Danes je bil en precej obupen dan. Ne vem zakaj, nekaj me je precej zamorilo. Pa ne samo danes, stvari so take že dva meseca in po pravici povedano težko vidim izhod.
Ko sem prišla domov, me je prijatelj več kot uro prepričeval, da težave minejo. Da ko pridejo, pridejo na kupu in nato tudi odidejo na kupu. V bistvu ima prav, samo ko se nekaj vleče že takooo dolgo časa, težko verjameš v to, da bo enkrat bolje.
Obstajajo stvari, ki me res prizadanejo. In sem definitivno spada dojemanje, da te večina stvari poklične ali klikne na MSNju samo takrat ko kaj rabi od tebe. To se je zgodilo danes: ko sem bila na faksu, ni nihče opazil, da mogoče hodim sama, ko pa kaj rabijo, takrat sem vedno dobra. Ne, ne morem ti pomagati, ker jokam za računalnikom in ker je to dojel samo en človek. In ne, tudi če vem odgovor, ti ga nočem povedati - vprašaj tiste, ki so tudi drugače vredni tvojega pogovora.
Ni komentarjev:
Objavite komentar