Nikoli nisem marala zime. Nisem marala mraza, vonja, nrepotrebnega izgubljanja časa z oblačenjem. Še najbolj sem sovražila temo, ki me je spremljala zjutraj, ko sem odšla od doma v šolo in ki je spet prekrivala domači Kamnik, ko je vlak pripeljal na postajo. Od zime je obstajal samo še en hujši letni čas. In to je bila jesen.
Očitno se je v meni nekaj premaknilo. Zima me ne moti več. Pravzaprav čisto uživam v njej in v vseh čarih, ki mi jih ponuja. Še vedno sovražim občutek, ki me navdaja tiste dneve, ko pospravljam v omaro svoja krilca in kratke hlače in vem, da jih dolgo, dolgo ne bom oblekla. Sem pa že v pozni jeseni začela uživati v teku pod lučkami. Kako je v bistvu lepo, pa tega dolgo časa nisem vedela. Pa prvi sneg. In tiste snežinke, ki so nas spremljale zadnje dneve, ko so debeli kosmi padali iz čisto jasnega neba.
Danes sem stala na vrhu kamniške Špice in čakala na preostale s katerimi smo v bistvu šli "skupaj" gor. Kako uživam v teh pohodih, ko gremo skupaj, pa grem lahko naprej po svojih zmožnostih in uživam v tem kar me obdaja in kar mi v tistem trenutku hodi po glavi. Tako stojim danes tam na vrhu, na tistem centimetru snega, ki še kar trmasto vztraja. Spodaj pod mano leži Kamnik z okoliškimi vasmi, na desni pa se razprostirajo gore pokrite z debelo snežno odejo. Še nikoli nisem videla Kamniškega sedla tako lepega in kar jezna sem, da mi drevesa deloma zakrivajo pogled. Zaprem oči in uživam v tistih trenutkih tišine, ki mi preostanejo. Zaslišim zvok palic in na vrh prispe starejši gospod. Prijazno pozdravi in začne pogovor o tem kako lepo je bilo danes na Veliki planini. Kako bi rada pobegnila tja. Samo za kak dan ali dva. In se izgubljala po planini, se sankala, metala v sneg in se kepala. Gre kdo zraven? ;)
Gospod ugotovi, da ga zebe in odrine v drugo smer. Preostanek moje skupine pa prav tako prešerne volje prispe do vrha. In odrinemo v dolino. Pa čeprav samo nekaj sto metrov nižje. Se mi zdi, da pozimi čas tukaj teče drugače.
Zvečer me kliče moj najljubšejši bratranec: "Gremo jutri kaj drsat?" Moj odgovor: "Ja, seveda, da gremo." Zima ima tudi svoje prednosti. Drsanje na primer. Pa smučanje. Lučke po Ljubljani. In kuhano vino. Pa tople šale, kape in rokavičke. In držanje za roke pod pretvezo, da nas zebe. Ter kakšen ukraden objem kdaj in kdaj.
Ja, drsat grem. In to ne s komerkoli, ampak z NEKOM. S tistim, ki je z mano hodil ven, ko sem bila še mlajša. Ki je preživel vse moje izpade. Ki me je poslušal, ko sem bila nesrečno zaljubljena in bil pri meni tudi takrat, ko sem bila cel mesec doma, ker sem se slabo počutila. Tisti, ki se je letos poleti poročil. Zadnjič sem po dolgih mesecih dogovarjanja končno uspela priti k njima v novo stanovanje. Na sok (ker ne maram čaja)in božične piškote. Gledali smo slike s poroke, se pogovarjali in smejali. Ko sem ju gledala, sem si želela, da bi tudi sama nekoč našla nekoga, ki naju bo družila enaka ljubezen. Enkrat ...
ponedeljek, 29. december 2008
sreda, 24. december 2008
Doma sem, doma
Ja, danes sem vstala zjutraj ob sedmih. In to samo zaradi Denisa, ker sem obljubila, da mu prinesem nazaj CD z motivacijskega. No ja, zraven sem šla še kupit nekaj daril za mojo sestro in mamo. In sem navdušena. V Ljubljani sem bila ob pol devetih, Denisa klicala uro kasneje in ga seveda zbudila. Khm... Kdo je že rekel, da bo zgodaj pokonci?? Skratka, ob enajstih sem bila že doma.
Do sedaj sem preposlušala že skoraj vse pesmi od Beach Boysov. Začelo se je s "Forever", s čim se bo končalo še ne vem. Prebrala sem blog svoje sošolke, ki sem ga šele pred kratkim odkrila. Poskušala težiti tistemu že včeraj omenjenemu fantu preko računalniške žice, pa mi ni uspelo.:( Mislim, da je skrajni čas, da grem posesat sobo in mogoče pomagat pospravit še kaj drugega po hiši. Če pa tega ne, pa vsaj nadoknadit tisti manjkajoči spanec od včeraj.
Do sedaj sem preposlušala že skoraj vse pesmi od Beach Boysov. Začelo se je s "Forever", s čim se bo končalo še ne vem. Prebrala sem blog svoje sošolke, ki sem ga šele pred kratkim odkrila. Poskušala težiti tistemu že včeraj omenjenemu fantu preko računalniške žice, pa mi ni uspelo.:( Mislim, da je skrajni čas, da grem posesat sobo in mogoče pomagat pospravit še kaj drugega po hiši. Če pa tega ne, pa vsaj nadoknadit tisti manjkajoči spanec od včeraj.
Stvari, ki me spravljajo v dobro voljo
Že precej časa nazaj sem pisala o stvareh, ki me jezijo. Klemen je takrat predlagal, da napišem še stvari, ki me veselijo, so mi všeč in me spravljajo v dobro voljo. Takrat očitno nisem bila pri volji, ampak danes pa sem. Torej, stvari, ki me veselijo...
1. Moja družina, ki me zna spraviti v dobro voljo, hkrati pa občasno tudi razjeziti do konca. Ampak, v končni fazi vedno vem, da tu lahko najdem zavetje in da bodo oni trenutno edini, ki mi bodo znali pomagati, ko mi bo zares hudo.
2. Tek, ker kaj kmalu ugotovim kako postajam vedno slabše volje, ko dolgo časa ne tečem. Takrat tudi mami reče: "Živa, kaj ko bi šla ti danes malo tečt?" Kot je že ena moja sošolka v svojem blogu ugotovila, to ni več samo psihološka, temveč tudi fiziološka potreba.
3. Tisti fant tam, približno 100 km stran od mene, s katerim se samo občasno slišiva preko računalniške žice, pa mi s svojim humorjem vedno pričara nasmeh na obraz.
4. Druga klop v M4 ter človek, ki sedi levo od mene. Prav tako še 2/3 ljudi, ki sedijo za mano ter še kakšna klop bolj zadaj, ker vedno vedo kaj reči, ko piham od jeze in ko sem totalno na tleh zaradi nesrečne ljubezni.
5. IAESTOVCI. Sedaj sem končno ugotovila, da še obstajajo novi načini spoznavanja ljudi in da obstaja en kup zanimivih stvari, ki jih je vredno poznati.
6. Vsa tista mala vabila v kino, na drsanje, na kuhano vino, kavo itd., ki me spravijo ven tudi po tem, ko se že zdavnaj odločim, da bom ostala doma in gledala tv.
7. Morje, plavanje, sonce in bučanje valov.
8. Poletne nevihte, ki jih opazujem iz svoje tople sobe in vedno znova ugotavljam kakšno moč ima narava in kako je nikoli ne bomo premagali.
9. Sladoled in kuhano vino.
10. Še in še ...
1. Moja družina, ki me zna spraviti v dobro voljo, hkrati pa občasno tudi razjeziti do konca. Ampak, v končni fazi vedno vem, da tu lahko najdem zavetje in da bodo oni trenutno edini, ki mi bodo znali pomagati, ko mi bo zares hudo.
2. Tek, ker kaj kmalu ugotovim kako postajam vedno slabše volje, ko dolgo časa ne tečem. Takrat tudi mami reče: "Živa, kaj ko bi šla ti danes malo tečt?" Kot je že ena moja sošolka v svojem blogu ugotovila, to ni več samo psihološka, temveč tudi fiziološka potreba.
3. Tisti fant tam, približno 100 km stran od mene, s katerim se samo občasno slišiva preko računalniške žice, pa mi s svojim humorjem vedno pričara nasmeh na obraz.
4. Druga klop v M4 ter človek, ki sedi levo od mene. Prav tako še 2/3 ljudi, ki sedijo za mano ter še kakšna klop bolj zadaj, ker vedno vedo kaj reči, ko piham od jeze in ko sem totalno na tleh zaradi nesrečne ljubezni.
5. IAESTOVCI. Sedaj sem končno ugotovila, da še obstajajo novi načini spoznavanja ljudi in da obstaja en kup zanimivih stvari, ki jih je vredno poznati.
6. Vsa tista mala vabila v kino, na drsanje, na kuhano vino, kavo itd., ki me spravijo ven tudi po tem, ko se že zdavnaj odločim, da bom ostala doma in gledala tv.
7. Morje, plavanje, sonce in bučanje valov.
8. Poletne nevihte, ki jih opazujem iz svoje tople sobe in vedno znova ugotavljam kakšno moč ima narava in kako je nikoli ne bomo premagali.
9. Sladoled in kuhano vino.
10. Še in še ...
petek, 19. december 2008
Let it be
Včasih bi si morala preprosto reči "pa naj bo" in pustiti stvari, da grejo svojo pot. Ampak ne, jaz nisem tak človek, da bi stvari preprosto pustila, ampak se vtikam v njih toliko časa, dokler se vse ne zaplete tako zelo, da se stvari navadno precej slabo končajo.
Speaking words of wisdom, let it be.
Let it be, let it be.
Whisper words of wisdom, let it be.
V zadnjem času sem se transformirala iz stare, zoprne, pesimistične in stalno jezne Žive v novo, bolj optimistično in veselo. Verjetno je vse to posledica ljudi, ki me obkrožajo, ki oddajajo drugačno energijo od tistih, s katerimi sem se družila prej. In dejstva, da sem kar kmalu ugotovila, da se moja dobra volja prenaša na druge ljudi okoli mene. Vseeno pa pridejo včasih taki dnevi, ko imam vsega dosti. Ko se je skozi čas nabralo toliko čustev in misli, ki jih moram spraviti iz sebe. In vem, da se bom potem bolje počutila. Da je to moja terapija.
Ponavadi se ob takih trenutkih spomnim tudi na vse tiste težke trenutke, ki so se mi zdeli takrat, ko se dogajali tako grozni, danes pa vem, da so bili dobra izkušnja. In večina se mi ne zdi več tako obupna. Ena takih je bila Cambridge. Ko se še dobro spomnim kateri dan je bil, ob kateri uri sem klicala domov, skoraj točnih besed, ki jih je mami izgovorila po telefonu. Spomnim se, kako sva z Nino jedli kosilo v popolni tišini, ker je dobro vedela, da se ne želim pogovarjati. Je pa dobro vedela skozi kaj grem. In spomnim se, kako se je ona namesto mene pogovarjala z Michaelom, ko ga je zanimalo kaj je narobe z mano.:)Danes se mi zdi to dobra izkušnja, ki je ne bi več zamenjala in o kateri lahko govorim z žarom v očeh. Koliko stvari bi izpustila če bi se takrat stvari obrnile? Verjetno nikoli ne bi začela tečt, nikoli ne bi spoznala nekaj fajn sošolcev, se ne bi vključila v IAESTE in spoznale cele četice izredno zabavnih in odprtih ljudi in konec koncev ne bi spoznala tiste odlične tekaške družbe, na kateri sem dobila 10 novih mam in kar nekaj prijateljev za življenje.
And when the night is cloudy,
There is still a light that shines on me,
Shine on until tomorrow, let it be.
Danes sva se po več kot enem mesecu dobili z Ano. Bil je skrajni čas, ker se je nabralo toliko stvari, ki sva si jih morali povedati. Jaz sem seveda zamudila, ker se sploh nisem popokala od doma. Ponovno sem ugotovila, kako fajn jo je imeti, ker me vedno zna postaviti na realna tla. Skratka, izvedela je vse: o IAESTE, zadnjem izpitu, ideji za Ninino darilo, preteklem motivacijskem vikendu, mojih glavobolih in na koncu še o tistem hudem tipu, ki sem ga spoznala na prejšnji vikend na motivacijskem. Pa o tem kako mi je zdaj hudo. In me je ponovno postavila na realna tla. Le kako ji to vedno uspe?
And when the broken hearted people
Living in the world agree,
There will be an answer, let it be.
For though they may be parted there is
Still a chance that they will see
There will be an answer, let it be.
Let it be, let it be. Yeah
There will be an answer, let it be.
Tole bi pravzaprav moral biti blog o nesrečni ljubezni, pa je nastalo nekaj drugega. Kar je pozitivno in sem se odločila, da trenutno ostanem kar pri tem.
Speaking words of wisdom, let it be.
Let it be, let it be.
Whisper words of wisdom, let it be.
V zadnjem času sem se transformirala iz stare, zoprne, pesimistične in stalno jezne Žive v novo, bolj optimistično in veselo. Verjetno je vse to posledica ljudi, ki me obkrožajo, ki oddajajo drugačno energijo od tistih, s katerimi sem se družila prej. In dejstva, da sem kar kmalu ugotovila, da se moja dobra volja prenaša na druge ljudi okoli mene. Vseeno pa pridejo včasih taki dnevi, ko imam vsega dosti. Ko se je skozi čas nabralo toliko čustev in misli, ki jih moram spraviti iz sebe. In vem, da se bom potem bolje počutila. Da je to moja terapija.
Ponavadi se ob takih trenutkih spomnim tudi na vse tiste težke trenutke, ki so se mi zdeli takrat, ko se dogajali tako grozni, danes pa vem, da so bili dobra izkušnja. In večina se mi ne zdi več tako obupna. Ena takih je bila Cambridge. Ko se še dobro spomnim kateri dan je bil, ob kateri uri sem klicala domov, skoraj točnih besed, ki jih je mami izgovorila po telefonu. Spomnim se, kako sva z Nino jedli kosilo v popolni tišini, ker je dobro vedela, da se ne želim pogovarjati. Je pa dobro vedela skozi kaj grem. In spomnim se, kako se je ona namesto mene pogovarjala z Michaelom, ko ga je zanimalo kaj je narobe z mano.:)Danes se mi zdi to dobra izkušnja, ki je ne bi več zamenjala in o kateri lahko govorim z žarom v očeh. Koliko stvari bi izpustila če bi se takrat stvari obrnile? Verjetno nikoli ne bi začela tečt, nikoli ne bi spoznala nekaj fajn sošolcev, se ne bi vključila v IAESTE in spoznale cele četice izredno zabavnih in odprtih ljudi in konec koncev ne bi spoznala tiste odlične tekaške družbe, na kateri sem dobila 10 novih mam in kar nekaj prijateljev za življenje.
And when the night is cloudy,
There is still a light that shines on me,
Shine on until tomorrow, let it be.
Danes sva se po več kot enem mesecu dobili z Ano. Bil je skrajni čas, ker se je nabralo toliko stvari, ki sva si jih morali povedati. Jaz sem seveda zamudila, ker se sploh nisem popokala od doma. Ponovno sem ugotovila, kako fajn jo je imeti, ker me vedno zna postaviti na realna tla. Skratka, izvedela je vse: o IAESTE, zadnjem izpitu, ideji za Ninino darilo, preteklem motivacijskem vikendu, mojih glavobolih in na koncu še o tistem hudem tipu, ki sem ga spoznala na prejšnji vikend na motivacijskem. Pa o tem kako mi je zdaj hudo. In me je ponovno postavila na realna tla. Le kako ji to vedno uspe?
And when the broken hearted people
Living in the world agree,
There will be an answer, let it be.
For though they may be parted there is
Still a chance that they will see
There will be an answer, let it be.
Let it be, let it be. Yeah
There will be an answer, let it be.
Tole bi pravzaprav moral biti blog o nesrečni ljubezni, pa je nastalo nekaj drugega. Kar je pozitivno in sem se odločila, da trenutno ostanem kar pri tem.
nedelja, 26. oktober 2008
Ljubljanski maraton 2008
Je letos minil brez moje udeležbe. Vročina me je položila v posteljo v torek, sedaj pa že cel teden stagnira na 37,1. Sam vem, da to ni omembe vredno, samo si pa ne želim še enkrat obležati. Sicer pa sem se že odločila, da grem jutri na trening in da se po enem tednu ležanja in prenajedanja odvijem iz klobke in spet kaj naredim zase.
Mislim, da sem delno zbolela tudi zaradi maratona. Na tako količino treningov moje telo zaenkrat še ni navajeno. Poleg tega glava na tako goldgo tekmo še ni bila pripravljenja. Verjamem, da si ljudje lahko s psiho marsikaj dopovemo in mislim, da je za vročino malo kriv tudi moj strah pred maratonom. Da si v končni fazi letos res še nisem dovolj želela preteči te razdalje in da me je bilo strah toooliko stvari, ki so na maratonih na žalost nepredvidljive. Sama spadam med tiste ljudi, ki morajo vedno imeti "backup" plane, tukaj pa jih enostavno ne moreš imeti, ampak se moraš prepustiti vsemu kar ti maraton ponuja.
Tako sem že v sredo sporočila, da ne bom tekla in da bom vesela v kolikor bo mojo številko koristno uporabil kdo drug. Želela pa sem si iti navijati, čeprav nisem hotela nikomur obljubiti. Včeraj se je moj oči prijazno ponudil, da gre z mano in sva šla. Ob desetih od doma in na Ljubljansko obvoznico prispela ravno takrat, ko je večja skupina tekačev prečkala most nad obvoznico pri WTCju. Pogled je bil fantastičen. S parkiranjem nisva imela nobenih posebnih težav in do najinega stojišča pri osemnajstem kilometru sva prišla še kar nekaj minut pred Kejžarjem in prvimi Kenijci. Ti so res neverjetni- na njihovem obrazu ni niti sledu utrujenosti, čeprav tečejo s povprečno hitrostjo 20 km/h. Našega prvega, Tadeja, sem skoraj uspešno spustila, saj nisem pričakovala, da bo tako hiter. Opazila sem ga še ravno pravi čas, da sem lahko zavpila za njim: Tadej, teeeeci, on pa je v pozdrav dvignil roko.:) In dosegel prvo mesto v kategoriji. Nato je bilo kar naenkrat veliko ljudi in težko sem usklajevala fotografiranje in navijanje za tiste, ki jih poznam. No, nekaj fotk je le uspelo. Upam, da je moje navijanje vseeno pripomoglo, da jim je bilo malo lažje. Sem pa po pregledu rezultatov ugotovila, da sem kar nekaj naših, ki sem jih želela vzpodbuditi, uspešno spustila. Človek šele v takih trenutkih ugotovi kako težko je razpoznati ljudi v vseh tistih velik skupinah. Na srečo je bila Andreja bolj zadaj, tako da sem jo uspešno pofotografirala (ker se vedno pritožuje, da nima nobene slike :P), ji povedala kakšno vzpodbudno besedo in že je odšibala naprej.
Z očetom sva počakala še prve Kenijce in Etiopijca ter se nato počasi popokala domov. Na kosilo.:)
Bilo je fino. Ko sem pregledovala rezultate in videla kako dobro so tekli kolegi, s katerimi skupaj treniramo, mi je bilo malo žal, da mene ni bilo zraven. Vseeno pa upam, da sem s svojo prisotnostjo komu olajšala tiste zadnje kilometre in vem, da bo še veliko drugih tekem, ki se jih bom lahko udeležila.
Mislim, da sem delno zbolela tudi zaradi maratona. Na tako količino treningov moje telo zaenkrat še ni navajeno. Poleg tega glava na tako goldgo tekmo še ni bila pripravljenja. Verjamem, da si ljudje lahko s psiho marsikaj dopovemo in mislim, da je za vročino malo kriv tudi moj strah pred maratonom. Da si v končni fazi letos res še nisem dovolj želela preteči te razdalje in da me je bilo strah toooliko stvari, ki so na maratonih na žalost nepredvidljive. Sama spadam med tiste ljudi, ki morajo vedno imeti "backup" plane, tukaj pa jih enostavno ne moreš imeti, ampak se moraš prepustiti vsemu kar ti maraton ponuja.
Tako sem že v sredo sporočila, da ne bom tekla in da bom vesela v kolikor bo mojo številko koristno uporabil kdo drug. Želela pa sem si iti navijati, čeprav nisem hotela nikomur obljubiti. Včeraj se je moj oči prijazno ponudil, da gre z mano in sva šla. Ob desetih od doma in na Ljubljansko obvoznico prispela ravno takrat, ko je večja skupina tekačev prečkala most nad obvoznico pri WTCju. Pogled je bil fantastičen. S parkiranjem nisva imela nobenih posebnih težav in do najinega stojišča pri osemnajstem kilometru sva prišla še kar nekaj minut pred Kejžarjem in prvimi Kenijci. Ti so res neverjetni- na njihovem obrazu ni niti sledu utrujenosti, čeprav tečejo s povprečno hitrostjo 20 km/h. Našega prvega, Tadeja, sem skoraj uspešno spustila, saj nisem pričakovala, da bo tako hiter. Opazila sem ga še ravno pravi čas, da sem lahko zavpila za njim: Tadej, teeeeci, on pa je v pozdrav dvignil roko.:) In dosegel prvo mesto v kategoriji. Nato je bilo kar naenkrat veliko ljudi in težko sem usklajevala fotografiranje in navijanje za tiste, ki jih poznam. No, nekaj fotk je le uspelo. Upam, da je moje navijanje vseeno pripomoglo, da jim je bilo malo lažje. Sem pa po pregledu rezultatov ugotovila, da sem kar nekaj naših, ki sem jih želela vzpodbuditi, uspešno spustila. Človek šele v takih trenutkih ugotovi kako težko je razpoznati ljudi v vseh tistih velik skupinah. Na srečo je bila Andreja bolj zadaj, tako da sem jo uspešno pofotografirala (ker se vedno pritožuje, da nima nobene slike :P), ji povedala kakšno vzpodbudno besedo in že je odšibala naprej.
Z očetom sva počakala še prve Kenijce in Etiopijca ter se nato počasi popokala domov. Na kosilo.:)
Bilo je fino. Ko sem pregledovala rezultate in videla kako dobro so tekli kolegi, s katerimi skupaj treniramo, mi je bilo malo žal, da mene ni bilo zraven. Vseeno pa upam, da sem s svojo prisotnostjo komu olajšala tiste zadnje kilometre in vem, da bo še veliko drugih tekem, ki se jih bom lahko udeležila.
torek, 14. oktober 2008
Popolna kombinacija
Tek, morje in dobra družba definitivno sestavljajo popolno kombinacijo za človeka, ki ga retrogradni Merkur dela rahlo depresivnega. To je bilo rečeno rahlo v šali. Na kratko bi lahko rekla, da je bil tekaški tabor v Rovinj zakon in da mi definitivno ni žal, da sem se ga tudi letos udeležila.
Z Andrejo sva bili zmenjeni ob treh v Ljubljani. Tako bi načeloma lahko prišli pravočasno v Rovinj (to pomeni do prvega treninga ob šestih). Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi že od doma zamujala. To je bila posledica pakiranja v zadnji minuti in posledično pozabljenih stvari doma. V Ljubljano tako pridem s petnajstminutno zamudo. Prepakiram svojo prtljago v Andrejin avto in počasi se odpraviva na pot. Proti morju.:) Gužva se začne že pri Logatcu, kjer popravljajo cesto. Enako se ponovi še na dveh drugih predelih slovenske avtoceste. Najina vožnja se tako zavleče na skoraj 3 ure in pol. Na srečo se nobena od naju s časom ni preveč obremenjavala. Najina edina skrb je bila, ali naju bi Sladjana počakala in nama dodelila sobi. Tečt greva tako ali tako lahko tudi sami. Ko prideva do hotela, je Sladjana še na svojem mestu in nama pove, da je gost promet na cesti ustavil več kot tretjino prijavljenih. Mojih cimer še ni, zato imam priložnost izbrati sobo in posteljo. Ko čakam Andrejo, da parkira svoj avto, se mimogrede zmenim z enim človekom, da gremo skupaj tečt. Ko se dobimo je ura 18.45 in sonce že počasi zahaja. Kar kmalu ugotovim, da že dolgo nisem tekla s tako lahkoto. Ko smo tek po pol ure dokončali, je sonce že zašlo za morje. Po obilni večerji smo odšli na "sprehod" v Rovinj. Sprehod se je rahlo zavlekel in nazaj v hotel smo prišli v kar poznih urah. Letos je bilo vse drugače, ker sem poznala veliko več ljudi in sem zato imela neprimerno več družbe kot lansko leto.
Jutra na taborih se začenjajo ob sedmih zjutraj z jutranjo telovadbo. Letos smo imeli s seboj strokovnjaka za odganjanje stresa, ki nas je naučil nekaj osnovih vaj za umiritev. Ni lepšega kot biti zjutraj ob morju in gledati sonce kako vzhaja. Ker sva v petek z Andrejo zamudili, sva imeli ta dan prvi pravi trening. Na programu so intervali. V zadnjih tednih sem se na dolge vzržjivostne teke že malo navadila, predvsem pa sem ugotovila da nima smisla jamrati, ampak je bolje stisniti zobe in biti kasneje zadovoljen s seboj. Trenerji so nam uspešno našli precej razgiban dvokilometrski krog in trening se je začel. Naredila sem 3 hitre in 2 počasna kroga, kar je bilo toliko, kolikor sem si na začetku zadala. Po treningu je sledil potop v morje. V tekaških oblekah. Zanimiva izkušnja.:)
Popoldne je minilo veliko hitreje kot sem pričakovala. Najbolj zabaven del tabora se je hitro približeval. Vsi smo bili nestrpni kaj so nam letos pripravili trenerji, še posebej ker se je Tadej že popoldne težko zadrževal, da nam ni povedal. Ko so prišli iz sobe v dvorano, oblečeni v aerobične kostume žensk iz šestdesetih let, smo vsi zelo težko zadrževali smeh. Spet so odlično opravili svojo vlogo in prišli do dobre ideje in še boljše izvedbe. Le kaj bodo pripravili drugo leto? Matevž in Klemen sta poskrbela, da mi v nadaljevanju večera ni bilo dolgčas. Na moj ogorčen stavek: "Pa jes ne znam plesat no!" sta samo skomignila z rameni in plesala naprej. Pa je bilo vseeno zabavno. Ob polnoči smo se usedli za mizo in debatirali do treh zjutraj. Idej za pogovor je bilo ogromno in misli so me nato begale še celo noč, ki je (podobno kot prva) minila s perecj malo spanca. Pa nič zato. Spim lahko tudi doma.
Nedelja je minila prehitro. Udeležila sem se predavanja o tremi in motivaciji v teku. Že to je bilo slišati dovolj zanimivo za udeležbo, v bistvu pa je šlo vse skupaj še malo globje v psihologijo človeka in o zankah, ki jih vsi ljudje podzavestno uporabljamo za obvladovanje čustev in reševanje problemov. Kolega tekača sta mi dala kar nekaj tem za razmišljanje. Po predavanjih smo odtekli še zadnji tek. Malo manj kot 10 kilometrov smo uspeli preteči v 56 minutah. Ponovno smo ugotovili kako fajn je tek ob morju in kako se lažje teče na morskem sončku kot v ljubljanski megli. Še zadnji pozdravi in zahvale in že sva z Andrejo dohiteli nazaj domov. Po poti sva predebatirali zadnje tri dneve in mislim, da sva se obe strinjali, da je bil to najboljši tabor do sedaj. Organizacija na nivoju (nobenih problemov ni bilo niti v petek, ko nas je večina zamudila, pa smo vseeno takoj dobili sobe in vse potrebne informacije), treningi so bili dobro zasnovani in izpeljani, družba pa je bila tako ali tako spet zakon.
V nedeljo in ponedeljek sem uspešno nadoknadila tistih nekaj neprespanih ur čez vikend. V ponedeljek in torek sem bila zaradi dela na fakulteti na prislinem počitku, zato sem se še toliko bolj veselila sredinega treninga. Zadnji intervali so minili hitreje kot vsi prejšnji skupaj. Tale vikend je očitno prinesel preporod vseh nas.:) Trening je prehitro minil. Škoda, da dan nima 48 ur.
Z Andrejo sva bili zmenjeni ob treh v Ljubljani. Tako bi načeloma lahko prišli pravočasno v Rovinj (to pomeni do prvega treninga ob šestih). Jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi že od doma zamujala. To je bila posledica pakiranja v zadnji minuti in posledično pozabljenih stvari doma. V Ljubljano tako pridem s petnajstminutno zamudo. Prepakiram svojo prtljago v Andrejin avto in počasi se odpraviva na pot. Proti morju.:) Gužva se začne že pri Logatcu, kjer popravljajo cesto. Enako se ponovi še na dveh drugih predelih slovenske avtoceste. Najina vožnja se tako zavleče na skoraj 3 ure in pol. Na srečo se nobena od naju s časom ni preveč obremenjavala. Najina edina skrb je bila, ali naju bi Sladjana počakala in nama dodelila sobi. Tečt greva tako ali tako lahko tudi sami. Ko prideva do hotela, je Sladjana še na svojem mestu in nama pove, da je gost promet na cesti ustavil več kot tretjino prijavljenih. Mojih cimer še ni, zato imam priložnost izbrati sobo in posteljo. Ko čakam Andrejo, da parkira svoj avto, se mimogrede zmenim z enim človekom, da gremo skupaj tečt. Ko se dobimo je ura 18.45 in sonce že počasi zahaja. Kar kmalu ugotovim, da že dolgo nisem tekla s tako lahkoto. Ko smo tek po pol ure dokončali, je sonce že zašlo za morje. Po obilni večerji smo odšli na "sprehod" v Rovinj. Sprehod se je rahlo zavlekel in nazaj v hotel smo prišli v kar poznih urah. Letos je bilo vse drugače, ker sem poznala veliko več ljudi in sem zato imela neprimerno več družbe kot lansko leto.
Jutra na taborih se začenjajo ob sedmih zjutraj z jutranjo telovadbo. Letos smo imeli s seboj strokovnjaka za odganjanje stresa, ki nas je naučil nekaj osnovih vaj za umiritev. Ni lepšega kot biti zjutraj ob morju in gledati sonce kako vzhaja. Ker sva v petek z Andrejo zamudili, sva imeli ta dan prvi pravi trening. Na programu so intervali. V zadnjih tednih sem se na dolge vzržjivostne teke že malo navadila, predvsem pa sem ugotovila da nima smisla jamrati, ampak je bolje stisniti zobe in biti kasneje zadovoljen s seboj. Trenerji so nam uspešno našli precej razgiban dvokilometrski krog in trening se je začel. Naredila sem 3 hitre in 2 počasna kroga, kar je bilo toliko, kolikor sem si na začetku zadala. Po treningu je sledil potop v morje. V tekaških oblekah. Zanimiva izkušnja.:)
Popoldne je minilo veliko hitreje kot sem pričakovala. Najbolj zabaven del tabora se je hitro približeval. Vsi smo bili nestrpni kaj so nam letos pripravili trenerji, še posebej ker se je Tadej že popoldne težko zadrževal, da nam ni povedal. Ko so prišli iz sobe v dvorano, oblečeni v aerobične kostume žensk iz šestdesetih let, smo vsi zelo težko zadrževali smeh. Spet so odlično opravili svojo vlogo in prišli do dobre ideje in še boljše izvedbe. Le kaj bodo pripravili drugo leto? Matevž in Klemen sta poskrbela, da mi v nadaljevanju večera ni bilo dolgčas. Na moj ogorčen stavek: "Pa jes ne znam plesat no!" sta samo skomignila z rameni in plesala naprej. Pa je bilo vseeno zabavno. Ob polnoči smo se usedli za mizo in debatirali do treh zjutraj. Idej za pogovor je bilo ogromno in misli so me nato begale še celo noč, ki je (podobno kot prva) minila s perecj malo spanca. Pa nič zato. Spim lahko tudi doma.
Nedelja je minila prehitro. Udeležila sem se predavanja o tremi in motivaciji v teku. Že to je bilo slišati dovolj zanimivo za udeležbo, v bistvu pa je šlo vse skupaj še malo globje v psihologijo človeka in o zankah, ki jih vsi ljudje podzavestno uporabljamo za obvladovanje čustev in reševanje problemov. Kolega tekača sta mi dala kar nekaj tem za razmišljanje. Po predavanjih smo odtekli še zadnji tek. Malo manj kot 10 kilometrov smo uspeli preteči v 56 minutah. Ponovno smo ugotovili kako fajn je tek ob morju in kako se lažje teče na morskem sončku kot v ljubljanski megli. Še zadnji pozdravi in zahvale in že sva z Andrejo dohiteli nazaj domov. Po poti sva predebatirali zadnje tri dneve in mislim, da sva se obe strinjali, da je bil to najboljši tabor do sedaj. Organizacija na nivoju (nobenih problemov ni bilo niti v petek, ko nas je večina zamudila, pa smo vseeno takoj dobili sobe in vse potrebne informacije), treningi so bili dobro zasnovani in izpeljani, družba pa je bila tako ali tako spet zakon.
V nedeljo in ponedeljek sem uspešno nadoknadila tistih nekaj neprespanih ur čez vikend. V ponedeljek in torek sem bila zaradi dela na fakulteti na prislinem počitku, zato sem se še toliko bolj veselila sredinega treninga. Zadnji intervali so minili hitreje kot vsi prejšnji skupaj. Tale vikend je očitno prinesel preporod vseh nas.:) Trening je prehitro minil. Škoda, da dan nima 48 ur.
četrtek, 9. oktober 2008
Grem! In ne pridem več nazaj.
Saj ne... V bistvu bom verjetno se kar nekaj časa tukaj. V bistvu tukaj, ampak po svoje pa v čisto nekem drugem svojem svetu, ki obstaja samo v moji glavi.
Jutri grem na tekaški tabor. Po eni strani se ga že zelo veselim, ker upam, da bom končno uspela malo odklopit svoje možgane in misli, ki me trenutno preganjajo. Po drugi strani si ne želim delati prevelikih utvar, ker vem, da bom potem lahko spet razočarana.
Trenutno sem v enem takem čudnem obdobju. Fizično sem tukaj, za računalnikom, na faksu, pred televizijo, na treningu... Z mislimi pa vse prevečkrat odtavam nekam stran, tja na začetek poletja, ko je bilo življenje še precej bolj optimisitčno. Ko se je za stvari zdelo, da bodo mogoče imele srečen konec. Ta mogoče se je v trenutku razblinil kot milni mehurček, sama pa rabim veliko več časa, da to dojamem. Da priznam, da boli bolj kot želim povedati. Definitivno sem dosegla dno v sredo, ko sem v knjižnici sedela približno dve uri in v tem času uspela predelati natanko dve strani knjige, ki sem jo imela pred sabo. Ja, treba se bo spraviti k sebi, si priznati, da se stvari včasih kruto končajo in iti naprej. V nov dan.
Jutri grem na tekaški tabor. Po eni strani se ga že zelo veselim, ker upam, da bom končno uspela malo odklopit svoje možgane in misli, ki me trenutno preganjajo. Po drugi strani si ne želim delati prevelikih utvar, ker vem, da bom potem lahko spet razočarana.
Trenutno sem v enem takem čudnem obdobju. Fizično sem tukaj, za računalnikom, na faksu, pred televizijo, na treningu... Z mislimi pa vse prevečkrat odtavam nekam stran, tja na začetek poletja, ko je bilo življenje še precej bolj optimisitčno. Ko se je za stvari zdelo, da bodo mogoče imele srečen konec. Ta mogoče se je v trenutku razblinil kot milni mehurček, sama pa rabim veliko več časa, da to dojamem. Da priznam, da boli bolj kot želim povedati. Definitivno sem dosegla dno v sredo, ko sem v knjižnici sedela približno dve uri in v tem času uspela predelati natanko dve strani knjige, ki sem jo imela pred sabo. Ja, treba se bo spraviti k sebi, si priznati, da se stvari včasih kruto končajo in iti naprej. V nov dan.
Naročite se na:
Objave (Atom)