Let it be

Včasih bi si morala preprosto reči "pa naj bo" in pustiti stvari, da grejo svojo pot. Ampak ne, jaz nisem tak človek, da bi stvari preprosto pustila, ampak se vtikam v njih toliko časa, dokler se vse ne zaplete tako zelo, da se stvari navadno precej slabo končajo.

Speaking words of wisdom, let it be.
Let it be, let it be.
Whisper words of wisdom, let it be.

V zadnjem času sem se transformirala iz stare, zoprne, pesimistične in stalno jezne Žive v novo, bolj optimistično in veselo. Verjetno je vse to posledica ljudi, ki me obkrožajo, ki oddajajo drugačno energijo od tistih, s katerimi sem se družila prej. In dejstva, da sem kar kmalu ugotovila, da se moja dobra volja prenaša na druge ljudi okoli mene. Vseeno pa pridejo včasih taki dnevi, ko imam vsega dosti. Ko se je skozi čas nabralo toliko čustev in misli, ki jih moram spraviti iz sebe. In vem, da se bom potem bolje počutila. Da je to moja terapija.
Ponavadi se ob takih trenutkih spomnim tudi na vse tiste težke trenutke, ki so se mi zdeli takrat, ko se dogajali tako grozni, danes pa vem, da so bili dobra izkušnja. In večina se mi ne zdi več tako obupna. Ena takih je bila Cambridge. Ko se še dobro spomnim kateri dan je bil, ob kateri uri sem klicala domov, skoraj točnih besed, ki jih je mami izgovorila po telefonu. Spomnim se, kako sva z Nino jedli kosilo v popolni tišini, ker je dobro vedela, da se ne želim pogovarjati. Je pa dobro vedela skozi kaj grem. In spomnim se, kako se je ona namesto mene pogovarjala z Michaelom, ko ga je zanimalo kaj je narobe z mano.:)Danes se mi zdi to dobra izkušnja, ki je ne bi več zamenjala in o kateri lahko govorim z žarom v očeh. Koliko stvari bi izpustila če bi se takrat stvari obrnile? Verjetno nikoli ne bi začela tečt, nikoli ne bi spoznala nekaj fajn sošolcev, se ne bi vključila v IAESTE in spoznale cele četice izredno zabavnih in odprtih ljudi in konec koncev ne bi spoznala tiste odlične tekaške družbe, na kateri sem dobila 10 novih mam in kar nekaj prijateljev za življenje.

And when the night is cloudy,
There is still a light that shines on me,
Shine on until tomorrow, let it be.

Danes sva se po več kot enem mesecu dobili z Ano. Bil je skrajni čas, ker se je nabralo toliko stvari, ki sva si jih morali povedati. Jaz sem seveda zamudila, ker se sploh nisem popokala od doma. Ponovno sem ugotovila, kako fajn jo je imeti, ker me vedno zna postaviti na realna tla. Skratka, izvedela je vse: o IAESTE, zadnjem izpitu, ideji za Ninino darilo, preteklem motivacijskem vikendu, mojih glavobolih in na koncu še o tistem hudem tipu, ki sem ga spoznala na prejšnji vikend na motivacijskem. Pa o tem kako mi je zdaj hudo. In me je ponovno postavila na realna tla. Le kako ji to vedno uspe?

And when the broken hearted people
Living in the world agree,
There will be an answer, let it be.
For though they may be parted there is
Still a chance that they will see
There will be an answer, let it be.
Let it be, let it be. Yeah
There will be an answer, let it be.

Tole bi pravzaprav moral biti blog o nesrečni ljubezni, pa je nastalo nekaj drugega. Kar je pozitivno in sem se odločila, da trenutno ostanem kar pri tem.