Nekoč ... To pomeni pred nekaj leti (ker smo še mladi in ima nekoč malo drugačen pomen kot potem, ko si starejši) ... Sva imela s prijateljem debato o temle blogu. Da je preveč oseben, je rekel. Nato sem ga za nekaj časa zaklenila. Ter se odločila, da ga ponovno odprem za vse ljudi, ki jih dejansko zanima moje življenje, ki ga tule res nosim na pladnju. To je moja terapija. V osnovni šoli so bile misli zapisane v zvezku, ki ga še sedaj hranim nekje globoko (da ga ja ne bo nihče odkril, še najmanj si ga želim brati sama). Danes pa pišem na računalnik in objavljam na svetovnem spletu, vsem na očeh. Najbolj skrite misli še vedno ostanejo pri meni. In včasih pri kakšnem od prijateljev ali pri družinskih članih.
Tebi. Drugič. Ne isti osebi. Ampak skoraj enako pomembni kot takrat. Verjetno ne bo nikoli bral. Tudi če bo bral .. Se ga verjetno ne bo dotaknilo. Dejstvo je, da si delam neke iluzije, da se bom potem sama bolje počutila. Da se ne bom več toliko obremenjevala. Da bodo vse te stvari, ki bi jih morala povedati, napisane tukaj, da jih prebere.
V naša življenja ljudje vstopajo na različne načine. O tem sem že pisala. Ti si vstopil tako .. Na skrito. Kar naenkrat si mi prišel globoko pod kožo. Še sama se nisem dobro zavedla kdaj in kako. Ampak očitno si imel dobro taktiko. Zaljubila sem se. Čutila metuljčke v trebuhu. Te pogrešala, ko te ni bilo ob meni. Delala nore stvari. Bila otročja. Se smejala. S tabo ponavljala osnovno kemijo (ki sem jo večinoma že uspešno pozabila). Preživljala čas v Tivoliju in na gradu. Bila otročja. Otroška. Se imela težave osredotočiti na delo na faksu. Verjetno se mi je to zgodilo sploh prvič v življenju (vsaj iz tega razloga). Je pa na mojem obrazu sijal nasmeh, iz mojih ust pa so prihajale izjave ob katerih so bili ljudje okoli mene nemalokrat začudeni. Tako sproščena že dolgo nisem bila.
Ampak ... Vsaka pravljica se enkrat konča. Baje (nekateri pravijo da ena tudi traja večno). Tudi najina se je. Ni bil kriv on. Verjetno tudi jaz ne. Je bil napačen timing? Ali se je vse samo tako hitro odvilo? Kakih 14 dni je bilo blazno hudo, nato pa so se stvari spet začele postavljati na svoje mesto. Še vedno nisem v redu. Še vedno mislim nate. Verjetno si ne želim, da bi bila spet par, pogrešam pa prijatelja, ki sem ga imela v tebi. Nekoga, ki je natančno vedel kaj želim. Ki je na trenutke bral moje misli. Tistega, ki me je v 14 dnevih poznal bolje kot nekateri v nekaj letih. Včasih pogrešam tiste nore ideje - iti v živalski vrt, sprehodi po napornih dnevih na faksu, preživljanje časa zunaj dokler naju ni obeh zeblo ... Ja, pogrešam te. Še vedno ti želim voščiti srečno pred izpitom. Se veseliti s tabo dobrih ocen. Proslavljati dobre rezultate naših nogometašev.:P Iti na kosilo in se ure dolgo pogovarjati. Pa ne vem kako bi ti gledal na to in se raje ne vtikam v tvoje življenje. Enkrat me bo minilo.
Nikoli mi ne bo žal za to, kar sva imela. Vedno pa mi bo žal, da sem izgubila prijatelja. In verjetno me bo vedno preveval tisti zoprni občutek, da je vsaj delno to moja krivda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar