne preklinjam na pol poti, ampak mi je na vrhu žal, da ni še kakšen meter višja...
Kar je v bistvu strašljivo, je to, da te punce pravzaprav ne vejo v kaj se spuščajo s tem. Zakaj lahko kadilce stalno opozarjamo na pljučnega raka in ostale bolezni, ki jih kajenje prinaša, nikoli pa ne govorimo kakšne so posledice dolgotrajne bulimije in anoreksije? Od totalno uničenega prebavnega trakta in zobovja (pri bulimiji), tega, da se telo navadi na majhen vnos hrane (telo ne ve, da mi hujšamo, ampak misli, da smo prišli v obdobje stradanja, pomanjkanja hrane, zaradi česar maksimalno izkoristi kar dobi), slabše koncentracije in težav pri učenju, do možne neplodnosti zaradi izostanka menstruacije. Tega se premalo zavedamo, ampak ko pride do težav, se vsi tolčemo po glavi: "Ko bi takrat vedel..."
Sprašujem se, zakaj nas v šoli ne učijo o tem, zakaj se pri zdravsteni vzgoji trikrat pogovarjamo o spolno prenosljivih boleznih in dvojni uporabi kontracepcije, nikoli pa nas noben ne nauči osnov zdrave prehrane in kako si sestaviti zdrav jedilnik. Ja, saj imamo neka načela, ki jih lahko precej hitro najdemo na googlu. Imamo prehransko piramido, ki pa nam daje v bistvu precej manj podatkov o tem kako jesti. Nikoli pa nam nihče ne pove kako stvari prenesti v prakso. Kaj za to v slovenskih šolah res ni časa?
Ni komentarjev:
Objavite komentar