Zima

Nikoli nisem marala zime. Nisem marala mraza, vonja, nrepotrebnega izgubljanja časa z oblačenjem. Še najbolj sem sovražila temo, ki me je spremljala zjutraj, ko sem odšla od doma v šolo in ki je spet prekrivala domači Kamnik, ko je vlak pripeljal na postajo. Od zime je obstajal samo še en hujši letni čas. In to je bila jesen.

Očitno se je v meni nekaj premaknilo. Zima me ne moti več. Pravzaprav čisto uživam v njej in v vseh čarih, ki mi jih ponuja. Še vedno sovražim občutek, ki me navdaja tiste dneve, ko pospravljam v omaro svoja krilca in kratke hlače in vem, da jih dolgo, dolgo ne bom oblekla. Sem pa že v pozni jeseni začela uživati v teku pod lučkami. Kako je v bistvu lepo, pa tega dolgo časa nisem vedela. Pa prvi sneg. In tiste snežinke, ki so nas spremljale zadnje dneve, ko so debeli kosmi padali iz čisto jasnega neba.
Danes sem stala na vrhu kamniške Špice in čakala na preostale s katerimi smo v bistvu šli "skupaj" gor. Kako uživam v teh pohodih, ko gremo skupaj, pa grem lahko naprej po svojih zmožnostih in uživam v tem kar me obdaja in kar mi v tistem trenutku hodi po glavi. Tako stojim danes tam na vrhu, na tistem centimetru snega, ki še kar trmasto vztraja. Spodaj pod mano leži Kamnik z okoliškimi vasmi, na desni pa se razprostirajo gore pokrite z debelo snežno odejo. Še nikoli nisem videla Kamniškega sedla tako lepega in kar jezna sem, da mi drevesa deloma zakrivajo pogled. Zaprem oči in uživam v tistih trenutkih tišine, ki mi preostanejo. Zaslišim zvok palic in na vrh prispe starejši gospod. Prijazno pozdravi in začne pogovor o tem kako lepo je bilo danes na Veliki planini. Kako bi rada pobegnila tja. Samo za kak dan ali dva. In se izgubljala po planini, se sankala, metala v sneg in se kepala. Gre kdo zraven? ;)
Gospod ugotovi, da ga zebe in odrine v drugo smer. Preostanek moje skupine pa prav tako prešerne volje prispe do vrha. In odrinemo v dolino. Pa čeprav samo nekaj sto metrov nižje. Se mi zdi, da pozimi čas tukaj teče drugače.

Zvečer me kliče moj najljubšejši bratranec: "Gremo jutri kaj drsat?" Moj odgovor: "Ja, seveda, da gremo." Zima ima tudi svoje prednosti. Drsanje na primer. Pa smučanje. Lučke po Ljubljani. In kuhano vino. Pa tople šale, kape in rokavičke. In držanje za roke pod pretvezo, da nas zebe. Ter kakšen ukraden objem kdaj in kdaj.

Ja, drsat grem. In to ne s komerkoli, ampak z NEKOM. S tistim, ki je z mano hodil ven, ko sem bila še mlajša. Ki je preživel vse moje izpade. Ki me je poslušal, ko sem bila nesrečno zaljubljena in bil pri meni tudi takrat, ko sem bila cel mesec doma, ker sem se slabo počutila. Tisti, ki se je letos poleti poročil. Zadnjič sem po dolgih mesecih dogovarjanja končno uspela priti k njima v novo stanovanje. Na sok (ker ne maram čaja)in božične piškote. Gledali smo slike s poroke, se pogovarjali in smejali. Ko sem ju gledala, sem si želela, da bi tudi sama nekoč našla nekoga, ki naju bo družila enaka ljubezen. Enkrat ...